Vesić se je osebno poznal in se družil z vsemi osrednjimi akterji na sceni. Od Ljubljane prek Zagreba in Sarajeva do Beograda. Razume, kako je, ko "igra rokenrol cela Jugoslavija".

Vesić je od blizu s kulturnega in glasbenega vidika spremljal, kako je razpadala Jugoslavija, kako so se gradile in rušile generacije mladih, z njimi pa tudi sistem. Države. Upanje. Govori tudi o mamilih in aidsu, o različnih vidikih omejitev in svobode. Posnel je dokumentarec o kultni beograjski skupini Ekatarina Velika in napisal biografijo o njeni klaviaturistki Margiti Stefanović - Magi.

Z njim smo se pogovarjali v središču mesta, nedaleč od Terazij, pa tudi SKC-ja.

Nedeljski gost na Valu 202: Dušan Vesić

Kako doživljate Beograd jeseni 2022? Ga imate še radi?

Ja, rad ga imam, tukaj sem se rodil in tukaj sem odrasel. Najbrž bom tu tudi umrl, vsaj upam, da bo tako. Še najboljše bi bilo za vse. Šalim se ... Ampak Beograd kot Beograd – najlepši je maja in oktobra. Na srečo imamo letos lepo vreme.

Kako doživljate sceno? Prevladujejo veliki plakati za koncerte turboglasbe, pa vendarle – zanimivi so klubi na Cetinjski, blizu Skadarlije, bili smo v nekdanji mesni industriji Beograda, kjer vadijo številni bendi, recimo Repetitor. Je novi, novi, novi val še živ? Kako ga občutite vi?

Moram priznati, da ne spremljam kaj dosti nove scene. Morda nisem najboljši sogovornik za to. Skupina Repetitor je odličen bend, ampak ... Že dolgo v Beogradu ni ničesar, kar bi vznemirilo sceno. Nečesa, kar bi spremenilo, preobrnilo, postavilo standarde. Vsaj v rokenrolu. Ta ni moderen, nikogar več ne zanima. Ni več v modi, da po cesti nosiš kitaro in greš na vajo, punce pa se obračajo in kažejo s prstom nate, ker imaš daljše lase od drugih ali pa ker si se postrigel, ker so tako rekli Pankrti.

Ni več v modi, da po cesti nosiš kitaro, punce pa kažejo s prstom nate, ker imaš daljše lase ali ker si se postrigel, ker so tako rekli Pankrti. Rokenrol ni več v modi. Nekaj tega upora je prešlo k raperjem, a po večini le v besedni obliki. Teme so večinoma lokalne, nikakor svetovne ali mirovniške.”

Dušan Vesić

Zdaj se mi zdi, da bi moral rokenrol postati na neki način sponzoriran, subvencioniran. Rok je pomemben, samo ko je velik in vpliven, danes pa ne pomeni nič več. V zadnjih dvajsetih letih smo dobili morda dva dobra komada. Imamo bende, ki zvenijo fantastično, ki pojejo v angleščini, kot da bi živeli v Angliji, ampak vse to nekako nima smisla. Ni sporočila, ni ideje, nimaš česa prijeti. Po koncertu greš domov in naslednji dan ne veš več, kje si sploh bil, saj tam ni bilo ničesar, kar bi te nagovorilo. Ustvarjalci turbofolka delajo, iščejo prave skladbe, pripravljeni so obrniti nebo in zemljo, da bi našli uspešnico. Naši rokerji pa čakajo, da jim nekdo nekaj da.

Pred dnevi so imeli v hali Tivoli koncert ob 45-letnici tudi Pankrti … Kakšni se vam zdijo tovrstni koncerti? So smiselni ali so to bolj komercialni projekti? Je bolje odnehati za vedno, ko je še pravi čas?

Šel bi na koncert, ker to so Pankrti. Oni so pomembni, so zgodovina. Ampak to je vse nostalgija, spominjamo se časov, ko smo bili mladi. Kaj realno Pankrti pomenijo danes? Pankrte gremo gledat zaradi občutka, da je to zgodovinski bend. V tistih časih je bila slovenska kultura tudi jugoslovanska kultura. Nanjo smo tako gledali, čeprav nismo znali slovensko.

Na ovitku prvega albuma zasedbe Pankrti ni bilo napisanih besedil. Poiskal sem prijateljico Slovenko, da mi je besedila prevedla. Saj bi lahko s slovarjem, ampak to ne bi bilo enako, saj je šlo vendarle za poezijo. Nisem prepričan, da bi danes še kdo to počel. Danes je z našega vidika slovenska kultura samo slovenska. Kot narod nas ne zanima več niti naša kultura, kaj šele slovenska. Takšni časi so. Vsi govorijo angleško, slovensko pa ne.

Pankrti: Janez, kranjski Janez. Na drogu Peter Lovšin. Foto: Tone Stojko, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije
Pankrti: Janez, kranjski Janez. Na drogu Peter Lovšin. Foto: Tone Stojko, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Resnični vpliv Pankrtov: zakaj so uničili "stari talas" v sedemdesetih? Zakaj so pomenili totalno revolucijo?

Kdor jih je hotel razumeti, se je nekako znašel. Zato, ker so začeli govoriti v glasbi. Do takrat smo imeli ljubezenske pesmi, najpomembnejše dileme v jugoslovanski glasbi so bile nekaj takega: za kakšno življenje sem se rodil ali kdaj bo prišel ta dan, ko bom letel na Japonsko, če povzamem skupino Smak. Pankrti pa so začeli govoriti o stvareh, ki smo jih pripadniki tiste generacije čutili, ampak jih nismo znali artikulirati. Morda jih niti nismo smeli. Pankrtom je bilo lažje, ker so peli v slovenščini in jih politični vrh v Beogradu ni razumel. O tem sem prepričan. Če bi jih razumeli, bi to v Beogradu težko sprejeli.

Pojava Petra Lovšina se je dobro oprla na lik Marka Breclja, tako da smo imeli takrat občutek, da so vsi, ki prihajajo iz Slovenije, nori.

Dušan Vesić

Niso vedeli, o čem govorijo Pankrti. Ko se je pojavil nesrečni Balašević z idiotsko skladbo Računajte na nas, v kateri je prisegal v imenu vseh nas, rojenih v petdesetih ... Jaz sem znorel. Kaj ti v mojem imenu prisegaš in komu? Mi nismo hoteli rušiti režima, saj nismo vedeli, kateri boljši režim bi ga lahko zamenjal. Ampak, hkrati mu tudi nismo hoteli pomagati, da bi obstal. Mirno bi ga pustili, da propade, kot smo ga v bistvu na koncu tudi pustili, da je propadel. Samo način je bil grozen.

Ali niso bili Pankrti videti kot nekakšni slovenski birokrati? Ne nazadnje je celo Azra pela “brijem brado, brkove, da lićim na Pankrte” …

Ne, niso bili videti kot birokrati, vedeli smo, za kaj gre. No, v bistvu nismo vedeli. Beograd je bil presenečen. Šele pozneje so Pankrti končali na pravem mestu. Ne takoj, ampak zelo kmalu. Pojava Petra Lovšina se je nekako dobro oprla na lik Marka Breclja, tako da smo imeli takrat občutek, da so vsi, ki prihajajo iz Slovenije, nori.

Na neki način je bilo to res. Pankrti niso krivi, da so se oprli na Buldožer, nekako so bili naravni nasledniki tega, kar smo odkrili s prvo ploščo skupine Buldožer. "Pljuni istini u oći" iz leta 1976 je najpomembnejša plošča, ki je bila kdaj objavljena v Srbiji. Imela je velik vpliv. Spomnim se: klical me je prijatelj in mi naročil, naj takoj pridem do njega. Tja sem odšel kot oseba A, domov pa sem se vrnil kot oseba B. Buldožer me je popolnoma spremenil. Najpomembnejša plošča v mojem življenju.

Pa ne le zame, tudi za člane vseh skupin novega vala je bil pojav Buldožerjev pomemben. Takrat smo bili mladi, jaz sem imel 16 let, pri tej starosti ne ustanoviš kar tako benda. Vse se je odvijalo počasi, potem pa se je iz Ljubljane pripeljal Buldožer kot nekaj, kar je spremenilo vse. Bil je v bistvu prvi pankovski bend v revolucionarnem pomenu. Po njem ni bilo nikoli več enako, čeprav bi si to kdo želel.

Pankrti, 45 let. Foto: MMC RTV SLO
Pankrti, 45 let. Foto: MMC RTV SLO

Posebej ste izpostavili prvi koncert skupine Električni orgazam, ki je nastopila tudi ob 45-letnici Pankrtov, nedavno v Hali Tivoli.

Gile, pevec Orgazma, je takrat poskušal oponašati Breclja. Potem pa se je že kmalu pojavil enako nor človek. Peter Lovšin! Pero je tudi zasebno odličen lik, zelo ga imam rad. Rad bi šel spet v gostilno Krpan na Kodeljevem, v kateri so ustanovili Pankrte. Najbrž so tam zdaj že postavili kakšno drago restavracijo. Taka je usoda vseh dobrih gostiln …

Je pa to nastopanje postalo le še lov na denar. Najbrž so tudi Pankrti na tej poti. Všeč bi mi bilo, če bi izdali nov močen album, ampak ne, oni se zberejo samo za turnejo, ker nekdo od njih najbrž potrebuje nekaj denarja.

Predin ima pri nas vsako leto dva ali tri koncerte, ampak v redu, on se bori, ves čas nekaj ustvarja. Skuša ne zaostati in ostati v krogu največjih bendov.

Punk se je uveljavil tam, kjer so bili mladi jezni in nezadovoljni. Obdržal se je v Ljubljani, saj je bila ta v tistem času siva, hladna in negostoljubna. Pri vas je vedno deževalo.

Dušan Vesić

Kako je novi val stresel Jugoslavijo? Vmes je umrl Tito …

Titova smrt ni pomenila nič, proces se je že začel in se ga ni dalo ustaviti. Pomenila je le to, da sedem dni ni bilo glasbe na radiu, nato pa je šlo osmi dan vse normalno naprej. Tito ni bil tema, tudi ni mogel biti tema, če si hotel ostati živ in zdrav, ne pa končati v zaporu. Pustili smo ga pri miru, že več let pred smrtjo je bil z eno nogo v grobu. Tema je bila mentaliteta, ki jo je ustvaril. Tisti, ki so prišli za njim, pa so bili strašni.

V knjigi z naslovom Bunt dece socializma omenjate anekdoto, kako se je novi val rojeval dobesedno v kleti takratnega predsednika Jugoslavije, Titovega formalnega naslednika.

Ko je Cvijetin Mijatović postal predsednik predsedništva, se je naselil v vilo na Dedinju. V kleti te vile je vadila skupina Via Talas. To ni bila zares skupina, njeni člani so se zbirali, ker je bila tam droga. Takrat v Beogradu še ni bilo veliko mamil, vedeli pa smo, da v tisti kleti so in da tam ni bilo nobenih problemov, saj je imela policija na koncu ulice svojo hišico in je varovala dostop. Cvijetin Mijatović je bil dober človek in je to dopuščal. Mislim, da ni vedel, da se v kleti menja heroin za druge dobrine, ampak ni se vtikal v življenje svojih dveh hčerk, ki sta sodelovali v bendu. Najbrž mu je bilo pozneje zaradi tega žal, leta 1991 sta obe umrli.

Nekoč so imeli v kleti vajo, on pa je prišel k njim in jim rekel: 'Na telefonu imam Brežnjeva, prosim, samo malo prekinite vajo, da končam pogovor.' Bend je rekel, seveda. Tako je Brežnjev moral čakati, da je skupina Via Talas končala vajo. Pa sploh nikoli niso imeli bobnarja.

Katera zasedba vam je bila najbolj všeč? So naj beograjski band res Idoli?

Najraje sem imel skupino Film iz Zagreba. Igrala je odlično, imela je nekaj božanskih pesmi. Njen pevec Jura Stublić je bil človek, ki je živel na vasi, a je bolje opisal urbanost od tistih, ki so živeli v mestu. To je pustilo sled. Res je, da so člani skupine Film igrali pop, ampak v tem nisem videl nič slabega. Nisem bil upornik, meni je bilo dobro, nisem se imel proti čemu boriti in biti jezen. Beograd na splošno ni bilo mesto, v katerem bi bili ljudje jezni, lahko rečemo, da se pank ni nikoli uveljavil.

Pank se je uveljavil tam, kjer so bili mladi jezni in nezadovoljni. Razumem, da se je obdržal v Ljubljani, saj je bila ta v tistem času siva, hladna in negostoljubna. S svojih obiskov se spomnim samo sivine, megle in dežja. V Sloveniji je vedno deževalo. Šli smo na primer v Rovinj na morje, in ko smo po krasnem dnevu prišli nazaj v Slovenijo, je v Ljubljani spet deževalo.

Šele leta 2004 sem bil prvič v Ljubljani, da ni deževalo, resno vam pravim. Ampak mladi so bili jezni in nekam so morali usmeriti to svojo energijo. V Beogradu in Zagrebu pa te potrebe mladi niso imeli – vse je bilo v redu, dovolj je bilo denarja, poleti in pozimi se je hodilo na počitnice, tudi mladi so imeli avtomobile … Zakaj bi se torej upirali? Pank je sociološka kategorija, bes pa je njegov nujni pogoj.

Spomniti moramo tudi na Azro … Na Hrvaškem, tudi v Sloveniji, imajo v določenih krogih kulten status. Vi ste do njihovega vodje Johhnya Štulića kar kritični?

Nisem v knjigi pohvalil Azre? Pohvalil sem njen prvi in drugi album, za številne kultni album Filigranski pločnici pa je zame slaba glasba. Johnny Štulić je dal od sebe v prvi in drugi album, tretjega pa so naredili, ker se je od njih to pričakovalo. Obstajajo pa ljudje, ki verjamejo v to ploščo, kot da bi jo pisal sam mesija.

Skorajda vsi vidnejši predstavniki novega vala so bili otroci vojakov. To pomeni, da so imeli denar, da so vedeli, da bo denar prišel vsakega prvega v mesecu, imeli so stanovanje, niso imeli težav pri vpisu v šolo ... Johnny je bil edini, ki je izmed vseh otrok vojakov imel avtoritarnega očeta. Vsi drugi so imeli avtoritarne matere, njihovi očetje oficirji pa so bili umetniški tipi, kot pri Bajagi, Bori, Bregoviću in Milanu Mladenoviču. Johnnyjev oče pa je umetnost dojemal tako, da so imeli na steni dnevne sobe obešeno sliko tanka – olje na platnu.

Johnny Štulić se je potem na neki točki povsem spremenil. Ne bom rekel, da se mu je zmešalo, ker nočem o njem govoriti grdih stvari, ampak postal je povsem drug človek. Odločil se je popljuvati svoje dotedanje življenje in se raziti z vsemi.

To je tako kot ob razhodu z žensko. O njej govoriš vse najslabše, da bi bila ona tako užaljena, da nikoli več ne bi bilo ničesar med vama, s tem se zavaruješ. Tako se zdaj vede Johnny. Popljuval je vse. Tudi mene. Užalil me je. V eseju na 47 straneh. Očital mi je, da sem policijski človek. Tega nihče ni hotel brati. Še celo jaz sem potreboval tri dni, da sem prebral do konca.

Johnny Štulić. Foto: Založba
Johnny Štulić. Foto: Založba

Ampak Johnny Štulić je vendarle ustvaril nekaj nepozabnih komadov.

Odlazak u noć je božanska pesem, meni ena najlepših jugoslovanskih. To je dobro na vse načine. Johnny je bil revolucionar, vstajnik, mesija.

Azra je imela na koncertih neobičajno visoko intenzivnost energije. Koncerti so trajali tudi po tri ure, iz Johnnyja se je kar kadilo. Imel je idealno barvo glasu za svoj način petja. Če se temu sploh lahko reče petje, bilo pa je fascinantno. Upam, da se bo nekoč spet pojavil nekdo tak, ampak ne verjamem, da se bo.

Ko se človek sprehaja po Beogradu, se kar ne more načuditi, koliko ulic se imenuje po kraljih, kraljicah, knezih … Pa po različnih osebnostih iz srbske zgodovine. V središču mesta je od leta 2011 tudi Trg Milana Mladenovića, vodje Ekatarine Velike. Imate kakšen poseben občutek ob tem?

Morda nisem najboljši sogovornik na to temo … Povedal bom resnico, dejstvo je, da je leta 2011 takratni predsednik srbske liberalno-demokratske stranke potreboval malo reklame pred volitvami, pa se je spomnil, da bi lahko za to izkoristil Milana Mladenovića. Resničen status Milana Mladenovića v srbski družbi simbolizira ulica, ki se imenuje po njem. Nahaja se v predmestju Zemun Polje in jo je praktično nemogoče najti.

Septembra je minilo 20 let od smrti Margite Stefanović - Magi, klaviaturistke EKV-ja. Kako se je spominjate, čisto tako človeško?

Prva asociacija na Magi je žal grob, ker je minilo 20 let od njene smrti in sem obiskal pokopališče.

Najprej me na Magi spomni njen glas. Imela je takšen blagi glas.

Ne bi rekel seksi, imela je nekako pomirjujoči glas. Če smo bili vsi vznemirjeni, nas je pomirila z glasom. Bila je zelo prezentna oseba, nekje do konca osemdesetih let, potem se je spominjamo drugače. Ko je vstopila v sobo, so vsi utihnili, tudi če je niso neposredno takoj opazili. Pomenila je dodano vrednost. Bila je neverjetno lepa, imela je temne in žalostne oči, bila je kot princeska, vedno sem si princeske zamišljal takšne, kot je bila Magi. Bila je lepa in pametna. Bila je ključna, da je band lahko obstajal, nekako je znala ublažiti stalne in burne prepire. Dokler ni začela propadati, žal se je spominjamo predvsem po nesrečni usodi, drogi, aidsu. Magi je bila vedno na neki način žalostna, tudi ko je bila vesela. To me je odbijalo, da bi se ji približal, zato se ji tudi nisem.

Težko rečemo, da je bila skupina Ekatarina Velika, glasbeno gledano, neki veliki band. Vedno se je držala svojih vzornikov, recimo The Cure, Simple Minds, U2 … Glasba EKV ni nič posebnega, sporočilo pa je veliko!!! Milan Mladenović je razumel svojo generacijo, ki jo je prevevala kronična zaskrbljenost. Recimo, ravno nasprotno od Bajage, ki je bil vesel in optimističen. Zanimivo, da je Milan pisal skozi žensko prizmo. Recimo, pesem Ona se budi je spremenila odnos med ženskami in moškimi.

Magi iz EKV-ja je imela blag, pomirjujoč glas. Neizmerno lepa je bila, imel sem občutek, da so takšne princeske. Žal je bilo njeno življenje do konca nesrečno.

Dušan Vesić

Milan je spremenil odnos med ženskami in moškimi v rokenrolu. To so zaskrbljene pesmi, napisal jih je zaskrbljen človek, ki skuša nekako živeti v tem svetu. K temu so se pridružili podobno misleči ljudje, pred pojavom novega vala v glasbi ni bilo razlogov za globlje premisleke. Mislim, da je to ključen doprinos začetkov osemdesetih.

Trenutek, ki se mi zdi zanimiv v vaši knjigi Magi – kao da je bilo nekad, je, da protagonistka ni znala govoriti o sebi … Bila je čarobno lepa, dokončala je arhitekturo, bila je tudi klasično izobražena in nadarjena pianistka, zvezdnica. Kaj je šlo narobe?

Tako je bilo v naših časih tukaj, v Srbiji. Otroci niso imeli kaj govoriti o sebi. Tvoja naloga je bila, da si jedel, se oblekel in šel v šolo. Nikogar nismo kaj prida zanimali. Imel sem podobno izkušnjo, nekako sem se izvil in našel svojo pot, Magi ni nikoli uspelo. Njena mama je odraščala na Kosovu, to je povsem drug, patriarhalni svet. Magi se z mamo ni razumela, oče je bil na drugi strani popustljiv, a hkrati deloholik in alkoholik. Imel je ljubico, pianistko. Ko je za to izvedela Magina mama, ji je preprečila, da bi šla na glasbeno akademijo, ni smela niti na izobraževanje v Moskvo, kamor pa je odšel Ivo Pogorelić, ki je bil skupaj z Magi najbolj nadarjeni mladi pianist tistega časa. Magi se je porušil svet, poleg tega je njen srednješolski fant odšel v Ameriko, ostala je povsem sama, nikoli se ni znala izvleči iz črne luknje.

To je tako, kot da imaš možnost igrati v Realu, pošljejo pa te v drugo slovensko ligo. Lahko greš samo domov in jočeš, Magi je skušala najti zadovoljstvo z igranjem v EKV-ju, a to ni bilo to.

Tako Milan Mladenović kot Margita Stefanović in Bojan Pečar so že pokojni. Foto: Discogs
Tako Milan Mladenović kot Margita Stefanović in Bojan Pečar so že pokojni. Foto: Discogs

Zakaj Magina smrt leta 2002 za vas simbolično predstavlja konec jugoslovanskega srednjega razreda? Obstaja rokenrol brez srednjega razreda?

V Srbiji smo imeli izkušnjo z nesrečnim življenjem v devetdesetih, doživeli smo vojne, pa sankcije. Vseskozi smo upali, da se bomo vrnili v življenje, kot smo ga poznali v osemdesetih. Imeli smo občutek, kot da je nekdo pritisnil pavzo. Potrebovali smo veliko let, da nam je postalo jasno, da nič več ne bo, kot je bilo. Ko je Magi septembra 2002 umrla, se je neko obdobje v resnici tudi simbolično končalo. Postalo nam je jasno, da so se začeli novi časi, v katerih se Magi absolutno ne bi znašla. Umetnost se je v Beogradu vedno rojevala v srednjem razredu, v družinah zdravnikov, učiteljev, vojakov. V času, ko je Magi umrla, so imeli oficirji plače kot medicinske sestre, profesorji so bili v velikih dolgovih … Vzpostavljal se je nov družbeni sistem, na eni strani so bili tajkuni, kriminalci, prekupčevalci, na drugi strani pa reveži.

Kaj pa mamila in aids? Da je heroin v Beograd na začetku osemdesetih načrtno prinesla CIA, se sliši kot teorija zarote?

Ko danes berem in poslušam o takratnem obdobju, imam občutek, da je bil ves Beograd zadrogiran, kar pa nikakor ne drži. V mestu je bilo v resnici zelo malo mamil. Ja, tu in tam je kdo prinesel iz Amsterdama malo šita, pa smo ga pokadili, in to je bilo to. Prav tako ni bilo veliko heroina. Ta je sicer v Beograd prvič zašel leta 1973, prinesli so ga nizozemski nogometni navijači, ki so pripotovali na finale tekme med Ajaxom in Juventusom. Konec sedemdesetih pa se je heroin že dalo kupiti, vedelo se je, da je treba do nekega tipa v Kosovski ulici. Zagotovo je za droge vedela tudi oblast, bili smo policijska država. Zdaj tukaj sedimo na primer štirje, zagotovo bi v tistih časih o našem pogovoru vsaj eden poročal tajnim službam. Vsak je poznal vsakogar in vsi so vedeli vse.

Otroci niso imeli kaj govoriti o sebi. Tvoja naloga je bila, da si jedel, se oblekel in šel v šolo. Nikogar nismo kaj prida zanimali. Magi ni znala nikoli govoriti o sebi, to jo je uničilo.

Dušan Vesić

No, trde droge so jemali tisti, ki o sebi niso imeli dobrega mnenja. Heroin so uživali tisti, ki so jim starši že od otroštva govorili, da niso dovolj dobri. O tem sem trdno prepričan.

Ljudje, ki imajo o sebi dobro mnenje, se ne bodo nikoli zbodli z iglo. Kar lepo število mladih Beograjčanov iz umetniških krogov se je tako odločilo za trde droge. In posledično je prišel tudi aids. Prakticirale so se različne spolne prakse, seveda tudi istospolne, ni se vedelo, da se v teh krogih že širi tudi smrtonosni virus.

Je EKV upravičeno tako mitska skupina? Mislite, da bi bilo tako, tudi če ne bi vsi glavni člani skupine nesrečno umrli še mladi?

Zagotovo ne bi bili mitska skupina, ampak tako je naneslo. Želel bi si, da EKV sploh ne bi obstajal in da bi bili vsi člani živi. Na koncu so bili glasbena skupina, ki ni imela več kaj povedati. Želel bi si, da bi šef Milan sam delal dobro muziko, da bi bobnar VD igral džez. In želel bi si, da bi bila Magi babica, ki sedi v nekem salonu in se skupaj z mano spominja likov iz našega skupnega obdobja. Ne bi si želel gledati EKV kot glavni band na nekem festivalu leta 2022, ne morem si predstavljati, da bi imeli koncerte ob neki okrogli obletnici. Morali so ostati v obdobju, v katerem so živeli.

Dejstvo pa je, da je razprodaja bolečine na vsem svetu dober posel, tudi to danes predstavljajo EKV.

Kdo je za vas največji jugoslovanski band v zgodovini? Po prodanih ploščah in priljubljenosti, ni dvoma – Bijelo dugme. Ali res?

Kateri letnik rojstva si? Osemdeset? Uf, danes je težko opisati, kaj je pomenil pojav skupine Bijelo dugme. To je bila prva revolucija v jugoslovanski popularni glasbi. S to zasedbo se je vse spremenilo, vse! Pred tem najstniki kot skupina sploh niso obstajali. Vsi smo odraščali le z mislijo, da čim prej končamo te smrdljive šole in postanemo enaki svojim staršem. Celo na žurkah smo poslušali glasbo svojih staršev, kot nekakšen skupni imenovalec, zapijali smo se ob starogradskih pesmih, ne pa ob Stonesih.

Ko se je pojavila skupina Bijelo dugme, smo dobili svojo glasbo in svoj način življenja. V vseh družinah so naenkrat morali najti še denar za plošče, kasete, koncerte in majice. Naši starši so sicer na to gledali kot na neumnost, a dejansko se je vse spremenilo. Mulci so tudi prvič spoznali, da se od glasbe lahko živi.

Od takrat koncerti niso več potekali v lokalnih kulturnih domovih, ampak v športnih dvoranah. Rokenrol je postal posel. Bijelo dugme so bili največji bend na svetu, ki ni pel v angleščini, takega ni bilo ne v Rusiji, na Kitajskem, v Braziliji, v Afriki, niti ne v Italiji, v Avstriji, v Španiji.

Dejstvo je, da je razprodaja bolečine na vsem svetu dober posel, tudi to danes predstavljajo Ekatarina Velika in njihova usoda.

Dušan Vesić

Težko vam opišem več sto oboževalk, ki so stale pred službenim vhodom, pripravljene na vse. Niso jih mogli razgnati niti policisti z vodnimi curki in pendreki, nič ni delovalo, bile so kot hipnotizirane. To sem videl na lastne oči, ne moreš verjeti, res so imeli vse lastnosti velikega benda. Do pred nekaj leti so bili absolutni rekorderji v številu prodanih vstopnic za koncert: 220.000 na hipodromu v Beogradu leta 2002. To nikoli ni uspelo niti Rolling Stonesom – ali je bil koncert brezplačen ali pa je bil del festivala.

Zakaj je Goran Bregović eden redkih, če ne edini, ki mu je v tem prostoru uspelo ostati na sceni, ne samo s preigravanjem starih uspešnic? Cenjen je tudi v tujini, četudi ga marsikdo na sceni vse prej kot mara.

Zelo pozitivno. Od njega vsi pričakujemo, da bo do konca naših življenj delal to, kar sami od njega pričakujemo. Na družbenih omrežjih nenehno sprašujejo, ali se bodo še kdaj sešli, vsaj ob 50. obletnici benda leta 2024. Ne vem, ali ima to kakšen smisel ... Bregović razume, da je vsakič treba ponuditi nekaj novega, je neke vrste glasbeni krojač. Kot osebnost je pravočasno dobil prav vse, kar je želel. Bil je največja jugoslovanska zvezda, v drugi polovici sedemdesetih je bil nepredstavljivo pomemben, verjetno celo podobno pomemben kot Josip Broz. Kjer se je pojavil, je bil dogodek, kar je oblekel, je postalo moda … Nepredstavljivo! Dobil je denar, slavo in vsa dekleta, ki si jih je zaželel.

Zelo zgodaj so se mu izpolnile vse sanje. In nato se je zgodil nekakšen prehod k narodni glasbi, ki je bolj opazen na plošči, na kateri je skladba Lipe cvatu. To se je zgodilo, ker je opazil, da ko gre s kolegi na pijačo, se v lokalih ne vrti njegova glasba, čeprav je najpopularnejši. In je sklenil to spremeniti, kar povsem razumem. Saj ne moreš nenehno igrati istih stvari, v pokoj pa tudi ne moreš, ker so pokojnine nizke.

Bregović je vsakič znova skušal najti neki novi začetek in novi umetniški motiv. Tako je nastal tudi njegov zadnji album Tri pisma iz Sarajeva, ustvaril je veliko dobre filmske glasbe, a o tem nihče ne govori. Govorijo pa o trubačih in predelavah starih pesmi zasedbe Bijelo dugme.

Bregović je eden najvidnejših glasbenikov z območja nekdanje Jugoslavije. Foto: Matej Pušnik
Bregović je eden najvidnejših glasbenikov z območja nekdanje Jugoslavije. Foto: Matej Pušnik

Kako ste danes z Bregovićem? Pravijo, da ste bili nekaj časa tako tekoč drugi človek skupine Bijelo dugme …

Sem, ker ko se enkrat zapleteš z Bijelim dugmetom, se zelo težko izviješ iz tega. Vsi, ki smo bili del tega, si zagotovo želimo, da se to ne bi nikoli več ponovilo. Od zunaj je videti lepo, od znotraj pa je veliko nečimrnosti, nerazčiščenih odnosov iz preteklosti … Ko smo bili leta 2005 na turneji Beograd-Zagreb-Sarajevo, sem preprečil, da ni vse razpadlo, še preden bi se začelo. A ko se nekaj takega konča, se še nekaj let počutiš slabo, ker si sodeloval v tem, iz tega ne more nastati nič dobrega. Pojavijo se različne reči: nove zamere, slabi odnosi, medsebojno poniževanje, zamere, češ da je nekdo nekoga ogoljufal, čustveno ali materialno, tukaj ni sreče. Je bilo pa v povezavi z Bijelim dugmetom vedno veliko denarja, slave.

Samo Bijelo dugme je bilo tako veliko in samo tukaj si lahko videl, kako so videti veliki. Ker se Metallici ali Queenom nisi mogel pridružiti. Občutil sem, kaj je zvezdništvo, dobil občutek, kaj je v resnici zvezdni prah. Lahko sem videl, kako je videti rokenrol, in tukaj sem lahko videl to moč, ko 200.000 ljudi poje namesto tebe.

Kje je danes kritičnost?! Zakaj rockerji ne organizirajo več protivojnih koncertov? (To so počeli tudi med vojno v Jugoslaviji …) Kam so izginili angažirani glasbeniki? So kritičnost prevzeli hiphoperji?

Danes tega ni, rokenrol ni v modi, mularije ne zanima. Rokerji so bili to predvsem zaradi deklet, vse preostale razlage so praviloma napačne. Danes pa imajo dekleta raje blogerje, youtuberje, vplivneže …

Rokenrol je pase, jaz, ki ga spremljam, se počutim pase. Živim s partnerico, ki ima 17-letnega sina, rokenrol mu je zanimiv, a ga privlači rap, njegova družba nima pojma o EKV-ju ali Bijelem dugmetu, nekaj so sicer slišali, ampak …

Mislim, da je nekaj tega upora prešlo k raperjem, a po večini le v besedni, poetski obliki. In teme so lokalne: kako se borimo proti turbofolku, mestni ali četrtni skupnosti, morda še policiji, ki nam ne dovoli kaditi džojntov, a vse to je na lokalni ravni. Ni širšega sporočila in tako je tudi v klasični glasbi, džezu in še kje.

Upal sem, da se bo pojavil kakšen novi Johnny Štulić z Azro, saj razmere kar kličejo po njem. A ga ni. Če bi kdo ustvaril dve, tri uspešnice, bi lahko znova postal moderen tudi rokenrol, kot je to postal v šestdesetih. Misliš, da bi se rokenrol takrat obdržal, če ne bi bilo uspešnic? A danes ni nikogar, ki bi lahko ustvaril vsaj eno uspešnico, kaj šele tri.

Je uporništva manj, ker prevladuje lažen občutek svobode?

Tudi sam menim, da mladi danes verjamejo, da so svobodni. Ničesar več si ne želijo, saj imajo vse, predvsem pametne telefone. Ne vem, ali se spomnite tistih Disneyjevih stripov o racmanu Jaki, ki je imel tri nečake, Paka, Žaka in Maka? Bili so taborniki in imeli so priročnik, čarobno knjižico, v kateri so našli odgovore na vsa vprašanja.

Danes imaš vse to, manjka le nekaj denarja, ampak imamo stavnice in ni problema, denar boš dobil. Taki časi so. Mi se nismo smeli pritoževati čez Tita, smo se pa smeli čez vse drugo, zdajšnje generacije se lahko pritožujejo tudi čez Vučića.

Bijelo dugme je pokazalo tudi, da smo lahko kapitalistična država, če hočemo, oni so bili čisti kapitalistični projekt. Tudi danes je vse mogoče, če le zlezeš v pravo stranko. Ampak tudi pri vas je tako.

Neki ljudje pri vas so mi obljubljali, da bi me lahko malo bolje predstavili Sloveniji. No, imeli ste neke volitve pred kratkim in ti ljudje niso več na položajih, na katerih so bili, in zdaj mi ne morejo več pomagati … (smeh)

Kakšno pa je vaše mnenje o liku in delu Aleksandra Vučića, predsednika Srbije?

O njem nimam slabega mnenja. Mi nismo demokratična država, in to še dolgo ne bomo. Demokracija ni naravno stanje Srbov, naravno stanje Srbije je močen vodja, ki mu sledimo, nekdo nas mora voditi, nismo sposobni narediti demokratičnih institucij in jih potem spoštovati. Morda se bo to nekoč zgodilo, a ne kmalu, to je dolg proces. Ne verjamem, da bi kaj veliko spremenil tudi nesrečni Đindić. Dokler ne bo zares novih ljudi, ne bo nič drugače, ljudje, ki so zdaj na položajih, so katastrofa.

Vučić vsaj nekaj dela, vsaj opazno je. Vedno me je bilo sram Ibarske magistrale, ki je hrbtenica Srbije, povezuje Srbijo in Črno goro, to je cesta smrti, vsako leto je bilo tam vsaj 50 mrtvih. Pred dvema letoma sem se prvič zapeljal po novi avtocesti in bil sem ponosen, da ima Srbija tako avtocesto. Vučić je dejaven, poskuša, sedi na dveh stolih, Srbi smo vedno nekje vmes. Ne moreš Rusom uvesti sankcij, saj boš plin kupoval nekje drugje po štirikratni ceni. Sploh ne zdaj, ko ti je prav s poceni plinom kočno le uspelo iz pepela in iz ničesar ustvariti neko industrijo. Če se plin tako podraži, bodo zaprli te tovarne in odšli. In kaj naj stori, ubožec?

Tukaj je težko živeti. Verjamem, da bo na koncu Vučić moral prekiniti z Rusi, ampak potem bomo … Nasrkali. Ampak nasrkali smo tako ali pa drugače.

Nedeljski gost

Dušan Vesić je bil nedeljski gost Vala 202. Podkast poiščite na val202.si in v vseh aplikacijah za podkaste, v katerih se lahko nanj naročite in ga ocenite. Tako bo Bogdana Tanjevića lahko slišalo še več ljudi. Iščite pod: Nedeljski gost.

Zakaj je vredno ostati optimist?

Verjamem, da lahko ostaneš optimist le, če se v življenju ukvarjaš s stvarmi, ki te veselijo. Ostalo pa – kakor pač bo. Tvoja naloga je, da svoje radijske oddaje narediš najbolje in morda pozneje delaš kaj še večjega, moja pa je, da bo naslednja knjiga boljša od prejšnje in da morda začnem delati še kaj drugega. O tem zadnje čase veliko razmišljam. Ker samega sebe zdaj imenujem odnašalec tujih smeti, in to sem že vse življenje. To govorim sicer zajedljivo, a v resnici je čas, da morda napišem roman ali morda kaj o sebi, ker je čas za to. Star sem že 63 let. To je razlog za optimizem, vse ostalo je strašno, bog pomagaj, in samo vse slabše je. Početi moramo to, kar nam je bog zapovedal, in to je edini optimizem, ki ga sam vidim.