Poslovil se je Anton Petje

V 92. letu starosti je umrl dolgoletni član igralskega ansambla Slovenskega stalnega gledališča v Trstu Anton Petje. Umrl je v petek, 17. novembra, novico pa so njegovi družinski člani sporočili šele včeraj, po pokopu v domači Gabrovici pri Komnu. Tako je želel pokojnik, poroča Primorski dnevnik.

Leta 2014 smo v Primorskih novicah ob prejetju nagrade tantadruj za življenjsko delo objavili intervju z Antonom Petjetom, ki ga v celoti objavljamo spodaj. Intervjujala ga je Vesna Humar.

Očka, zakaj ti igraš samo Nemce, župnike, razbojnike: zakaj ne igraš dobrega partizana? Tako je igralca Antona Petjeta pred mnogimi desetletji vprašal njegov sin, takrat otrok. In kdor danes sreča tega igralca, se s podobno osuplostjo vpraša, zakaj je v nekem obdobju svoje kariere obveljal kot specialist za negativce. Človek, ki ima tako glasen smeh.

Leta 2006, ko ste dali intervjuza naš časopis, ste bili precej kritični do nekaterih odločitev v SSG Trst, zdelo se vam je predvsem, da je gledališče izgubilo stik s svojim občinstvom. Od takrat se je v vaši matični hiši zgodilo še marsikaj. Bi bila kritika danes blažja ali še ostrejša?

“Vsak umetniški vodja ima seveda svoje videnje. A jaz, ki sem nekoliko starejši in morda bolj konservativen, menim, da eksperimenti sodijo na stranski oder. Veliki oder, kjer je tudi glavnina publike, pa mora ostati klasičen. Seveda je treba eksperimentirati, brez eksperimentov se nič ne zgodi, premakne. Šele zgodovina nato briše, kar je slabo, in ohrani, kar je dobro. A gledališče ne more pričakovati, da bo publika gledala, kako poskušajo, in požrla vse, vsega, česar se je nekdo spomnil. Pri Shakespearju denimo gladko črtajo osebe, tekst premikajo sem in tja, ga prilagajajo. Večkrat se vprašam, kako bi bilo, če bi dirigent iz Beethovnove Pete simfonije odstranil vse violine, češ da jih ne potrebuje. Najbrž bi ga križali. kaj križali, obglavili bi ga. S Shakespearejem pa kar 'pišme nekam'. Če se vrnem v Trst: v naših časih smo imeli polne dvorane in vsaj štiri, pet ponovitev zunaj abonmaja. Spomnim se predstav, ko smo imeli 30, 32 ponovitev. Kdo se boji Virginie Woolf smo ponavljali skoraj petdesetkrat. Danes pa predstave igrajo dvakrat, trikrat.”

Koliko hodite v gledališče?

“Slabo. Bil sem enkrat ali dvakrat, pa me je vznemirilo. Ubogi igralci. Igralci pač morajo vzeti vse, kar je na repertoarju. V teatru gre sicer vedno za sodelovanje med režiserjem, dramaturgom in igralcem. In tu so včasih težave, denimo, ko imaš kot igralec drugačno videnje lika in vloge, kot ga ima režiser. Sam sem zelo intenzivno brskal po tekstih, kajti vse pride iz vsebine, ne iz oblike.”

Postaja tekst v sodobnem gledališču postranska stvar?

“Ne čisto. Ampak če se tekst, dolg uro in pol, skrajša na tričetrt ure ...”

Ko že omenjate Shakespeareja, je Rihard III še vedno vaša neizpolnjena igralska želja?

“Bil je, da, velika želja. In kralj Lear. A želje pač ostanejo. Vse se ne more izpolniti, bi bilo prelepo na tem svetu. Treba se je boriti za vsako stvar. Res pa je tudi, da te v večjem gledališču bolj specializirajo, v manjšem pa moraš prevzeti vse vloge, in jih, če se da, odigrati dobro. Tudi takšne, ki ti ne ležijo. Ali vsaj misliš, da ti ne ležijo, kajti na koncu se lahko izkaže, da si bil v zmoti.”

Tudi tako se raste ...

“Seveda, kalupi vedno omejujejo. O meni so nekako odločili, da sem primeren za vloge negativcev. Nekaj časa je veljalo, da vsakega negativca odigra Petje. Potem sem se tega malo naveličal in sem se zavestno obrnil. Te vloge sem pričel prenašati na oder na simpatičen način, z globokim notranjim zaupanjem v dobro. Kar je bilo slabega, sem prikrival, in tako je bil učinek še večji.”

Kritiki so ob tem rekli, da je v vašem igranju nekaj grotesknega ...

“Saj je bilo. Tudi to. Vedno sem brskal po tekstu in iskal, kje je kakšna možnost karakternega pristopa do vloge. Včasih sem bil prav obseden od tega, celo zoprn sem bil sam sebi, a preprosto nisem mogel prenehati. Sem rana ptica: zjutraj sem bral tekste, študiral, premišljeval, zvečer pa smo na vajah na to naredili piko.”

Kako vidite svojo filmsko pot. Se vam zdi, da bi lahko igrali več? Tudi glede na to, da vas ima slovensko občinstvo v spominu po nekaterih filmskih vlogah?

“Posnel sem kar veliko filmov. In nekaterih nisem videl. Resnično: filmov, ki sem jih snemal v Franciji, v Nemčiji in Avstriji, si nisem uspel ogledati. Nekoč se mi je zgodilo nekaj nadvse čudnega. Brskal sem po televizijskih programih, ko sem na TV Montenegro nenadoma zagledal znan obraz in rekel: 'Madona, saj to sem pa jaz'. Bil je film, v katerem sem igral glavno vlogo gangsterja, v komičnem smislu, ki je ušel iz Alcatraza, ropal, pa mu nič ni uspelo.Naslov filma je Honeymoon (Medeni tedni). Z mano je bila ameriška igralka, njenega imena se ne spomnim. Ali ni zanimivo? Tekst se naučim v dveh urah in ga ponovim brez napak, za imena pa nimam spomina. Sicer pa je med filmom in gledališčem v smislu študija vloge velikanska razlika. Pri filmu ni linearnega loka, scene se ne snemajo v kronološkem zaporedju, temveč glede na lokacije. Zato moraš biti preračunljiv. Da ima vloga nek razvoj, moraš natančno dozirati. Tu je veliko matematike.”

Zabavna industrija za tiste, ki delajo v njej, najpogosteje ni prav zabavna ...

“Naporno je, začne se že zgodaj zjutraj v maski in ves dan moraš biti na razpolago. Včasih od tebe režiser ob šesti ali sedmi zvečer zahteva gro plan. Takim zahtevam sem se pa vedno uprl. Zamislite bližnji plan obraza na ogromnem platnu v kinu: moraš biti zelo občutljiv in popolnoma notranje angažiran, da ujameš pravi izraz in dušo. Česa takega po desetih urah snemanja nihče ni spodoben. No, pri filmski disciplini se včasih tudi zalomi. Ogromno sem snemal po Beogradu. V glavnem sem seveda igral nemške oficirje. Stanovali smo v Slaviji in smo bili po urniku naročeni pred studiem. Ob petih sem naročil taksi in se odpravil, saj mi je organizator rekel: 'Da si mi tamo, molim te lepo, u pola šest.' (Lepo te prosim, bodi tam ob pol šestih.) Eno uro ni bilo nikogar, potem se je počasi primajal vratar, za njim pa organizator. Razhudil sem se nanj, on pa je rekel: 'Antone, nemoj da se buniš, glavni ti je život.' (Anton ne jezi se, važno je življenje). Naslednji dan sem nalašč zamudil dve uri in ko se je organizator jezil, sem vrnil z istim stavkom. 'E baš si mi ti jedan Slovenac (E, ti si mi en Slovenec),' mi je odgovoril.”

Kakšni so spomini na snemanje filma Tistega lepega dne?

“To je bil moj drugi film. Zelo sem bil počaščen in vloga mi je prijala. Na snemanju sem veliko časa preživel z Lojzetom Potokarjem in sva velikokrat sedela zvečer pri kozarčku vina, pa mi je rekel: 'Poslušaj ti Zvone, a veš, da si ti dober igral'c. Ti boš moral prit' v Ljubljano, da se malo rehabilitiraš.' Takrat je še veljal aksiom, da je le Ljubljana dovolj dobra.”

Sledili ste njegovemu nasvetu in šli na zahod, a še dlje od Ljubljane, do Trsta.

“Ko sva se z ženo Bogdano Bratuž spoznala na akademiji, sva se odločila, da bova živela skupaj, da bova ustvarila družino, zato sva hotela v Trst, kjer je ona že dobila angažma. A ker nisem bil 'politično zanesljiv', je vse skupaj padlo v vodo in tako sva odšla v Maribor, kjer je Bogdana igrala velike, glavne vloge. Tržačanom pa je bilo žal. Mnogo let kasneje so prišli in naju prepričali, tako rekoč ukradli. Ko sem prišel v Trst, sem začutil, kaj pomeni biti Slovenec. V domovini je to nekaj običajnega, onkraj meje pa nekaj drugega, postal sem bolj ponosen na svoj izvor.”

Če se malo vrneva nazaj: zakaj Zvone?

“Toneti smo bili na akademiji trije. Naša profesorica Vida Juvanova se je naveličala, da smo, vsakokrat, ko je poklicala 'Tone' vsi trije prileteli. Zato nas je preimenovala: jaz sem postal Zvone, drugi Zvonko, tretji pa je ostal Tone.”

V intervjujih ste večkrat citirali svojega kolega, ki je dejal “Slava je samo prazna pena” Ali v tem trenutku, ko prejemate nagrado za življenjsko delo, še verjamete v to?

“Ja, ha. Če gledaš to iz veselja, je res. Je pa lepo, če pride priznanje za tvoje delo. Človek gara, si prizadeva po najboljših močeh, da bi prišel do najboljše stvaritve. In če dobiš eno priznanje za to po toliko truda, to prija. Je pa to rekel moj prijatelj Tovornik: 'Zvonči, čuj, slava je samo prazna pena.' Pri teh nagradah je sicer velikokrat tako, da so so neke 'računice'. In mnogo je odvisno od tega, kdo izbira. Imamo pač različne poglede, eni bolj rumene, drugi bolj zelene in nič ne moreš proti temu.”

Je še posebej lepo, da je to nagrada treh primorskih gledališč?

“To je zame dobro. In posebno priznanje. K meni je prišel Mario Čuk (predsednik strokovne žirije, op. a.) in rekel, da bi potreboval neke moje podatke. Začudil sem se in mu rekel, da je vse na spletu, on pa je odvrnil da osebne podatke, ker da bom dobil neko nagrado. Kakšno, je nadaljeval, pa naj ostane skrivnost. No, zdaj je nagrada prišla. Prijetno je in uživam.”

Kako tečejo dnevi tu na Krasu?

“Na Krasu je krasno. Imam posestvo na Dolenjskem, a sem ga prepustil. Iskal sem nekaj na Krasu, ki mi je bil vedno všeč. Rekel sem si: zakaj se ne bi vrnil k svojim kmečkim koreninam, ki jih imamo, zdrave, vsi Slovenci.”

Imate pravi kraški “parton” in za njim svoj prostor.

“Res je. Zaprem 'parton' in sem takorekoč sam, odrezan od sveta, obenem pa v srcu sveta. Malo se ukvarjam s trtami, malo kosim, malo vrtnarim, kaj preberem, ampak bolj eseje, razprave.”

Leposlovja pa ne?

“Malo. Nikoli me ni prav posebej mikalo. Veliki klasični romani že. V mladih letih je bila prva velika knjiga, ki sem jo prebral Pod svobodnim soncem. Kakšna dogodivščina! V zrelih letih pa raje berem težje stvari, filozofska besedila, razprave.”

Tantadruja, ki vam daje nagrado, poznate?

“Natančno ne, priznam, čeprav seveda vem, da gre za lik Cirila Kosmača. Ampak sem že naročil knjigo in jo bom prebral.”

Ste mojster glasu ...

“Na akademiji smo imeli izjemno dobre igralce, ki so nam prenesli to, kar so se naučili v svoji karieri. In so bili kar se tiče glasu zelo natančni. Vsak glas se je moral jasno slišati, obenem pa je treba ohraniti govor enostaven, v realnih, normalnih okvirih. Nekaterih sodobnih igralcev se včasih ne sliši do pete vrste. Ta tehnika je malo popustila. Zgodilo se mi je, da sem pri predstavi doživel, da je nekdo iz publike zaklical: 'Glasneje, ne slišimo'. Tudi v intimnostih moraš biti tehnično popoln. Če te ne slišijo, ne moreš prenesti ideje.”

Očitno imate tudi posluh za narečja in prav škoda je, da je to časopisni intervju in najino občinstvo ne more slišati, kako, ko navajate, zadenete štajersko narečje. In tudi kraško.

“Imam talent, da hitro slišim melodijo in izraz. Obvladam tudi nekaj nemških dialektov, denimo koroškega.”

Brez smisla za humor je najbrž težko zdržati skozi tako dolgo igralsko kariero?

“Moraš biti bister, znati obrniti stvar, iskati pozitivno plat. To sem vedno počel, čeprav sem bil specialist za negativce. Spomnim se, bilo je še v Mariboru, da je prišel moj sin iz šole zelo žalosten. Sem rekel, povej očku, kaj je. In se je izpovedal: 'Očka, zakaj ti igraš samo nemce, župnike, razbojnike: zakaj ne igraš dobrega partizana?'”

Še kaj delate?

“Vabijo me, a večinoma odklonim, iz različnih razlogov.”

Vas ne vleče nazaj na odrske deske?

“Včasih da, ampak veliko bolj se ukvarjam s spomini. Ko je bil tu Slavko Hren, s katerim sva snemala moj televizijski portret, je prinesel neke fotografije, na katerih sem bil v družbi raznih kolegov. Pa nisem vedel, kaj je na njih ali kje so posnete. Imel sem sistem, da sem namenoma brisal pretekle dogodke in usmerjal pogled naprej. Zdaj pa se spomini postopoma vračajo, saj so v možganih ostale sledi. To so lepi spomini na minula leta, na to, kar se je dogajalo v teatru. Največji užitek je, ko stopiš na oder in po prvih besedah, prvih kretnjah vidiš, da je dvorana tvoja. Ampak da to dosežeš, moraš bit globoko koncentriran v vlogo. In seveda iskati pravo mero. Ne pretiravati.”

Je gledališče skupinski šport?

“Je, vendar je posameznik zelo pomemben. Tisti, ki je dal gol, ostane v spominu. Kar ni vedno dobro. Spomin se je na zanimiv način poigral z mano. V ljubljanski Drami sem bil v času študija stalni statist. Tri leta sem študiral medicino, ko sem prebral, da je sprejemni izpit za igralsko akademijo in se odločil, da, tako, bolj za zabavo, poskusim. Že prej sem namreč igral v amaterskih skupinah in veliko recitiral, celo diplome sem dobival za svoje recitatorstvo. Od več kot 60 prijavljenih so nas sprejeli pet in odločil sem se, da pustim medicino. Oče pa je bil zelo strog in je posledično zaprl blagajno. Preživljal sem se sam in bil večkrat lačen. Ko je to opazila profesorica Juvan, mi je uredila to 'gažo', stalni angažma v Drami, ki je bil prav solidno plačan. Tam sem statiral tudi v drami Zvezde so večne. Ko sem kasneje v Mariboru dobil vlogo v tej predstavi, se intonacije, sloga, barve vloge, kot je bila odigrana v Drami, preprosto nisem mogel otresti. Kritike so bile seveda katastrofalne. Tudi kakšen fiasko mora biti.”

Ste občutljivi na kritike?

“Od začetka sem bil, zelo. Komaj sem čakal, da bom prebral, kako sem dober. Potem pa sem pomislil, da se jaz ukvarjam z vlogo več mesecev, bom pa le vedel, kako mi je uspelo. In me ni več nič prizadelo.”

---