Ker gre za pomembno cerkev, je bilo o njej že veliko napisanega in povedanega¸ njeno zgodovino pa v oddaji Sedmi dan osvetli tudi nekaj manj znanih dejstev in spoznanj. Tudi o kapeli okroglega tlorisa v njeni neposredni bližini in cerkvi Sv. duha ob vznožju Planinske gore, ki je od leta 1943 ruševina.

Prisluhnite oddaji Sedmi dan: Marijina cerkev na Planinski gori - arhitekturni biser

Po pripovedki naj bi bil trg Planina na Notranjskem najprej na Planinski gori. Tam še danes stoji na nadmorski višini nekaj manj kot 900 m med Grmado in Petričevim hribom Mariji, pribežališču grešnikov posvečena monumentalna romarska cerkev, v preteklosti in danes cilj številnih romarjev iz Notranjske, Dolenjske, Istre, Tržaške, Goriške in Tolminske.

Romarska cerkev Marija pribežališče grešnikov na Planinski gori. Foto: Simona Kermavnar
Romarska cerkev Marija pribežališče grešnikov na Planinski gori. Foto: Simona Kermavnar

Ko se popotnik odpravi do nje mimo župnijske cerkve v Planini, niti ne sluti, kako zanimiva pot ga čaka. Skoraj ves čas se mu odpira čudovit pogled na Planinsko polje z reko Unico in kulturnozgodovinske znamenitosti, kot so dvorec Haasberg oz. njegove ruševine, Mali grad oz. Ravbarjev stolp, cerkev. sv. Roka, župnijska cerkev sv. Marjete, sem in tja se pokažejo tudi ruševine cerkve sv. Duha.

Marijino cerkev obdaja nizko obzidje, približno sto metrov stran stoji kapela sv. Križa okroglega tlorisa. Tudi oko laika še danes lahko zasluti, da je bilo tukaj nekoč vse dobro premišljeno, od postavitve samih objektov do zasaditve vegetacije, oblikovanja potk itd.

Še v prvi polovici prejšnjega stoletja, ko je levo oz. severno od cerkve še stala mežnarija, so kmetje vsako poletje širšo okolico pokosili in seno prenesli v dolino, v kapeli so nekateri tudi prespali; takrat vhoda namreč še ni zapirala kovana mreža. Čez Planinsko goro poteka tudi del utrdbenega sistema, ki so ga Italijani zgradili po 1. svetovni vojni za zavarovanje rapalske meje. Na Grmadi so bile zgrajene utrdbe in bunkerji, v mežnariji pa so imeli fašistični miličniki stanovanja.

Pogled na veliko okroglo kamnito okno – rozeto v obliki kolesa – na zvoniku. Foto: Simona Kermavnar
Pogled na veliko okroglo kamnito okno – rozeto v obliki kolesa – na zvoniku. Foto: Simona Kermavnar

Okoli nastanka v osnovi še gotske cerkve – na začetku osemdesetih let 16. stoletja je tu stala tudi lesena cerkev, ki je bila zbirališče štiftarjev in ki so jo morali kmalu po ukazu nadvojvode Karla II. porušiti – se je spletlo več legend. Janez Vajkard Valvasor je v Slavi vojvodine Kranjske leta 1689 zapisal, da so jo "zgradili približno pred 32 leti. Ustanovnik je bil Jurij Zimmermann, župnik v Cerknici." Sedanja banjasto obokana ladja s kapelami je nastala v tridesetih letih 17. stoletja, glavni portal je datiran z letnico 1633, severni pa 1632.

Glavni portal, izrez, 1633. Foto: Simona Kermavnar
Glavni portal, izrez, 1633. Foto: Simona Kermavnar
Gotsko okno s krogovičjem. Foto: Simona Kermavnar
Gotsko okno s krogovičjem. Foto: Simona Kermavnar

Obok v prezbiteriju je rebrast. Za veliki oltar je leta 1740 iz Lotaringije priseljeni slikar Valentin Metzinger naslikal znamenito sliko Marije zavetnice s plaščem (Pribežališče grešnikov). Nastala je v povezavi s takrat močno razširjenimi Marijinimi družbami in predstavlja Marijo Mater omnium, zavetnico vseh. V kontrapostu prikazana Marija s krono na glavi in v dolgem prepasanem rdečem oblačilu razpira roki in razširja svoj modri plašč, ki ji ga pomagata držati puta. Pod plaščem se na Marijini levi stiskajo predstavniki posvetnih in na njeni desni cerkvenih stanov. Danes je slika hranjena v podružnični cerkvi sv. Roka v Planini, tron gorske cerkve pa zakriva signirana in datirana slika na pločevini idrijskega podobarja Jurija Tavčarja iz leta 1882.

Valentin Metzinger, Marija pribežališče grešnikov s Planinske gore, 1740 (slika je sedaj v podružnični cerkvi sv. Roka v Planini). Foto: Wikimedia
Valentin Metzinger, Marija pribežališče grešnikov s Planinske gore, 1740 (slika je sedaj v podružnični cerkvi sv. Roka v Planini). Foto: Wikimedia

Ta slika po navadi zakriva istoimensko kiparsko skupino, ki jo je v lesu leta 1856 izdelal Luka Čeferin iz Leskovice na Gorenjskem, ki je pozneje živel in deloval v Idriji. Naročilo mu je zaupal prvi planinski župnik Matija Šmid (Schmid), ki je bil človek številnih zanimanj in dejaven na več področjih. Med drugim se je ubadal tudi s tem, kako bi Planinčane odrešili vsakoletnih hudih poplav na Planinskem polju. O tem so spomladi 1850 poročale tudi Kmetijske in rokodelske novice. Težava je bila uspešno rešena čez nekaj desetletij pod vodstvom enega prvih raziskovalcev kraškega podzemlja, moravskega inženirja in speleologa Viljema Putika (Wilhelma Puttika): pod Stenami na Planinskem polju sta bila namreč zgrajena ponora za hitrejše odtekanje poplavne vode, t. i. Putickovi štirni.

Podružnična in romarska cerkev na Planinski gori na Notranjskem, v ozadju kapela sv. Križa; razglednica je bila poslana v Trst 1929. Foto: osebni arhiv Branka Medarevića
Podružnična in romarska cerkev na Planinski gori na Notranjskem, v ozadju kapela sv. Križa; razglednica je bila poslana v Trst 1929. Foto: osebni arhiv Branka Medarevića

Schmid je postal planinski župnik leta 1848. Cerkev na Planinski gori mu je bila še posebej ljuba. Že leta 1847 naj bi začel razmišljati o gradnji ceste do nje, ki naj bi se sicer omenjala že leta 1823. Glede na datiran (1857) kamnit relief z upodobitvijo apostola Matije – med drugim zavetnik stavbenikov in gradbenih delavcev in seveda tudi krstni patron konkretnega župnika –, ki je vzidan v skalnati breg nad potjo približno dvesto metrov pod cerkvijo, pa lahko z veliko verjetnostjo rečemo, da je cesti oz. poti dal vsaj zelo pomemben pečat, npr. v smislu izboljšav (širitve, ureditve), čeprav je bila morda v grobem narejena že prej. Pot vodi tudi mimo omenjene kapele sv. Križa v neposredni bližini romarske cerkve, o kateri bo govor v nadaljevanju.

Luka Čeferin, osrednja kiparska skupina v tronu velikega oltarja na Planinski gori. Foto: Simona Kermavnar
Luka Čeferin, osrednja kiparska skupina v tronu velikega oltarja na Planinski gori. Foto: Simona Kermavnar

Na Čeferinovi kiparski skupini je prav tako upodobljena Marija, zavetnica s plaščem, in zaznaven je določen odmev Metzingerjeve slike. Marijin kip je naravne velikosti, pod njenim plaščem je petnajst oseb. Po osnovnem pravilu motiva so na njeni desni zbrane cerkvene osebe, ki jim namesto običajno papeža načeluje kardinal, na Marijini levi pa so svetni vladarji. Vsi usmerjajo pogled proti Mariji, le doprsno upodobljen mladosten moški s črnimi lasmi skrajno levo gleda naravnost v gledalca.

Devica Marija, izrez. Foto: Simona Kermavnar
Devica Marija, izrez. Foto: Simona Kermavnar

Najverjetneje gre za Čeferinov avtoportret in tudi primerjava z upodobitvijo Matevža Langusa, ki je naslikal tega umetnika in podobarja, medtem ko se je mudil v Idriji, res pokaže določene podobnosti.

Kot zanimivost povejmo, da je kronica na Marijini glavi kovinska, posuta z barvnim steklom in kamni. Iz popisa cerkva, ki ga je za planinsko župnijo naredil takratni župnik dr. Anton Strle in zdaj tudi svetniški kandidat, izvemo, da je bila krona na glavi milostne podobe narejena v Gorici leta 1933 v spomin na 300-letnico te cerkve. Podpisan da je na njej župnik iz Studenega Dominik Janež, več biserov pa da je bilo po 2. vojni s kronice ukradenih.

Postaja jožefinskega (janzenističnega) križevega pota po Herrleinu s poznejšo preslikavo. Foto: Simona Kermavnar
Postaja jožefinskega (janzenističnega) križevega pota po Herrleinu s poznejšo preslikavo. Foto: Simona Kermavnar

Omenimo tudi, da so v Strletovem času kar tri zaporedne ujme razdejale ostrešje cerkve Matere Božje na Planinski gori. Strle je zato prosil vse darovalce iz Amerike, če bi se sredstva, ki so jih zbrali, lahko porabila za nujno obnovo celotnega ostrešja in zidov te cerkve. Slovesen blagoslov del je leta 1958 opravil ljubljanski škof Anton Vovk.

Kapela sv. Križa na Planinski gori. Foto: Simona Kermavnar
Kapela sv. Križa na Planinski gori. Foto: Simona Kermavnar

Junija letos je bila v Leskovici pod Blegošem na mestu, kjer je stala rojstna hiša Luke Čeferina (ki je 1811 pogorela), na hiši Novoške domačije (Na vas), postavljena spominska plošča, ki sta jo odkrila Lukov prapravnuk dr. Peter Čeferin in sedanji lastnik kmetije Tomaž Trček. Župljani Leskovice pa bodo letos septembra tudi prvič poromali na Planinsko goro in si živo pogledali stvaritev svojega rojaka.

Kakovostna kiparska oprema oltarnega nastavka je starejša in izvira verjetno iz sredine 18. stoletja. Stranska oltarja sta posvečena materi Device Marije sv. Ani in sv. Križu. V cerkvi so bile včasih tudi orgle, a so bile zaradi dotrajanosti in poškodb vlomilcev odstranjene leta 1952. Prižnico je leta 1825 naredil cerkniški podobar Mihael Kušlan. Nad stranskim vhodom visi oltarna slika Prihod sv. Duha –Binkošti vrhniškega nazarenskega slikarja Simona Ogrina iz leta 1885, ki je bila prvotno v tronu cerkve sv. Duha ob vznožju Planinske gore, o kateri bo tudi govor v nadaljevanju.

Umetelno železno obhajilno mizo je leta 1904 izdelal ljubljanski ključavničar, livar in industrialec Avgust Žabkar. Po potresu v Ljubljani 1895 je njegovo podjetje tudi sicer prevzelo monopol pri izdelovanju raznih ograj in okenskih mrež. V cerkvi je tudi v osnovi jožefinski oz. janzenističen križev pot iz 2. polovice 18. stoletja. Tovrstnih križevih potov na Slovenskem ni veliko ohranjenih. Pobožnost križevega pota je namreč konec 18. stoletja pod vplivom različnih duhovnih gibanj, predvsem janzenizma, doživela velike spremembe. Po liturgičnih reformah cesarja Jožefa II. so bili med drugim prepovedani frančiškanski križevi poti in uvedene zgolj svetopisemsko utemeljene postaje, torej jožefinski (janzenistični) križevi poti. Po tem razumevanju je bilo treba iz upodobitev izločiti vse, kar je temeljilo le na izročilu, in ne na Svetem pismu, npr. trikratni Kristusov padec pod križem in lik Veronike, ki Kristusu ponudi potni prt. Ker je planinskogorski križev pot sredi 19. stoletja na določenih postajah močno preslikal Luka Čeferin, je danes tu mogoče videti simbiozo obeh tipov križevega pota.

Križani v kapeli sv. Križa. Foto: Simona Kermavnar
Križani v kapeli sv. Križa. Foto: Simona Kermavnar

Po ustnem izročilu naj bi ta križev pot naslikal kartuzijanec iz samostana v Bistri, torej v tistem času edinega kartuzijanskega samostana na Kranjskem, ki je bil tako kot mnogo drugih po odloku cesarja Jožefa II. ukinjen leta 1782. Bi to lahko bil Bruno Ortner, zadnji bistriški prior, za katerega vemo, da je bil tudi slikar, kipar in tudi rezbar in ki je čut za umetniško ustvarjanje prinesel iz rodne Tirolske, kjer se je rodil okoli leta 1722?

Med ohranjenimi predmeti, ki so mu sicer večinoma le pripisani, je signirana mizica, ki jo je naredil že po uradnem razpustu samostana. Hranjena je v zbirki Tehniškega muzeja Slovenije. Ortner je na gornjo ploskev v kombinirani tehniki intarzije in vžgane risbe upodobil samostan Bistro z gospodarskim poslopjem in krajino v ozadju, vse obdano z rokokojsko razgibanim vencem z medaljoni v vogalih.

Cerkev na Planinski gori je danes v precej slabem stanju, čeprav je tudi pomembna turistična lokacija. To je tudi posledica nekvalitetno opravljenih obnovitvenih del podjetja Gradis iz Ljubljane v začetku devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Razni zamiki in odmiki arhitekturnih členov – zlahka vidni tudi s prostim očesom – kažejo tudi na to, da je arhitektura utrpela potresne tresljaje. Močnejši potres pred nekaj leti je podrl tudi ostaline glavne fasade gradu Haasberg.

Tudi v bližini stoječa kapela sv. Križa je precej okrnjena. Zunanjščino členi šest pilastrov, v notranjščini pa je šest polkrožno zaključenih niš in nad oltarno menzo kvaliteten lesen poznobaročen Križani. V Popisu cerkva iz leta 1954 jo je Strle takole opisal: "Poleg cerkve je okrogla kapelica z visokim lesenim križem, pod katerim stojita približno 1,50 m visoka angela, ki pa imata odbite roke, ker kapelica ni zavarovana. V okroglem zidu znotraj so vdolbine, v katerih so po pripovedovanju ljudi bile slike."

Kamnit relief z upodobitvijo apostola Matije ob poti na Planinsko goro. Foto: Simona Kermavnar
Kamnit relief z upodobitvijo apostola Matije ob poti na Planinsko goro. Foto: Simona Kermavnar

Angela sta iz kapele po letu 1954 neznano kdaj izginila. Monumentalen lesen Križani pa je zagotovo eden lepših poznobaročnih korpusov pri nas. Je delo Bruna Ortnerja? – izziv za umetnostnozgodovinsko stroko. Glede na ekstremne vremenske razmere in slabo streho iz bobrovcev bi bilo vsekakor potrebno preveriti njegovo ohranjenost.

V zvezi s kapelo je treba opozoriti še na problem zaraščanja. Če je bila še pred nekaj leti povsem na prostem, je sedaj dostopna le z ene, glavne strani, saj jo sicer v celoti obdaja grmovje in drevje, katerega veje silijo v streho in jo načenjajo. Po pripovedki, ki jo je zapisal Rado Radešček v Slovenskih legendah, sta dala to kapelo pozidati Malograjska graščaka, ki sta se izgubila: ptičica ju je pripeljala na to mesto, od koder sta po dolgem tavanju končno zagledala svoj dom, Mali grad oz. Ravbarjev stolp v dolini. Če bi mladeniča živela danes, jima čudežno posredovanje ptice zaradi zaraščenosti žal ne bi veliko pomagalo.

Za konec si poglejmo še cerkev sv. Duha na Hribu nad Planino na nadmorski višini 500m. Omenjena je že leta 1526 v popisu kranjskih cerkvenih dragocenosti, torej predvsem posodja in gotovine, ko je dala dva goldinarja in štiri krajcarje za t. i. turški davek za financiranje obrambe pred Turki.

Upodobljena je na grafiki s podpisom bakrorezca Andreja Trosta v Valvasorjevem albumu Topographia ducatus Carnioliae modernae iz leta 1679 in v deset let mlajši Slavi vojvodine Kranjske. To je bila skromna cerkvica pravokotnega tlorisa z majhnim pravokotnim prezbiterijem in z zvonikom na preslico po primorskih vzorih. Pri opisu v Slavi je imenovana kot tretja od devetih podružnic planinske fare: cerkev sv. Duha na Hribu Leskovec. Polihistor tudi omenja, da v njenem zidovju raste nenavadna leska, ki se niti ne veča niti ne manjša, temveč stalno ostaja enaka.

Ruševine cerkve Sv. Duha v Planini na Hribu. Foto: Simona Kermavnar
Ruševine cerkve Sv. Duha v Planini na Hribu. Foto: Simona Kermavnar

Med jožefinskimi reformami je bila cerkev zaprta in je navedena v inventarnem seznamu zaprtih podružničnih cerkva v cerkniški župniji iz leta 1787. Vso opremo je dobila od cerkve sv. Roka v trgu, ki jo prav tako lahko vidimo na imenovani Trostovi upodobitvi, vendar ni označena z imenom.

A čez slabih sto let je bilo čisto drugače. Iz zapisa nekega Planinčana v časopisu Zgodnja danica spomladi 1884 lahko vidimo veliko navdušenje, ki je takrat preplavilo Planino ob tem, ko so se odločili za povečanje tega svetišča: "Pri nas imamo doma precejšno nalogo. Delamo namreč "iz obljube" cerkev sv. Duha nad Planino, kjer je že poprej bila, pa v dobrih časih zaradi neprijaznih postav cesarja Jožefa so jo pustili razpadati; zdaj pa, ko so slabi časi, ko nas pogoste povodnji, kobilice in sploh slabe letine tlačijo, so se vneli, da hočejo iz obljube prijazni hramček Božji zopet postaviti. Že leta 1882 smo začeli zidati, in lansko leto smo ozidje pod streho spravili, pa vnanje delo večidel končali. Letos pa bo, upam, tudi notranja naprava dovršena ..."

Nova cerkev je bila precej večja od starejše. Zidana je iz klesanega kamna in opeke ter sledi tedanjemu okusu mešanja historističnih slogov, predvsem t. i. bizantinskemu slogu. Vzdolžni ladijski steni na zunanjščini krasijo plitve slepe niše in po trije pari pilastrov. Notranjščina je tridelna. Skozi navzven segajoč portalni del stopimo najprej v preddverje, nad katerim se dviga štirietažni zvonik. Osrednji, ladijski del, je kvadratnega tlorisa in ga zgoraj zaključuje kupola na pendentivih. Nekakšna polkupola pa zaključuje zgornji del prezbiterija.

Čez dobrega četrt stoletja je bila stavba potrebna popravil in leta 1907 so jo verniki s prihranjenim denarjem in prostovoljnimi darovi popravili. Delo je prevzel štajerski priseljeni zidarski mojster Janez Bauman. Za obnovo je daroval tudi knežji par Windischgraetz.

Po prvi svetovni vojni je razmejitev med Jugoslavijo in Italijo razkosala Planino. V letih 1919 in 1920 so v cerkev sv. Duha vdrli italijanski vojaki. Leta 1925 je bila že "strašno zapuščena", kot je v kroniko zapisal tedanji župnik Ivan Lovšin, velik patriot, ki ga je italijanska okupacija zelo prizadela: "Ta cerkev je bila do meseca junija 1925 še na italijanskem ozemlju. Lahi so delali z njo prav vandalsko. Ni moč popisati, kaj vse se je godilo s to cerkvijo, celo kurilo se je v njej." Med drugim je odpadel ves omet, okna in žlebovi so bili razbiti, enako line zvonika, oltar, stopnice itd. Po odhodu Italijanov je uspelo vernikom cerkev obnoviti in župnik je zapisal: "Sedaj je cerkev sv. Duha res v najboljšem in lepem stanju – vse kakor novo." 20. septembra tega leta je bila zaradi italijanskega razdejanja tudi na novo blagoslovljena.

Zunanja členitev ladijske stene cerkve sv. Duha. Foto: Simona Kermavnar
Zunanja členitev ladijske stene cerkve sv. Duha. Foto: Simona Kermavnar

A že čez dve desetletji jo je doletela še hujša in usodnejša nesreča. Spomladi 1943 – v njej je bila belogardistična postojanka – je bila s strani Dolomitskega odreda požgana in je od takrat ruševina. Od opreme je uspelo rešiti le prej omenjeno oltarno sliko Prihod sv. Duha - Binkošti, ki je sedaj Marijini cerkvi na Planinski gori. Podobo je za novo cerkev leta 1885 skupaj s sliko sv. Antona Puščavnika naslikal Vrhničan Simon Ogrin, kar je tudi zabeležil v zapiske o svojih delih in naročnikih. A drugo imenovana je sedaj neznano kje, če se je sploh ohranila. Lani je bila okolica na Hribu očiščena, kar omogoča ogled ruševine nekoliko bolj od blizu, gibanje v neposredni bližini zgradbe pa je zaradi odpadanja opeke in kamenja seveda smrtno nevarno.