Stisko povzroča tudi vladno omejevanje dostopa do socialnih transferjev. Tretjina italijanskih družin si ne more privoščiti niti tedna počitnic.

Postopna odprava poglavitnega socialnega transferja v Italiji, državljanskega dohodka, kaže prve posledice. Vlada jih hoče zamejiti s posebnim bonusom. Okoli 1,4 milijona gospodinjstev z dohodkom do 15.000 evrov, ki niso upravičena do drugih pomoči, lahko tako od sredine preteklega tedna pridobijo živilsko kartico v skupni vrednosti 382 evrov. Porabijo jo lahko v naslednjih mesecih, a izključno za nakup hrane.

Da je revščine v Italiji čedalje več, kažejo tudi podatki o deležu družin, ki si ne morejo privoščiti niti tedna dopusta. Čeprav Italija doživlja turistični bum, je domačih dopustnikov manj kot v predepidemijskem letu 2019. Raziskovalci z neprofitne fundacije Openpolis ugotavljajo, da kar tretjina italijanskih družin z otroki letos ne bo dopustovala; pri družinah z najmanj tremi otroki pa je takšnih kar polovica.

Da je premoženjski razkorak vse večji tudi med zaposlenimi, pa ugotavlja inštitut za študije italijanskega juga Svimez. Ob predlogu politične opozicije, ki zahteva uvedbo minimalne plače tudi v Italiji – in to v višini 9 evrov bruto na uro – so na Svimezu opravili analizo stanja. Ugotovili so, da na jugu države zasluži manj kot 9 evrov na uro dobra četrtina zaposlenih, medtem ko je v srednji in severni Italiji takšnih okoli 16 odstotkov. Na ravni države je torej pod mejo hipotetične minimalne plače, kot jo predlagajo na levi, tri milijone ljudi, to je 13 odstotkov vseh zaposlenih v državi.

Vladajoča koalicija, ki v glavnem ščiti interese malih in srednje velikih podjetij, uvedbi minimalne plače nasprotuje.