99 zgodb ljubezni s terapevtskega kavča Marka Žitnika Strleta

Mark Žitnik Strle je danes motivacijski govornik, certicirani coach, hipnoterapevt in avtor. Ko je svojo medijsko kariero obesil na klin, ga je pot med drugim peljala na otok Bali, kjer si je pridobil veliko znanja in izkušenj s kombiniranjem znanj energetskih terpij vzhoda in zahodnjaškimi terapevtskimi pristopi.

O tem, kaj nekoč znani televizijec počne zadnje desetletje, se je razpisal v svoji novo izdani knjigi Kavč – 99 zgodb ljubezni s terapevtskega kavča. Delo je polno navdihujočih, pa tudi trpkih partnerskih zgodb - zgodb resničnih ljudi, ki so sedeli na Markovem kavču in se upali zazreti vase. To so zgodbe o pogumu, prekinjanju vzorcev in iskanju sreče v ljubezni.

Markova zgodba

"Mami, ta gospa bo jutri umrla."

Šest let sem imel, ko me je prvič takole preblisnilo. Popolnoma neoprijemljivo je bilo, a jasno kot strela.

V družinski prikolici smo preživljali poletja, poleg naše pa je bila sosedina. Nekaj mi je reklo, kaj se bo zgodilo. Mama je ibla strašno huda zaradi teh mojih besed in dobil sem jih po ustih. Bil sem užaljen in počutil sem se ponižanega, saj so se vsi okrog mene krohotali.

Žal se je preblisk uresničil: soseda je na poti, ko se je vračala z morja, doživela prometno nesrečo.

Tako Mark v knjigi, v kateri skozi različna poglavja, od katerih je vsako posvečeno enemu od 33 tematskih področij, pred očmi bralcev razgrinja na desetine usod parov in na koncu spregovori tudi o sebi.

Kot otrok je svojo sposobnost jasnovidnih uvidov nato potlačil in se šele pri šestnajstih letih tega dogodka spet spomnil, ko so ga ponovno pričele obhajati vizije iz življenja ljudi, s katerimi je prihajal v stik.

"Ne spomnim se nobenega dramturškega loka, nisem doživel niti razvsetljenja niti vstajenja, nobene tragedija ali poloma, kar naj bi bile značilnosti ljudi z izjemnimi psihičnimi sposobnostmi," pojasnjuje Mark, ki je dar, v katerega je bil rojen, kasneje v življenju spremenil v poslanstvo. A najprej se je moral še najti.

"V začetku devetdesetih, pri mojih sedemnajstih, osemnajstih, je bil v Sloveniji visok porast linij 090. Najemali so posameznike, ki so odgovarjali na vprašanja ljudi v stiski. Bil sem šokiran, ko sem videl, da to počnejo ljudje, ki nimajo nobenega smisla. Neka ženska, ki se je oklicala za jasnovidko, je kadila in lagala, da meče karte za klicatelja, v resnici pa je istočasno govoila z dvema. Na eni sami liniji je bilo hkrati ’v delu’ kar 50 ljudi, in ko je bil prvi telefon zaseden, je zazvonil drugi. Ko sta bila zasedena prva dva, je zaznovil tretji, in celo telefonist številka 50 je imel neprestano polno linijo. Če je zazvonila vroča linija, so se ženske vmes javile še na to, samo da so se kopičile minute," o enem od svojih iskanj mesta zase iskreno piše Mark. Pa vendar. Tudi Markova prva služba, ki jo je našel v oglasniku, je imela svoj pomen in namen. Brez te izkušnje morda ne bi nikoli iskal načina, da gre na svoje.

"Moje ime se je širilo od ust do ust, najel sem pisarno na Rudniku. Ljudje so drli k meni, termine sem imel zaseden po šest mesecev v naprej. Zaposlil sem tajnico in delala od jutra do večera, saj me je vsak dan obiskalo najmanj 15 strank. Nobene knjige o duhovnosti nisem prebral, nihče me ni o ničemer poučil, a to ni bila nobena ovira," sago o samoiskanjih in dušnih samoizpraševanjih nadaljuje Mark.

Leta 2001 je Mark izdal knjigo Odgovori, ki jo je dejansko napisal v pomoč samemu sebi. "Takrat sem težko sklepal prijateljstva, zato sem postal sam svoj prijatelj. Kdo drugi bi za nasvet vprašal prijatelja, jaz pa sem potegnil listek z odgovorom in si ga interpretiral."

Ko je knjiga prišla v knjigarne, je postala prava prodajna uspešnica, ljudje pa so se pričeli množično obračati nanj za pomoč.

"Kljub uspehu sem spakiral kovčke in odšel, odnesla me je nesrečna zaljubljenost." Odpotoval je čez lužo in se v domovino vrnil potem, ko je dve leti preživel v Ameriki.

In potem je naključje hotelo, da je spremljal prijateljico na avdicijo POP TV-ja, bil tam opažen in takrat se je začela še njegova kariera televizijskega voditelja. "Delo vidca je zamenjala televizija. Sprejel sem samo še toliko strank, da sva z Rokom lahko preživela. Plača voditelja je šla za najemnino."

Sčasoma so ga začeli obhajati dvomi. "Ko sem delal na TV Paprika, se mi je zdelo neprimerno, da zvečer gostim predsednika vlade, naslednje jutro pa delam kot ’vaški šlogar’, zato sem delo s strankami popolnoma opustil, priznam, da tudi zaradi predsodkov o ljudeh, ki so takrat to počeli brez znanja in vednja. Sam sem se neprestano izobraževal in izpopolnjeval, četudi sem mislil, da bom upokojitev dočakal v vlogi televizijskega voditelja."

Življenje pa je hotelo drugače. Nekaj mesecev pred rojstvom sina Tristana je spet odprl vrata strankam, obisk otoka Balija pa je popolnoma spremenil njegovo prepričanje o tem, kaj zna in zmore. "In takrat mi je postalo jasno, da sem se rodil zato, da ljudem pomagam kot terapevt."

Z Markovega kavča

Markova nova knjiga je zbir življenjskih zgodb oseb iz resničnega življenja, v katerih bodo bralci prepoznali tako sebe kot svoj odnos s partnerjem.

Skozi 33 tematskih poglavij, od katerih med drugim razkrije odnosno toksiko zamer, zavisti, ljubosumja in prepirov okoli denarja, da bi se vmes dotaknil tudi duhovnih vidikov ter razlik med karmičnim in usojenim odnosom, zajame vso kompleksnost ljubezenskih odnosov. Vsako poglavje nato zaključi tudi s konkretnimi nasveti za gradnjo resnično zdravih in ljubezni polnih partnerstev

Eno zanimivejših poglavij je morda poglavje z naslovom: Kako pa kaj karma? V njem uvodoma razkrije, kaj ve o karmičnih odnosih povedati njegova duhovna učiteljica. In ta pravi: "... karmični odnosi so tisti, ki dajejo občutek usojenosti, a so ravno nasprotje usojenim odnosom. Vse nedokončane zadeve iz prejšnjih inkarnacij se prenesejo v trenutno inkarnacijo, in ravno ta naboj nekoč davno doživetega in nedokončanega daje občutek, da se osebi poznata že celo življenje, čeprav se morda vidita prvič."

Mark z bralci nato deli številne utrinke klientov s svojega terapevtskega kavča, za katere pravi, da so pogosto karmično obremenjeni. "... kajti zveze med ljudmi, ki živijo usojeno ljubezen, tečejo gladko."

Karmično ljubezen je mogoče prepoznati po tem, da je bolj strastna in pogosto nerazumska. "V teh zvezah se prav nič ne zloži enostavno in neobremenjeno, že začetek odnosa je ’bum, tresk!’. Pogosto je odnos zapleten in takšen tudi ostane. Partnerja se denimo karmično zaljubita kljub temu, da sta že v obstoječem partnerskem odnosu ali celo zakonu."

Tudi dramatičnost je redna spremljevalka karmičnih odnosov.

"Na terapije k meni hodi par v poznih srednjih letih, Vilma in Karlo. Ta par je več kot očitno v težkem karmičnem odnosu stalnih nenormalnih napteosti. A povezala sta se v ideji, da drug brez drugega ne moreta živeti," piše Mark. "Ko sta prišla k meni, je bila ona prepričana, da je za večino njenih problemov krvi njun odnos in je priznala naslednje: ’Ne moreva živeti eden brez drugega, a hkrati živivia drug mimo drugega, in nisva intimna že pet let. Ali vi to lahko razumete’’ Bila sta tako vdana v njuno ’usodo’, da sta govorila o njunem odnosu, da bi pri tem izbirala besede, ki bi puščale možnost nadgradnje. ’Tako res ne gre več,’ se je tudi on strinjal, kot da sta prišla po dovolilnico, da gresta narazen."

Zdi se enostavno, a v karmičnih odnosih tudi razhod, četudi sporazumen, ni nekaj enostavnega, še manj pa ga zmore vsak par. In Vilma in Karlo tega ne zmoreta.

"Vilma je lepotica in če bi jo kdo videl, ko pride na terapijo, ji ne bi pripisal nobenega posebej slabega počutja. Videti je fantastično. A ko slišiš spregovoriti o njunih problemih, se razkrije identiteta težke karme. Ko stopi v njuno stanovanje, se kriza samo še stopnjuje, celo do te stopnje, da ji odrevenijo roke in noge. Njun skupni dom jo je vzel za ujetnico; v hiši, kjer živita, je vse narobe. Karlo pa prav to hišo obožuje in noče iz nje. V njej je preživel celo življenje," piše o trpki usodi para Mark in v nadaljevanju pojasni, da je tudi vezanost človeka na hišo lahko enako močna kot vezanost na človeka. "Karma prostora sodeluje pri njuni karmi."

Priporočila za branje

O knjigi Kavč so povedali:

"Terapevtski kavč je rdeče barve, tako kot je rdeče srce in kot je rdeča tudi ljubezen. Rdeča je vznemirjenje, strast, lahko pa je znak za alarm. Ljubezen ni vedno samo rdeča. In kavč je lahko rumen. V knjigi Kavč Mark Žitnik Strle razprostre vse obraze in odtenke ljubezni: bolečine, ki si jih zadajamo v imenu ljubezni. Zamere, ki se kot katran zalepijo na naše srce. Zavist, nezavedno kaznovanje partnerja, varanje, bolestno ljubosumje, ljubezenske trikotnike, toksične odnose, življenje v laži, nadzor, odnos z narcisom, bolečino ob izgubi partnerja in zlomljeno srce. Ko sem Kavč prebrala prvič, se mi je zdel uporaben, praktično napisan priročnik. Ko sem začela brati drugič, sem skozi zgodbe v knjigi vstopila globlje, kot bi vstopila v hišo ogledal, ki so brezkompromisno odsevala moje bolečine, moje frustracije in moje zablode o ljubezni." - Vesna Milek, publicistka in pisateljica

"Ta knjiga me je pravzaprav prebudila in mi dala priložnost in vodstvo za delo na sebi. Mark je neposreden in želi, da čustva pred seboj razgrnemo kot karte. Nič slepomišenja in mask. Le to je pot k sebi in k zdravim odnosom. Ko bi se le vsak lahko osredotočil na zavedanje o sebi in s tem pripomogel k bolj zdravim odnosom! Zdaj je tak čas, da je tovrstno delo nujno potrebno, saj stabilna partnerstva niso samoumevna. Ob branju nam postane marsikaj jasno in tako imamo možnost stvari zastaviti drugače. Želim si, da knjiga pride v roke mnogim in jim prinese pomembno znanje." - Miha Hercog, glasbeni producent

"Človeški odnosi so naše bistvo. Gnetejo našo psiho, jo oblikujejo, spreminjajo, božajo, pa tudi ranijo in stradajo. Zaradi zrušenih odnosov umirajo nekoč cvetoča partnerstva in prijateljstva. Spoštljiva komunikacija, obzirnost, pozornost, NEsamoumevnost so ključni igralci na igrišču človečnosti, ki skrbijo za dobrobit naših povezav. Markove zgodbe s kavča v izbranem delu odigrajo vlogo ključa do pravih vrat. Resnica nemalokrat zaboli, ampak tudi zdravi. Mark te s svojo iskrenostjo in vztrajnostjo vodi čez most lastnega samoizpraševanja in neusmiljeno obračuna s prej omenjenimi motilci. Branje, ki ti 'da vetra' in te postavi na realna tla. Streznitev, ki jo nemalokrat potrebujemo." - Jana Morelj, radijska voditeljica

Novo na Metroplay: Tomi Meglič o globoki ustvarjalnosti, otroštvu in očetovstvu