Ruth Ozeki z enim od prejšnjih romanov, A Tale for the Time Being, ki je bil leta 2013 nominiran za bookerjevo nagrado. Foto: AP
Ruth Ozeki z enim od prejšnjih romanov, A Tale for the Time Being, ki je bil leta 2013 nominiran za bookerjevo nagrado. Foto: AP

Žensko nagrado za leposlovje (Women’s prize for fiction), ki je bila prej znana kot nagrada Orange in še pred tem kot nagrada Baileys, že od leta 1996 vsako leto podelijo "najboljšemu romanu leta, ki ga je napisala ženska"; v poštev pridejo samo romani, ki so bili napisani v angleščini in izšli v Združenem kraljestvu.

"Čudovito je, da je zmagala hvalnica branju in knjigam. To je kot darilo za knjigotržce," je komentirala Bea Carvalho iz verige knjigarn Waterstones. Foto: Amazon

Lani je nagrado dobila Susanna Clarke (za roman Piranesi), pred njo pa med drugim Zadie Smith, Madeline Miller, Ali Smith in Kamila Shamsie. Finančni del nagrade prispeva anonimni donator, bronasta skulptura, bessie, pa je delo kiparke Grizel Niven.

Kaj bi povedale stvari, če bi imele dar govora?
Roman The Book of Form and Emptiness je zgodba 14-letnega Bennyja Oha, ki po smrti svojega očeta začne "slišati", kako se predmeti v domači hiši pogovarjajo z njim. Njegova mama v procesu žalovanja začne patološko kopičiti stvari, glasovi so vse vztrajnejši, Benny pa mir in tišino išče v zavetišču javne knjižnice. V njej sreča celo vrsto zanimivih karakterjev, ki ga bodo naučili prisluhniti samo glasovom, ki resnično štejejo. Recenzenti so pri knjigi hvalili njen "sarkastičen, metodološki humor, njen zadržani optimizem ter ljubezenske afere z džezom, jezikoslovjem in absurdnim".

Pisateljico je pri pisanju navdihovalo njeno lastno otroštvo, čas, ko "se je na stvari navezovala, kot da so pol-čuteče". "Še zdaj včasih premišljujem o zgodbah, ki bi jih lahko povedale stvari, če bi znale govoriti".

Ko je nagrado sprejela, je Ruth Ozeki situacijo opisala kot "absurdno", češ da ona "ne osvaja nagrad"; posebej se je zahvalila vsem organizacijam, namenjenim ženskam, ki so jo podpirale. "Hotela sem našteti imena žensk, ki so me podpirale, kajti zdaj moramo še bolj kakor kadar koli prej spregovoriti in preglasiti prevladujoči diskurz, ki nas je spravil v hude škripce."

Pozneje je za časopis Guardian komentirala še, da je zmage zelo vesela, da pa se ji zdi izbira popolnoma naključna: "Vsaka od teh knjig v ožjem in tudi širšem izboru bi si absolutno zaslužila priznanje". S 560 stranmi je bil roman Ruth Ozeki najdaljši med nominiranimi; v končnem izboru so bile še Lisa Allen-Agostini (The Bread the Devil Knead), Meg Mason (Sorrow and Bliss), Louise Erdrich (The Sentence), Elif Shafak (The Island of Missing Trees) in Maggie Shipstead (Great Circle).

Predsednica žirije Mary Ann Sieghart je nagrajeni roman opisala kot "poklon moči knjig in branja", ki se ukvarja "z vprašanji življenja in smrti", obenem pa ga je "čista radost brati". Ruth Ozeki je opisala kot popolnoma izvirno in mojstrsko pisateljico.