Svoj
Svoj "volčji trop" je našla po osnovni šoli. Foto: Tjaša Barbo

Sara Briški Cirman, ki nastopa pod imenom Raiven, se je širši javnosti prvič predstavila pred sedmimi leti, do zdaj pa je izdala albuma Magenta in REM. "Ves čas iščem nove poti in nove smeri, v katere bi se še lahko razvijala, širila," je dejala pevka, ki se lahko pohvali, da je njeno glasbeno delo prejelo naziv Popevke 2021. "Vedno sem bila 'outsider', z vrstniki si nisem želela stika, mislim, da nismo bili na isti valovni dolžini," je o zmagovalni pesmi Volkovi povedala glasbenica, ki želi z besedilom pričarati določeno atmosfero, in pripomnila, da je svoj "volčji trop" našla po osnovni šoli. Pesem, ki jo je občinstvo izbralo za svojo, med drugim poudarja tudi dvojnost človeške narave – živalskost in razum.

Podaja se tudi v psihoanalitične vode, želi si združiti glasbo in terapijo. Foto: Tjaša Barbo
Podaja se tudi v psihoanalitične vode, želi si združiti glasbo in terapijo. Foto: Tjaša Barbo

"Pri širšem občinstvu je bilo do zdaj načeloma zelo črno-belo," je še priznala Raiven in poudarila, da je bil dosežek zanjo veliko presenečenje, saj pesem Volkovi, ki jo je priredil Anže Rozman, ni značilna popevkarska pesem. "Ravno zato je bila zmaga zame še toliko večja potrditev," je še povzela pevka, ki jo inštrumentalna glasba zelo navdihuje. Verjame, da vsak človek s posebnim notranjim kompasom ve, kaj je konstruktivna kritika in kaj je zgolj izlivanje gneva.

Glasba jo je na vsakem koraku spremljala že od mladih nog, pred kratkim pa je magistrirala iz solopetja oziroma opere. "Da lahko pride do bolj umetniškega izražanja in izražanja čustev, je najprej treba imeti dobro tehnično podlago," je povedala 25-letnica, ki se je poleg kariere v popu hkrati lotila podvigov v klasični glasbi, na začetku leta je med drugim nastopila tudi na opernem tekmovanju Tenor Viñas.

"Opera je težja in bolj naporna tako za telo kot za misli," je še poudarila in dodala, da je disciplina pri operi večja kot pri popglasbi, predvsem je pomemben kristalno čist glas, po njenem mnenju pa je ravno z glasom in niansami mogoče predati ogromno čustvene energije. Glasbenica, ki se podaja tudi v psihoterapevtske vode, možnosti za spoznavanje sebe vidi tudi v opernih izzivih.

O psihoterapiji kot neprecenljivem orodju, rdeči niti Raiven, zakaj se z Magento težko poistoveti, poblagovljenju izdelka, razlogu za prijavo na Popevko, pomembnosti mnenja ljudi, ljubezni do pravljic, o tem, ali je nočna ptica ali zgolj odlaša, jinu in jangu nastopa Volkov, stojalu za mikrofon, zlivanju orkestra na oder, naravni barvi las, oživitvi ljubezni do opere in (ne)sproščenosti v njej, telesu kot inštrumentu, poznavanju repertoarja ob treh ponoči, nasvetu Gregorja Ravnika in kaj si reči, da se trema zmanjša, pa si lahko preberete v spodnjem pogovoru MMC-ja z Raiven.

Z glasbo ste se srečali že zgodaj v otroštvu, igrali ste harfo, kasneje ste maturirali, diplomirali in pred kratkim tudi magistrirali iz solopetja – opere. Kaj vam je dala vsa ta izobrazba?

Ne glede na to, ali gre za akademijo ali nižjo glasbeno šolo, so mi vse glasbene šole dale disciplino, predvsem pa ogromno tehničnega znanja. Da lahko pride do malce bolj umetniškega izražanja in izražanja čustev, je najprej treba imeti dobro tehnično podlago – to mi je dala izobrazba.

Se je vaš odnos do glasbe spreminjal?
Pri štirih letih sem šla prvič v glasbeno šolo, tako da sploh ne vem, kako je, ko nisi pod vodstvom profesorjev oziroma v izobraževalnem programu. Ne glede na to, da sem končala magisterij, še vedno občasno hodim k svoji profesorici Pii Brodnik. Zagotovo se dojemanje glasbe čez leta razvija, če se ne bi, bi bilo zelo čudno.

Končali ste tudi študij propedevtike, nadaljujete pa študij psihoanalize. Rekli ste, da bi si želeli povezati glasbo in terapijo. Na kakšen način ste si to zamislili?
Menim, da je glasbena terapija stična točka med glasbo in psihoterapijo. To me zagotovo zanima, kako velik del moje poslovne kariere pa bo predstavljala psihoterapija, bom še videla. Odvisno je od tega, koliko mi bo to dopuščala glasbena kariera, ki je na prvem mestu. Zdi pa se mi, da je psihoterapija nekaj, kar je neprecenljivo orodje za shajanje čez življenje, vedno bo del moje poti.

Kaj ste do zdaj s tem študijem odkrili o sebi?
Naučila sem se in se še vedno učim, da se je velikokrat treba odmakniti od situacije, jo pogledati z drugih zornih kotov, ne pa vsega narediti v nekem afektu. Mislim, da je to ena izmed takih stvari, ki sem se jih naučila. Veliko je veščin, ki sem jih že pridobila in ki jih še bom.

Kdaj se je Raiven kot glasbeni koncept ločila od Sare Briški Cirman?
V bistvu se to nikoli ni ločilo, mogoče se je samo odcepilo iz mene. Leta 2014 sem prvič pod umetniškim imenom izdala pesem Jadra, tisti rožnati lasje pa so obstajali, že preden sem se predstavila kot Raiven. Zdi se mi, da sem že na začetku imela vizijo – nikoli si nisem želela imeti vsakdanjega videza, ves čas pa je bila moja želja, da ustvarjam elektronski pop. Čez čas se je to razvijalo, vseskozi pa mislim, da imam neko rdečo nit. Vse skupaj se je sproti izoblikovalo, nisem posebno načrtovala.

Od prvenca Magenta ste se močno iskali. Dejali ste, da starejši kot ste, bolj se ne poznate, do Eme 2019 pa si je občinstvo že nekako ustvarilo podobo o vas – da ste "drugačni". Kdo je Raiven danes? Ste bližje celostni podobi? Kdo ste?
Mislim, da se še vedno iščem. Morda ne ravno iščem, vendar ves čas iščem nove poti in nove smeri, v katere bi se še lahko nekako razvijala, širila. Kot sem dejala, menim, da sta rdeča nit in fokus ves čas ostala ista, ker pa se okolje okoli mene spreminja, se spreminjam tudi jaz, s tem ko se ljudje okoli mene menjajo, tudi jaz rastem. Magenta je bila še zelo najstniška, še 20 let nisem bila stara, ko je nastala.

Ker se okolje okoli nje spreminja, se spreminja tudi ona. Foto: Tjaša Barbo
Ker se okolje okoli nje spreminja, se spreminja tudi ona. Foto: Tjaša Barbo

Čeprav je bila ustvarjena s krasno ekipo, se z Magento že zelo težko poistovetim. Mislim, da je razlog predvsem, ker čeprav je bila večina besedil mojih, pri sami glasbi takrat morda še nisem točno vedela, kaj bi želela. Potem ko sem dobila dovolj znanja in samozavesti, da grem kot avtorica na bolj samostojno pot, je nastal REM. Ta album po mojem mnenju zelo dobro predstavlja in odraža, kdo sem, pri njem je zelo jasno začrtana slika tega, kar bi želela.

Malce pred izdajo KAOS-a ste zamenjali ekipo, nekako ste skoraj vse začeli delati sami. Kako je to?
Veliko težje je – obstaja kup stvari, ki se ti jih kot glasbenik morda ne ljubi početi. Še vedno imam ljudi, ki mi pomagajo, če bi rekla, da vse delam sama, bi bila to absolutno laž. V Londonu imam producenta Petra Khooja, že ves čas sta poleg mene tudi godalca, tudi drugi ljudje mi pomagajo. Čeprav je težje, saj je več dela, je zame in za moj način ustvarjanja veliko lažje. Stvari imam rada pod nadzorom, predvsem ko točno vem, kaj hočem. Imam to srečo, da imam vedno točno vizijo, kaj bi rada. Lažje mi je, da vsaj stvari, v katerih mislim, da sem dobra, počnem sama, kot pa, da je veliko ljudi in veliko idej. Čeprav tudi to lahko odlično izpade – Magenta je nastala na tak način. Menim, da je odličen izdelek, a ni nekaj, kar bi naredila zdaj, pri 25 letih.

Je poslovno in umetniško stran težko združiti?
Odvisno od človeka. Nekateri so odlični v marketingu in imajo zelo dobre poslovne ideje, drugi se bolj najdejo v ustvarjanju umetnosti. Zase bi rekla, da imam dobre ideje, o tem, kaj bi “vžgalo”, težava je potem pri izvedbi. Mislim, da sem za to preveč živčen in negotov človek, ne znam dobro prodajati stvari. Izdelek, ki je prišel iz srca, je pravzaprav težko prodajati kot blago, zato sem sama bolj za umetniško stran.

Leta 2019 ste nastopili tudi na Exitu, ki ste ga v preteklosti oklicali za najboljšo karierno izkušnjo. Je še vedno tako?

Kar zadeva poti Raiven in pop glasbe, mislim da je bil Exit eden izmed vrhuncev. Exit je bil eden mojih prvih mednarodnih koncertov ter bil je odlično priporočilo in izkušnja. Vseeno sem imela še veliko lepih izkušenj v svetu opere, med drugim ko sem igrala v SNG Nova Gorica. Za mene so bile to fantastične izkušnje, še veliko pa jih me čaka.

Na Emi ste se predstavili leta 2016, 2017 in 2019, dvakrat ste zasedli drugo mesto, enkrat tretje. Dejali ste, da je tovrstnih izborov za nekaj let dovolj, saj ne bi bili radi označeni samo kot evrovizijska pevka. Zakaj ste se prijavili na Popevko?
Glavni razlog, da sem se prijavila, je, da je bil nastop z orkestrom – izhajam iz klasike, na splošno pa me inštrumentalna glasba zelo navdihuje. Svojo glasbo, ki je označena za zelo elektronsko, sem si vedno želela predstaviti na ta način, saj sem vedela, da bo to dobro izpadlo. Anže Rozman je vrhunsko opravil svoje delo, zelo sem vesela, da si je, ne glede na svojo zasedenost, saj v Los Angelesu dela za Hansa Zimmerja, vzel čas in se odzval na povabilo. Energijo skladbe, ki sem jo sicer že dodobra postavila takrat, ko sem poslala dodelano demoverzijo, je odlično ujel in vse skupaj še dvignil par stopničk višje. Z odločitvijo, da sem pisanje aranžmaja prepustila njemu, sem izjemno zadovoljna.

Na odru sta jo pospremila Žan in Luka. Foto: Adrian Pregelj / RTV Slovenija
Na odru sta jo pospremila Žan in Luka. Foto: Adrian Pregelj / RTV Slovenija

Pesem Volkovi, ki je bila zastavljena kot studijska, v elektro-popu, aranžiral pa jo je torej Anže Rozman, je osvojila veliko nagrado občinstva in postala Popevka leta 2021. Kaj vam pomeni, da je zmagala z glasovi občinstva, in ne stroke?
Zame je bilo to veliko presenečenje. Načeloma imam zelo zveste poslušalce, ki res poslušajo glasbo in ne samo gledajo, glede na to, da sem zelo vizualni umetnik. Pri širšem občinstvu pa je bilo do zdaj načeloma zelo črno-belo, moja glasba vzbuja zelo kontrastne občutke. Tudi skladba Volkovi ni značilna popevkarska pesem – ne govori o ljubezni, na prvi pogled ni ravno nežna. Prav zato je bila zmaga zame še toliko večja potrditev, to, da je širše občinstvo to pesem vseeno sprejelo, mi pomeni ogromno.

Volkovi so tudi osebnoizpovedna pesem. Foto: Tjaša Barbo
Volkovi so tudi osebnoizpovedna pesem. Foto: Tjaša Barbo

Skladba naj bi sicer nastala približno mesec po Emi 2019, ko ste se s KAOSOM uvrstili na drugo mesto, pesem je vzbudila močne odzive. Rekli pa ste, da vam je klasika bolj všeč, ker na tem področju ni veliko nekompetentnih ljudi, ki bi dajali svoje mnenje. Kako se spoprijemate s takimi komentarji? Kaj vas žene naprej?
Tudi to, kar sem takrat dejala glede nekompetentnih ljudi, je vzbudilo močne odzive (smeh). Večina teh, ki na primer komentirajo pod intervjuji, pač niso kompetentni ljudje. Naučila sem se, da se me to, kar ti ljudje rečejo, ne dotakne. Čeprav je mnenje drugih ljudi zelo pomembno, je pomembno tudi, da imaš tisti notranji kompas, s pomočjo katerega veš, kakšne so tvoje vrednote in po katerih ljudeh se zgleduješ. Mnenje teh je zate pomembno, ne pa mnenje neznanca, o katerem ne veš ničesar in obratno. Če imaš vizijo in veš, kaj bi rad v življenju, preprosto ni izvedljivo, da bi se ustavil ob vsakem negativnem odzivu. Menim pa, da vsak s tem notranjim kompasom tudi ve, kaj je konstruktivna kritika in kaj je izlivanje gneva, ki pa v bistvu sploh ni povezano s teboj.

Dejali ste, da vaše pesmi načeloma niso osebnoizpovedne – velikokrat si zamislite zgodbo in se postavite v vlogo pripovedovalca, navdih pa iščete v raznovrstni umetnosti. Kaj je navdihnilo pesem Volkovi?
Pri 19 letih mogoče nisem pisala osebnozpovedni pesmi, zdaj pa jih že. Volkovi so malo tudi osebnoizpovedna pesem. Vedno sem bila outsider – drugi so me odrivali, pa tudi sama sem se rada izločila iz družbe. Z vrstniki si nisem želela stika, mislim, da nismo bili na isti valovni dolžini. Po prihodu v srednjo šolo, ko sem prišla na Konservatorij za glasbo, sem našla svoje ljudi, svoj “volčji trop”.

Tako pesem govori o tem, kako je biti obstranec, in kako je, če te ljudje postavijo v vlogo nekoga, ki je aroganten, nekoga, ki ima okoli sebe trd oklep. Tudi sam se posledično naučiš te vloge, jo sprejmeš in jo igraš. Imeti zid za ljudi, ki ti nočejo dobro, ni slabo, vendar pa moraš biti znotraj tudi mehak. V današnji družbi se sicer preveč poudarjata prijaznost, mehkost, da se moramo vsi ves čas smehljati in vse sprejemati. Mislim, da potrebujemo tudi temnejšo plat, ta ni nujno slaba, le najti moramo ravnotežje. Volkovi govorijo tudi o dvojnosti človekove narave – imamo razum in človeškost, hkrati pa imamo nagone, nekakšno živalskost oziroma nekaj, kar nam je že prirojeno, in oboje je treba imeti.

So vam temačnejša besedila bližje?
Zagotovo. Čeprav sem načeloma skeptik in v bistvu zelo racionalen človek, imam na splošno že od majhnega zelo rada zgodbe, pravljice in malce bolj nadnaravne stvari, kot so vile, čarovnice in vampirji – nad tem me je navdušil moj oče. Skozi besedila tako hočem ustvariti zgodbo, s stavki želim pričarati določeno ozračje, podobno velja za Volkove.

V pesmi je med drugim tudi verz: “Z volkovi plešem, ko luna dvigne se.” Ste sami bolj “nočna ptica”?
Z leti se malce spreminjam, načeloma pa sem predvsem oseba, ki odlaša. Tako velikokrat čakam do zadnjega trenutka ter potem stvari počnem zvečer in jih počnem do treh ponoči. Sem bolj nočna oseba, jutranji tip absolutno nisem. Tega bi si sicer zelo želela. Če mi kdaj morebiti uspe, da vstanem zelo zgodaj, sem nase zelo ponosna, da pa se sama od sebe zbudim zgodaj, potrebujem veliko notranje moči.

Rekli ste, da ste vizualni tip človeka – ko pišete pesmi, si že zamislite, kako bo vse skupaj videti. Kaj ste si zamislili v primeru Volkov?
Ko smo delali Volkove, sem si predstavljala Rihannino pesem Desperado. Predstavljala sem si "industrial" vzdušje, s kladivi, podobno kot v Gospodarju prstanov, kjer v Mordorju spodaj kurijo železo. Hkrati pa sem si zamislila tudi nekaj vampirskega – bil je "mišmaš" vsega. Pesem se mi zdi malce trda, bolj moška, vizualno pa je bila predstavljen bolj žensko, predvsem z rožami na stojalu za mikrofon. Ta kontrast moški in ženska, jin in jang, mi je bil zelo všeč.

Kako je potekala priprava na Popevko?
Ni bilo veliko priprav, saj bi Popevka morala biti že prej. Aranžma je bil takrat že narejen, orkester je vse že posnel, tudi sama sem posnela vokal. Čeprav sem po navadi dala ogromen poudarek na to, kako bo na odru vse vizualno videti, sem vedela, da pri Popevki želim, da je v ospredju pesem. Na nastopu sem želela tudi svoja dva godalca Luko in Žana, s katerima imam že tako ali tako koncerte. Vedela sem, da bodo luči in scena, zaradi Črta in Grete, ki sta z menoj sodelovala tudi pri vseh mojih nastopih na Emi, vrhunske.

Stojalo za mikrofon, ki je nekakšen osrednji predmet odra, je naredil moj fant dan pred prvo vajo. Dala sem mu napotke, da želim imeti šopek iz rdečih vrtnic, ki ima spodaj blago, vse skupaj pa mora biti stojalo. Zdelo se mi je, da bo stojalo vse skupaj lepo povezalo, da bo dalo nežen kontrast težki pesmi.

Že v preteklosti ste imeli polakustično turnejo s harfo in godali, med nastopom na Popevki sta vas na odru, kot ste omenili, spremljala tudi dvojčka godalca. Kako to, da na odru niste stali sami?

Bilo je zelo zanimivo. Ves čas sem sicer že vedela, da Žan in Luka nista samo dobra glasbenika, ampak tudi vrhunska v samem nastopu – če bosta morala odigrati le tri tone, bosta v te tri tone dala toliko energije, kot da bi igrala Vivaldija. Sprva sem mislila, da bom na odru sama, potem pa sem ju med vajo za neki koncert opazovala in se odločila, da bom vprašala, ali se mi lahko pridružita, čemur so organizatorji pritrdili. Želela sem doseči občutek, da sem med orkestrom – da od njega nisem odmaknjena, ampak se ta zliva na oder, in mislim, da se je zaradi tega zelo dobro izteklo.

Kot ste omenili, velik poudarek namenjate tudi vizualnemu delu nastopa, vključno z oblekami, ličili, pričesko. Dejali ste, da nočete, da vas ljudje enačijo le z eno barvo. Čemu odločitev, da si znova prebarvate lase?
Razlogi, da sem izbrala svojo naravno barvo, so popolnoma praktični. Bolj sem dejavna v opernem svetu in mislim, da tam vseeno igraš neki lik, kot igralec in pevec naj bi bil nepopisan list. Če pridem z živo rožnatimi lasmi, s tem o neki vlogi lahko že veliko povem. Pobarvala sem se tudi zato, ker imam kar veliko tetovaž, in z estetskega vidika se mi je zdelo vse skupaj preveč kričeče za moj okus – raje se osredotočim na oblačila.

Na začetku poletja ste nastopali v Bernsteinovi komični opereti Kandid, ki je nastala v koprodukciji Akademije za glasbo, Slovenskega komornega glasbenega gledališča in Cankarjevega doma. V avgustu ste po slovenskih mestih uprizarjali vlogo Rosine v galakoncertni izvedbi Rossinijeve opere Seviljski brivec. Kako se je sploh zgodil preskok med opero in poppetjem?

Že ves čas sem to vzporedno delala, ves čas sem pela klasiko, tega samo nisem pogosto javno oznanjala. Zdaj sem preprosto dobila potisk iz svoje okolice, iz akademskih vod sem dobila lepe potrditve, da bi morala delati tudi v operi. Tako sem že pred pandemijo covida-19 začela več vaditi, tako pa sem oživila svojo ljubezen do opere, kjer se vidim tudi na dolgi rok.

Ste v operi bolj sproščeni kot v popu?
Joj, ne, nisem. Mislim, da tudi nikoli ne bom. Sem zelo analitičen človek, moje misli so ves čas okupirane s tehniko petja – pri operi mora biti vse veliko bolj popolno in izpiljeno. Opera je težja in napornejša tako za telo kot za misli, dvomim, da bom kdaj čisto sproščena pri operi. Pri popu si morda lahko dovoliš več tehničnih napak.

Bi pop in opero kdaj združili?
Da, zagotovo. Kar zadeva pot Raiven, bi rada začela vpeljevati čim več klasike, kako pa bom to naredila, ne vem. Začela sem že z nastopom z orkestrom, na vseh mojih koncertih so običajno harfa, violina in violončelo. Počasi bo prišlo tudi do opernega dela, vendar še nimam čisto jasne vizije, kako bi to naredila, da ne bi bilo vse skupaj videti kot poceni križanje s popom.

Kakšna je razlika v pripravah na operne nastope in popkoncerte?

Če imaš pri popu na dan nastopa glas, ki ni popolnoma čist, se to še da skriti, pri operi pa to ni mogoče. Nikoli ne vem, kako se bo glas vedel, kako se boš zbudil zjutraj. Tvoj inštrument je tvoje telo, in če si slabo spal, si malce prehlajen, se vse se lahko sliši, predvsem pri operi, kjer moraš imeti kristalno čisti glas. Telesno in vokalno moraš biti veliko bolje pripravljen, tudi disciplina je večja. Pomembno je piti veliko vode, imeti dobre upevalne vaje, svoj repertoar moraš poznati do te mere, da ga znaš tudi, če te nekdo zbudi ob treh ponoči.

Se vam zdi, da lahko prek opere občinstvu dostavite drugačne občutke?
Da, zagotovo. Starejša ko sem, bolj znam razumeti opero, in to ne samo na prvo žogo. Opera lahko zelo hitro postane patetična, zastarela, vendar menim, da je globljo zgodbo, če gledaš s pravega vidika, imaš dovolj znanja in izkušenj tudi v samem gledanju opere, lažje razumeti. Mislim, da je, kar zadeva opero, z glasom in niansami mogoče predati ogromno čustvene energije.

Na začetku leta ste bili v Barceloni na opernem tekmovanju Tenor Viñas. Kako je tekmovati v operi?
Na sploh je bilo tekmovanje krasna izkušnja – spoznala sem, kako se odzovem v takih situacijah, skozi operne zadeve je veliko spoznavanja same sebe. Vseeno je bilo zame tudi zelo stresno. Bilo je moje prvo zares veliko tekmovanje – tja pridejo ljudje iz Koreje, Amerike, Rusije in Južne Afrike.

Ugotoviš, da si neka Sara iz Slovenije, ki ima sicer čudovit glas, ampak tako dober glas imajo tudi vsi okoli tebe. Ker imam tak značaj, mislim, da bom potrebovala veliko takih izkušenj, predvsem zaradi tega, da se bom v takih situacijah znala pomiriti.

Čakajo vas tudi avdicije po Evropi. Kako se pripravljate na te podvige? Kaj pričakujete?
Poklicala sem Gregorja Ravnika, zmagovalca strokovne nagrade na Popevki, in mu povedala, da sem živčna. Ker ima tudi sam veliko izkušenj z avdicijami, sem ga prosila, naj mi da nasvet, da me pomiri. Med drugim je rekel, da so to sicer zelo stresne izkušnje, ampak na koncu ugotoviš, da ni bilo nič takega. Prideš pred nekaj ljudi, se potrudiš po najboljših zmožnostih, kaj bo, pa ni v tvojih rokah. Vsak uspešen človek je imel za sabo milijon nejev in milijon neuspešnih podvigov. Mislim, da je glavno to, da nikoli ne odnehaš.

Sicer pa pijem veliko vode, ogromno vadim, trudim se biti dobro telesno pripravljena in se čim bolj pomiriti ter se postaviti nazaj v resničnost. Kar zadeva tremo na takih nastopih, gre človek kar zunaj svojega telesa in si napleta zgodbice, kaj bo, če bo. Če pa si poskusiš reči “samo na oder greš, odpoješ, kot si že milijonkrat, samo petje je, na koncu nihče ne bo umrl”, je potem le malce lažje.