To je zgodba o arhitekturni in konstrukcijski prenovi ljubljanske stavbe. Stavbe, kjer so od leta 1928 delavci 30 let iz melase pridelovali, lastniki pa z velikim dobičkom na Ogrsko in Balkan prodajali sladkor. Stavbe, ki jo je dvakrat zajel požar. Stavbe, od koder so avstro-ogrski rekruti hodili v vojne, tudi čez ocean, v Mehiko. Stavbe, kjer je jetika pobirala ljubljanske siromake in pobrala boema slovenske moderne, najprej Dragotina Ketteja, za njim je šel še Josip Murn Aleksandrov. Stavbe, ki se je ljudje v najboljših letih spominjamo kot pribežališča ljubljanske margine in uboštva. Stavbe, ki naj bi bila nakupovalno središče. Stavbe, ki naj bi postala upravno središče. Stavbe, ki je prazna, za silo podprta in ograjena 20 let kazila rob ožjega središča slovenske prestolnice in zapirala pot ob desnem nabrežju Ljubljanice. Stavba je danes največja ljubljanska galerija, Galerija Cukrarna.
Vhod pod mostom
Preden opišemo kreativnost arhitektov iz biroja Scapelab in pikolovsko inženirsko natančnost projektantov Eleie iC, moramo zapisati še naslednje. Celoten kompleks sta sestavljala dva povezana dela. Zahodni del je današnja Cukrarna, vzhodni del je dvorec. Mestne oblasti so s povezavo Roške in Njegoševe ceste v začetku prejšnjega desetletja povezale notranji mestni obroč. Zato je moral povezovalni del med Cukrarno in dvorcem proč. Tam so zgradili most. Pod njim je glavni vhod v galerijo.
Smernice za prenovo Cukrarne je leta 2009 oblikoval Zavod za varstvo kulturne dediščine. Med drugim je zahteval, da mora Cukrarna po obnovi ohraniti iste mere, fasada z vsemi 365 okni pa mora biti vsaj podobna prvotni. Navzven je stavba skoraj enaka, kot je bila pred slabimi 200 leti. Znotraj je danes vse povsem drugače.
Prenizki stropi
Okoli 23 milijonov evrov vredna prenova se je začela jeseni leta 2018, glavni izvajalec Strabag je dela končal lani poleti. Stavba je dolga 85 metrov, na vzhodni tretjini je široka 14 metrov, na zahodnem delu 24 metrov. Zunanji zidovi so visoki 17 metrov, sleme strehe je še šest metrov višje. Znotraj je bilo pritličje in šest okoli dva metra visokih etaž. »Prostori so bili prenizki. Nobene vsebine se ne bi dalo spraviti v njih,« je povedal arhitekt iz biroja Scapelab Jernej Sipoš. Zato so se odločili, da vse te etaže porušijo. Po domače povedano, stavbo so izvotlili in jo odprli, saj so odstranili tudi streho in njeno dotrajano leseno konstrukcijo.
Porabili so 550 kubičnih metrov betona
Skoraj 200 let stara stavba ni bila grajena protipotresno. Z etažami in strešno konstrukcijo pa so odstranili tudi povezovalno strukturo stavbe. Iz tal so štrlele le zunanje stene. »Te stene bi se zagotovo zrušile, zato smo jih morali učvrstiti z začasno zunanjo jekleno konstrukcijo,« je razložil Angelo Žigon direktor projektantske družbe Elea iC. V tem podjetju so izdelali tudi projekt konstrukcijske prenove Cukrarne.
Najprej opišimo, kako so utrdili zunanje stene stavbe. S cementno maso so injektirali prvotne kamnite opečne zidove. Nato so prvotne zidove obbetonirali. Vzdolžne stene s 30, prečne pa s 60 in 80 centimetrov debelo armirano betonsko nosilno steno in obe steni spojili s sidri. Za vse notranje stene so porabili 2.200 kubičnih metrov belega in 3.300 kubičnih metrov sivega betona.
Venec
Na vrh nosilnih armiranobetonskih sten so namestili nosilni betonski venec, ki je povezal vse zunanje stene. To je pomembno za potresno varnost. Če so zunanje oziroma nosilne stene povezane, se stavba na potresne sile odzove enotno, prag porušitve pa je precej višji kot pri stavbah, kjer se nepovezane stene odzovejo vsaka po svoje. »Cukrarno bi lahko v 250 letih porušil potres ali uničil požar. Zdaj to ni več mogoče. Še več. Že začasna zunanja podporna konstrukcija je obod obvarovala pred dvema potresoma, ki sta Ljubljano stresla med obnovo,« je zatrdil Angelo Žigon.
Venec ima še tri funkcije. Na vrhu protipotresno povezuje stavbo, povezuje tudi novo in staro steno in prerazporedi sile 21 trikotnih vešal ostrešja na večjo površino. Vsako trikotno vešalo je sestavljeno iz več delov, ki so jih povezali z vijačenjem. Ta strešna konstrukcija ima več funkcij. Kot pove ime, prenaša obtežitev strehe strehe in snega. S horizontalnimi kraki te trikotne konstrukcije so po vsej dolžini stavbe tudi povezali severni in južni obod stavbe.
Visi lahko tudi tank
Za boljši prikaz najpomembnejše funkcije jeklene strešne konstrukcije najprej naslednje. Predstavljate si okoli 50 tisoč kubičnih metrov praznine. Predstavljajte si 85 metrov dolg, 21 metrov visok in 14 ter na približno dveh tretjinah 24 metrov širok prazen prostor, v katerem ne bo klasičnih nadstropij, obenem pa želite povsem odprte pritlične površine. Kako boste zapolnili ta volumen? Kam boste pritrdili galerije?
Odgovor se skriva v nosilnosti jeklene strešne konstrukcije. Vsak konstrukcijski element te konstrukcije lahko nosi težo desetih ton. Na te elemente so obesili notranjo konstrukcijo, ki nosi tri etaže galerijskih prostorov – kubusov. Vsi tako pridobljeni prostori imajo betonski tlak, zunanje stene pa so zaprli s ploščami alucobond. Galerije so v vertikalne nosilne zunanje stene objekta vpeli s sidrnimi jeklenimi ploščami in jih povezali z razpirali. Ti elementi bodo prenašali horizontalne sile ob morebitnih potresih.
V Cukrarni so tako razstavni eksponati postavljeni in obešeni na obešene galerije. In še lahko obešajo. V osrednjem in od pritličja do strehe odprtem prostoru so vidni štirje prosti horizontalni jekleni nosilci. Na vsakega izmed njih lahko obesijo do deset ton težke eksponate. Na te nosilce lahko obesijo tudi tank ali dva.
Miniranje? Odpade
Zakaj pri toliko površinah, pri toliko prostora potrebujejo še klet, sem vprašal Jerneja Šipoša, njegov odgovor povzemam takole: »Res je veliko prostora in površin, vendar galerijska dejavnost za popolno funkcionalnost potrebuje več servisnih prostorov.« V kleti je okoli 400 kvadratnih metrov velik prostor za razstave, tam lahko organizirajo tudi predstave. V drugem delu so depoji in strojna oprema, potrebna za delovanje stavbe.
Da so te prostore pridobili, smo morali po vsem tlorisu stavbe izkopati sedem metrov globoko jamo. Pri izkopu so ugotovili, da je podlaga precej trša, kot so predvidevali. Vzorci predhodnih geoloških raziskav v okolici stavbe so bili peščeni in iz različnih mlevskih materialov, tu pa je bil konglomerat. To je bilo po eni strani dobro, po drugi pa ne. Zaradi trše kamnine niso imeli nobenih težav s podtalnico, vendar se je izkopavanje materiala precej bolj zavleklo. Zaradi posebnosti gradnje, spomnimo, delali so med začasno podprtimi okoli 200 let starimi stenami, so lahko kopali le strojno in ročno. »Če bi lahko minirali, bi bilo vse končano v nekaj dneh, kot smo načrtovali. Vendar bi lahko s tem stavbo porušili. Ker smo lahko kopali le strojno in ročno, so se dela zavlekla za več mesecev,« je povedal Anjo Žigon.
Utrditev prvotnih temeljev
Zelo kompleksni sta bili tudi naslednji operaciji. Utrditev temeljev in zapiranje kletnega stropa oziroma postavljanje pritlične plošče.
Kot rečeno, so morali kopati sedem metrov globoko, kar je globlje od prvotnih temeljev. Zato so morali izvesti enega najbolj kompleksnih posegov pri tej obnovi. Še pred izkopom kletne jame so morali utrditi temelje stavbe. To so izvedli s piloti jet grounting. V zemljino so pod kotom sedem do osem stopinj na vsakih 50 centimetrov injektirali posebno cementno mešanico. Prvotne temelje so podbetonirali in jih utrdili na zahtevano nosilnost s 508 piloti, v katerih je 485 ton cementa.
Kako so naredili pritličje
Z izkopom kleti so pridobili nove prostore, vendar niso imeli pritličja. Zato so morali strop kleti zapreti. Ker so bili razponi zelo veliki, bi morali vliti zelo debelo armirano betonsko ploščo. Za takšne primere obstaja boljša rešitev. Gre za tako imenovane montažne plošče pi, ki lahko zaradi njihove oblike pri manjši količini materiala nosijo večje obremenitve. Ime so dobile po grški črki pi, ki so jim podobne.
V tem primeru so na pripravljene betonske nosilce vgradili 31 takšnih v iz Italije pripeljanih prefabriciranih plošč. Plošče so bile tako dolge, kot je bila širina med obodnimi stenami, in široke dva metra.
Moč prostora
Cukrarna je z obnovljeno in nevpadljivo barvo fasade, na vrhu zaokroženimi kovinskimi vrati v pritličju, predvsem pa z majhnimi okni na daleč všečna, spominja na prenovljena skladišča ob Temzi. Upravnika stavbe in organizatorje prireditev prosim, naj zvečer in ponoči barvo LED-svetlitve vseh oken nastavijo na svetlobo klasičnih žarnic in petrolejk. Naj sijejo v barvi, s katero so si dneve daljšali pred sto in nekaj leti. Naj ne izgorijo v modrih, zelenih, rdečih in drugih kričečih odtenkih.
Ko sem stopil v avlo stavbe, so me takoj prešinili zapisi več arhitektov. Stavbe ne opisujejo s kvadratnimi metri. O velikosti prostorov govorijo v kubičnih metrih. Ne govorijo o površinah, ampak prostorih. V volumnu in odprtosti pritličja v Cukrarni človek ni majhen. Prostor ga vpne. Ne v zgodovino, hrumenje parnega stroja, zvoke vojaških trobent, ječanja umirajočih, veseljačenja potepuhov in škrabljanja glodavske golazni med praznimi stenami. Vpne ga v komfort. V komfort 21. stoletja, ko je dovoljeno, da ti ni všeč, kar razumeš, in se lahko ure sprehajaš med deli nerazumljenih.
Novo ali obnovljeno?
Zato sem sogovornika vprašal: »Ali je to nova ali obnovljena stavba?" Arhitekt je odgovoril: »Ne vem, ali lahko govorimo o novi stavbi. Mogoče z vidika vsebin, te res nimajo popolnoma nič skupnega z zgodovino, prav tako je povsem spremenjena notranjost. Vendar smo ohranili zunanji obod stavbe, arhitekturne rešitve smo uskladili z zahtevami Zavoda za kulturno dediščino in stanju objekta pred obnovo.« Še bolj jasen je bil inženir, projektant: »Cukrarna nikakor ni nova, ampak je obnovljena stavba. Navzven je skoraj identična stavbi v času, ko so jo zgradili. Če bi delali novo stavbo, bi bila povsem drugačna. Tudi projektiranje novih stavb je povsem drugačno kot projektiranje obnov.«
Celotno zgodbo lahko preberete tudi v spletni reviji Gradbeništvo. Prenesite si jo na spodnjem obrazcu.
