Ni bojazni, ne bo šlo na bolje
Ljudi v slovenski Istri je vse bolj strah toplejših mesecev. Premikanje po glavnih prometnicah postane zlasti ob koncih tedna močno oteženo, za drobne opravke je potrebno veliko časa, brez dobrega načrtovanja je pot od doma nočna mora. Izhoda iz situacije, ki se je krepila in kopičila več kot desetletje, ni videti. Namesto gradbišč imamo študije, že odobrene projekte pa država premika nekam v negotovo prihodnost.
Promet v Sloveniji hitro narašča. Železnice imajo omejene kapacitete, dodatno jih dušijo obnove, po katerih bo menda nekoliko bolje. Precej bolje bo zlasti med Koprom in notranjostjo države, ko bo dograjena prvi tir drugega tira. Cestnega prometa je vse več, v lanskem letu se je na avtocestah povečal za desetino. Podatek je za vso Slovenijo, levji delež zvišanja pa odpade na povezavo od zahoda proti vzhodu, kjer je tudi največ tovornega prometa.
Slovenija je centralizirana država, vse poti vodijo v Ljubljano, ki je nekako v sredini države, predvsem pa na križišču vseh glavnih poti. Geografska lega prestolnice je ugodna, a je Ljubljana tudi njena ujetnica. Ker se ogromno ljudi, vsaj za četrtino prebivalstva Ljubljane, vsako jutro premika v mesto, so zatrpane vpadnice. Že res, da so kolone tudi drugod in da je ob konicah pač tako, ampak žalostno je, da dobršen delež najbolj produktivnega dela populacije vsako jutro in popoldan sedi v avtomobilu. Odgovor, kako to spremeniti, da bi ti počasi premikajoči se ljudje v tistem času počeli kaj drugega, bolj ustvarjalnega ali pa enostavno počivali, seveda ni niti enoznačen niti enostaven.
Slovenija ne zna shajati s svojo lego na križišču poti. Preklinjajo jo tovornjakarji, prav tako turisti, ki so na poti nekam na jug. Vse bolj jo preklinjajo domačini ob glavnih prometnicah, ker ne vidijo dneva, ko bo bolje.
Del rešitve je lahko v decentralizaciji. A zanjo ne bo konsenza, se zdi. Slovenija ne more sestaviti modela druge stopnje lokalne samouprave, torej pokrajinske mreže, pogovor o tem, katere ustanove preseliti iz Ljubljane v druge kraje ali celo v virtualni prostor, pa je enako brezupen. Če bi se na načelni ravni celo uspeli dogovoriti o procesu decentralizacije države, pa bi vse skupaj padlo v vodo na banalnih zadevah. Ugovor proti premiku infrastrukturnega ministrstva bliže koprskemu pristanišču je ondan bil, češ potem se bodo pa morali uslužbenci s štajerskega konca dlje voziti, kar je diskriminatorno.
Za počasen napredek pri dokončanju in nujnem dopolnjevanju prometne infrastrukture je več pomembnih dejavnikov. Pristojni se vse pogosteje izgovarjajo na zahtevno in dolgotrajno umeščanje tras v prostor. Omejitve so zapletena birokracija, nasprotovanje v lokalnih okoljih, verjetno pa tudi lobistični pritiski špekulativnih lastnikov zemljišč, ki si želijo državi drago prodati svoje parcele. Zapletena birokracija je stvar države. Uradništvo je s svojimi zamislimi prestrelilo politiko, da imamo namesto razumne in razumljive zakonodaje klopčič, v katerem so nedvoumni odgovori kot sonce na nočnem nebu. Tudi komuniciranje o načrtovani infrastrukturi je stvar države. Dobro vizijo z jasnim načrtom zna komunikacijska stroka ustrezno predstaviti in pomagati pri uresničevanju. Izgovori, da so ljudje tako ali tako proti novim posegom v prostor in da civilne iniciative zavirajo projekte in razvoj, so slabi. Dejstvo je, da ni načrta kaj čez pet, kaj čez deset in kaj čez 20 let. Namesto politike mogočega imamo politiko nemogočega.
Razlage, da bo več prometnic priklicalo več prometa, zvenijo čudaško. Promet se krepi, Luka Koper vsako leto več pretovori, menjava dobrin med zahodom in vzhodom Evrope se veča, turistični tokovi med severom in jugom tudi, po koroni želi več ljudi potovati z lastnim prevozom, v svojem mehurčku. Razmislek, kako iz Šiške na Vič, ni primerljiv z razmislekom, kako naj pride tovor iz Padske nižine na Poljsko ali iz Kitajske na Bavarsko, kar je deloma slovenski “problem”. V kar smo oblečeni, kar nas obdaja, kar jemo in cel kup stvari je od nekod, treba jih je bilo transportirati. Trajnostni koncept ni omejevanje prometa, temveč drugačna paradigma. V nekem trenutku morda celo z več prometa in prometne povezanosti.
Slovenija ne zna shajati s svojo lego na križišču poti. Preklinjajo jo tovornjakarji, prav tako turisti, ki so na poti nekam na jug. Vse bolj jo preklinjajo domačini ob glavnih prometnicah, ker ne vidijo dneva, ko bo boljše.
Z nekaj popravki bodo štajersko avtocesto pred Ljubljano razširili za en pas. Ko bodo dokončali drugo karavanško cev, bodo staro začeli obnavljati. Dober kilometer ceste proti Luki Koper bodo gradili dve leti. Tranzitni tovorni železniški promet bo do nadaljnjega potekal skozi središče Ljubljane, namesto resne rekonstrukcije sistema z obvozom okrog ali pod Ljubljano bodo dodali nekaj tirov … Z vsemi temi dragimi rešitvami bo načeloma bolje, dejansko pa ne. Ko rečeš problem, rečejo študija. Na Darsu bodo porabili kupe denarja, da si bodo za nazaj gledali pod prste. Ureditev prometa se pomika nekam v prihodnost. Z njim pa številne priložnosti drugam, proč od nas.
Opozoril, da je treba nekaj storiti, je vsak dan več. Žal pa obljube in zagotovila o temeljitih posegih vsakič znova nasedejo. In vsakič znova spoznamo, da priložnost dela tatu. Ko so polnili domače sefe in kupovali stanovanja prek lastnih zmožnosti, niso vzeli le državi, vzeli so vsem ljudem okrog sebe, nenazadnje tudi sebi in svojim otrokom. Zgodba je žalostna in se ponavlja: živimo v krajih, kjer za zrezek ali dva zakoljejo celo (državno) kravo.