REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Sramotno: Obletnica odhoda zadnjega vojaka JLA iz Slovenije mineva v senci nerazsvetljenih zločinov TO in policije

Sramotno: Obletnica odhoda zadnjega vojaka JLA iz Slovenije mineva v senci nerazsvetljenih zločinov TO in policijeSledi zločina v Škofijah in Steffe, ki se je izmaknil tožilski preiskavi. Vir: Twitter

Kot spomin na odhod zadnjega vojaka JLA iz Slovenije 25. oktobra, Slovenija praznuje dan suverenosti, državni praznik, ki pa ni dela prost dan.

Da se je Slovenija lahko osamosvojila je bilo v zelo pomembni meri odvisno od odločitev predsednika Srbije Slobodana Miloševića.

Trditev, da ga praznujemo »vsako leto«, kot poroča RTV SLO sicer ni točna, kajti gre za relativno »mlad« praznik.

Praznik je uvedla Cerarjeva vlada 9. marca 2015, predlog pa je na pobudo Zveze veteranov vojne za Slovenijo in Veteranskega društva Sever vložil poslanec SMC.

Popoln, »de facto« nadzor lastnega ozemlja je bil sicer pomemben mejnik na poti v neodvisnost leta 1991 še nepriznane oziroma samo deloma priznane države, ki je nastajala potem, ko je država SFRJ nasilno in po seriji enostranskih dejanj različnih republik, med njimi tudi Slovenije, razpadla v vojni.

Ta proces se je začel že z Brionsko deklaracijo, ki pa je potrdila, da imajo zvezni organi SFRJ pravico do nadzora zunanjih meja države.

Da se je Slovenija lahko osamosvojila je bilo v zelo pomembni meri odvisno od odločitev predsednika Srbije Slobodana Miloševića in srbskega člana predsedstva SFRJ Borisava Jovića, ki v obrambi Jugoslavije nista videla smisla in sta vse sile namenila v obrambo interesov srbskega naroda.

Borisav Jović in Slobodan Milošević
Borisav Jović in Slobodan Milošević. Vir: Twitter

V Brionski deklaraciji, ki je končala vojno za Slovenijo, je bilo ob moratoriju na osamosvajanje zapisano tudi, da se mora izvesti deblokada vseh enot in objektov JLA, brezpogojen umik enot JLA v vojašnice, odstranitev vseh barikad s cest, vrnitev vseh sredstev in opreme JLA ter dezaktiviranje enot Teritorialne obrambe (TO), a so hkrati že tedaj tekla zakulisna politična dogovarjanja med slovenskim in srbskim političnim vrhom o položaju JLA v Sloveniji.

JLA bi se po tej deklaraciji morala zgolj umakniti v vojašnice, TO pa bi morala biti demobilizirana, potem ko bi zvezni organi SFRJ po desetdnevnem oboroženem konfliktu prevzeli nadzor nad mejo.

Deset dni po brionskem razočaranju pa je 18. julija 1991 predsedstvo SFRJ sprejelo ukaz o umiku JLA iz Slovenije.

Tri desetletja po tem umiku JLA pa ta dan znova mineva v senci še nekaterih nerazsvetljenih zločinov, ki s strani slovenskih institucij nikoli niso bili do konca razčiščeni.

Tožilstvo za vojne zločine v Beogradu tako še vedno obravnava vojni zločin, ki so ga storili pripadniki slovenskih obrambnih sil oziroma slovenske policije v Škofijah 29. junija 1991.

Tožilstvo za vojne zločine v Beogradu tako še vedno obravnava vojni zločin, ki so ga storili pripadniki slovenskih obrambnih sil oziroma slovenske policije v Škofijah 29. junija 1991.

Tega dne so pripadniki slovenskih obrambnih sil v času podpisanega premirja med poveljstvi v Ljubljani in Beogradu ujeli in s streli v zatilje ustrelili Slobodana Pantelića, 45-letnega kapetana prvega razreda iz garnizona v Ilirski Bistrici, rojenega v zlatiborski vasi Šljivovica.

Takrat sta bila ubita tudi 37-letni Branko Sedlar, pripadnik JLA iz reškega garnizona, in 21-letni Nedžemedin (Mehmedin) Osmani, šofer, rekrut na rednem služenju vojaškega roka iz garnizona v Ilirski Bistrici, ki je bil iz Makedonije.

Vsi trije so bili v vozilu 'pinzgauer', ki so ga policisti ustavili, jih na silo izvlekli iz vozila in brutalno ubili s streli v hrbet.

Predaja vojakov JLA Vir:Tone Stojko, Muzej novejše zgodovine Slovenije
Predaja vojakov JLA. Vir: Tone Stojko, Muzej novejše zgodovine Slovenije, posnetek zaslona

Nato so storilci inscenirali spopad in smrt teh treh pripadnikov JLA predstavili javnosti, kakor da je šlo za spopad, vse zato, da bi prikrili vojni zločin, ki so ga storili.

O tem vojnem zločinu že več kot trideset let molčijo tudi najvišji politiki v Sloveniji in Srbiji.

O tem zločinu je sicer med prvimi spregovoril tudi (sedaj že pokojni) general Konrad Kolšek v knjigi Spomini na začetek oboroženega spopada v Jugoslaviji leta 1991.

Slovenec Kolšek je bil tistega leta poveljnik Petega vojaškega okrožja s sedežem v Zagrebu, kamor je spadala tudi Slovenija, znano pa je, da je bil v Sloveniji takoj razglašen za »izdajalca«, ker je izvajal ukaze tedanje vojske in zveznih organov SFRJ.

Nato so storilci inscenirali spopad in smrt teh treh pripadnikov JLA predstavili javnost, kakor da je šlo za spopad, vse zato, da bi prikrili vojni zločin, ki so ga storili.

Vojaški vrh v Beogradu ga je 29. junija 1991 razrešil dolžnosti.

O umoru Pantelića, Sedlarja in Mehmedina Kolšek piše: »Indikativno je poročilo pomočnika poveljnika za politično-pravni sektor 13. korpusa polkovnika Mirka Vukanovića, ki ga je ob 11.30 uri poslal uradno nadrejenemu polkovniku Predojeviću: 'Na mejnem prehodu Škofije smo bili nepričakovano napadeni s strani oboroženih sil Slovenije, pri čemer so izgubili življenje kapetan 1. razreda Slobodan Pantelić, truplo je bilo najdeno v trupu vozila, vojak-šofer Mehmedin Osmani, našli smo ga v kabini vozila, in voznik-civil, katerega truplo smo našli v kabini. Polkovnik Krtinić je 29. junija 1991 te tri poslal iz stražnice Škofije na istoimenski mejni prehod, obdukcija pa je pokazala, da je 'Pinzgauer' padel v zasedo in da so bili ti trije likvidirani s streli v glavo,« je napisal Kolšek.

Kolšek nato pojasnjuje naslednje dogodke.

»Za temi tremi so bile poslane okrepitve, oklepno vozilo, na katerega so slovenski teritorialci streljali s protioklepnim raketometom. Tu sta bila še dva častnika, ki so ju poslali v Beograd težje ranjena, vendar sta podlegla poškodbam. Ranjena sta bila še dva častnika in en vojak, vendar so uspeli priti do italijanske meje, kjer so jim pomagali italijanski vojaki…« je zapisal Kolšek.

To verzijo dogodkov je na sodišču v Kopru potrdilo še več prič, med njimi tudi tedanji predsednik občine Koper, vendar se ni zgodilo nič.

Čeprav vojni zločini ne zastarevajo, so jih slovenski organi pregona prikrili in s pasivnostjo omogočili, da se zločinci v policijskih uniformah izmažejo brez kazni.

Zlatiborac Slobodan Pantelić, kapetan 1. razreda, je bil sicer poročen s Slovenko Marijo.

Po končani podoficirski šoli je več kot deset let živel v Sloveniji. Tu se jim je rodil tudi sin Ljuben.

Znan je bil kot pošten in priljubljen častnik.

Zlatiborac Slobodan Pantelić, kapetan 1. razreda, ki so ga likvidirali slovenski policisti, je bil sicer poročen s Slovenko Marijo. Znan je bil kot pošten in priljubljen častnik.

Ob odhodih v njegovo rojstno vas Šljivovica so se prebivalci te srbske vasi pogosto spominjali, kako so v času druge svetovne vojne sprejeli številne slovenske družine, ki so jih Nemci v času okupacije pregnali iz Slovenije.

Slobodanova brata Petar in Milomir sta se za srbske  medije tudi spomnila, kako so ju sprejeli julija 1991 v Sloveniji, ko sta prišla po bratovo truplo.

»Ko smo julija 1991 prispeli v Ilirsko Bistrico, smo se pozanimali, kako je bil naš Slobo ubit, in vsi so vedeli, da je bil ustreljen v tilnik. Njegovo truplo in trupla dveh drugih, ki sta umrla, so tri dni pustili ležati na kraju smrti, ker nihče iz JLA ni mogel po njih in ko smo se v vojaškem poveljstvu dogovorili za pogreb, se nismo smeli vrniti v Srbijo na enak način. Šli smo skozi Madžarsko…«

Čeprav so po nekaterih virih znana imena morilcev pripadnikov JLA, Milomir še vedno upa, da bodo morilcem njegovega brata Slobodana sodili, saj pravi, da je pravica počasna, a dosegljiva.

Vendar je bilo takšnih dogodkov še več.

Zločin se je zgodil tudi na Holmcu, prva vlada Janeza Janše pa ga je s pomočjo Srbije prikrila in pri tem uporabila izgovor, da ob streljanju na vojake z belo zastavo nihče ni umrl.

Res ni.

Bili so le ranjeni. Toda tudi to je zločin. In ne edini.

Evropa je Slovenijo sicer v EU sprejela z odprtimi rokami, kljub temu, da zločinci v vrstah slovenske TO in policije niso bili nikoli obsojeni.

Toda tudi zaradi Slovenije, pa tudi sedanje vojske in policije, ki s temi dejanji nimata ničesar – in tudi zaradi spoštovanja vojnega prava in običajev vojne v prihodnje - bi bilo nujno, da se ti sramotni in zločinski dogodki iz časov slovenske osamosvojitve dokončno razsvetlijo.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke