Kaj se zgodi s človekom, ko živi v odsotnosti ljubezni

Novogoriško gledališče bo drevi in v četrtek premierno uprizorilo zadnjo dramo Henrika Ibsena Ko se mrtvi prebudimo. Režije redkeje uprizarjanega dela se je prvič v Sloveniji lotil bolgarski režiser Stilijan Petrov. Predstava med drugim tematizira upanje na možnost ponovnega začetka.

NOVA GORICA > Petrova so v SNG Nova Gorica predstavili kot režiserja, ki je znan po specifični poetičnosti svojih uprizoritev in natančni pozornosti do igralske stvaritve. Na ponedeljkovi novinarski konferenci je režiserje razdelil na tiste, ki preko teksta ustvarjajo svojo dramo, in tiste, ki raziskujejo ustvarjalčev tekst.

Sam se prišteva med druge: “Sem režiser, ki želi raziskovati in odkrivati v teritoriju samega avtorja, ne pa izven avtorja.” Po njegovih besedah je tako vse, kar je prikazano v predstavi, zajeto že v Ibsenovem tekstu, pri čemer je imel v mislih temo deformacije človeških obrazov.

Minljivost ljubezni

Ibsen je v drami opisal par, ki je poročen že nekaj let, a ne čuti več prave naklonjenosti. Profesor, kipar Arnold Rubek in njegova žena Maja živita dolgočasno življenje, ki si ga skušata popestriti s poletnimi potovanji, dokler na enem od njih Maja ne spozna ekscentričnega lovca na medvede in posestnika Ulfhejma, profesor pa sreča svoj nekdanji model Irene, ki ga je tik pred končanjem njegove kiparske mojstrovine nepričakovano in nepojasnjeno zapustila.

Kot glavno temo, ki jo je prepoznal v igri, je režiser omenil nezmožnost človeka, da bi čas na Zemlji uporabil za to, da bi dosegel tisto, kar je najlepše, najboljše in najbolj smiselno, so sporočili iz SNG Nova Gorica po ponedeljkovi novinarski konferenci. “Vse ostale teme gravitirajo okoli nje,” je povedal Petrov.

Par v predstavi igrata Gorazd Jakomini in Arna Hadžialjević, posestnik Ulfhejm je Blaž Valič, vlogo Irene pa je prevzela Helena Peršuh. Po njeni oceni je Ireno mogoče razumeti kot fatalno žensko v smislu, da pride v ključnem trenutku, postavi ključna vprašanja in zahteva odgovore. Fatalna je za kiparja, ki se je znašel v krizi, sama pa ugotovi, da šele ko se mrtvi prebudimo, ugotovimo, da sploh nismo živeli, kar se ji zdi “dobra pogruntavščina Ibsena”.

Vedel je, da ne bo več pisal

Kot je pojasnila dramaturginja predstave Ana Kržišnik Blažica, je zadnje Ibsenovo delo posebno že zaradi tega, ker ga je pisal z zavedanjem, da je zadnje, saj je bil že precej bolan in je najverjetneje opus želel zaključiti spevno in harmonično. “Tema, ki smo jo izluščili iz besedila in na katero je Petrov dal največji poudarek, je, kaj se zgodi s človekom, ko živi v odsotnosti ljubezni. V tej luči smo raziskovali vse štiri osebe,” je povedala.

Scenograf je Darjan Mihajlović Cerar, kostumograf Alan Hranitelj, avtor glasbe Branko Rožman. Svetlobo je oblikoval Marko Vrkljan, zvok pa Gašper Torkar. Premieri bosta na malem odru.

---