Po Jugoslaviji

»Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo.« Znameniti stavek, ki ga je po plebiscitu 1990 izrekel Jože Pučnik. Jugoslavije kot države res ni več, na jugoslovanskem prostoru pa ostajajo stare in nastajajo nove povezave …

Reke in mostovi

Najprej priznam, da je v meni nekaj jugonostalgika. Jugoslavije, v kateri sem tudi sam živel skoraj štiri desetletja, nisem doživljal kot neko umetno in nasilno tvorbo. Hkrati pa po njenem razpadu in predvsem po hudem nasilju, v katerem se je zgodil, njenega konca ne obžalujem. Želim si, da bi se nam tudi tiste štiri od jugoslovanskih republik, ki še niso v EU – Srbija, Črna gora, Makedonija in BiH –, v tej povezavi čim prej pridružile. Saj je navsezadnje tudi EU nekakšna federacija, Bruselj pa je včasih še bolj avtoritaren od Beograda, le da svoje zahteve uveljavlja na drugačne načine. Republike, ki so sestavljale zadnjo od Jugoslavij, so že več kot tri desetletja samostojne države, med njim pa se spletajo nove povezave. Tudi nekdanje niso povsem pretrgane. Ko je v tedanjih duhovih nastajala prva Jugoslavija, je Ivan Cankar preroško zapisal, da smo si njeni narodi po krvi bratje, po jeziku bratranci, po kulturi pa tujci. To se je v praksi sobivanja, ki je trajalo sedem desetletij, večkrat potrdilo in Jugoslavija je dvakrat razpadla, najprej aprila 1941 in nato še junija 1991 in v letih, ki so sledila. To se je zgodilo na politični in vojaški ravni, pri čemer upoštevamo znano spoznanje, da je vojna nadaljevanje politike z orožjem. Ostajajo pa vezi na drugih ravneh naravnega in družbenega sobivanja. Ena od naravnih povezav je 990 kilometrov dolga reka Sava. Pred leti smo si lahko ogledali odličen dokumentarec Sava, ki ga je leta 2021 posnel britanski režiser Matthew Somerville. Potoval je po Savi navzdol, od Zelencev do Beograda, in se pogovarjal z ljudmi, ki živijo ob naši skupni reki. Njen glas je v filmu upodobila odlična hrvaško-ameriška igralka in pevka Mira Furlan (1955–2021) in o tej vlogi povedala, kar sledi. »Živimo v svetu, ki goji sile sovraštva, strahu in hujskaštva. Projekt, kot je Sava, v takšnem svetu predstavlja žarek upanja. Spomni nas na moč narave, ki je ljudje in njihova politika nasilja ne morejo ukrotiti. Reka presega vse delitve in ponuja jasen nauk, za katerega se zdi, da ga ljudje ne moremo ali nočemo slišati. Kot državljanka nekdanje Jugoslavije, države, ki jo je uničila morilska politika, projekt vidim kot del nujno potrebnega procesa zdravljenja – za to območje in tudi širše.« Seveda imamo tudi reke, ki delijo. Najbolj znana od takih naj bi bila Drina. Po vrnitvi z nedavne balkanske rajže sem šele prvič, priznam, prebral Andrićev roman Most na Drini. Tega je dal njegov graditelj Mehmed paša Sokolović postaviti zato, da bi povezal svoj rojstni kraj v Bosni s prestolnico turškega imperija Istanbulom – preko Srbije. Most čez reko, ki ločuje zahodni del jugoslovanskega prostora od vzhodnega, je bil torej zgrajen kot poskus povezave. Drina ima slej ko prej svoj levi in desni breg, teče pa v Savo …

Smisel obeh Jugoslavij

Danes je razširjeno prepričanje, da sta bili obe Jugoslaviji pomota in izgubljeni čas. To seveda ni res. Vsakemu od njenih narodov sta nekaj pomenili. Slovenci smo v prvo od obeh, v Kraljevino SHS, vstopili prostovoljno, pod vodstvom obeh polov tedanje slovenske politike, klerikalnega in liberalnega, arhitekta slovenske poti v Jugoslavijo sta bila Janez Ev. Krek (duhovno) in Anton Korošec (politično), voditelja SLS. Slovenci ob koncu prve svetovne vojne enostavno nismo imeli boljše in bolj realne možnosti od te. V Titovi Jugoslaviji smo dobili svojo republiko in ponovno pridobili večji del po prvi svetovni vojni izgubljene Primorske. Objektivno gledano je šele ob koncu osemdesetih dozorela možnost, da si ustvarimo svojo državo. In smo si jo, s plebiscitno voljo in v enkratnem in za nas ugodnem spletu mednarodnih okoliščin. Če tega ne bi bilo, bi osamosvojitev ne bila mogoča. Ločitev je bila po eni strani evforična, po drugi boleča. Vezi z drugimi Jugoslovani pa po njej ostajajo ali pa se spletajo na novo.

Človeške vezi

Obe Jugoslaviji sta bili sicer najprej res predvsem politični tvorbi, a v obeh so se spletle tudi številne druge vezi. Najvidnejše so bile seveda gospodarske. Jugoslovanski trgi so v razvoju slovenskega gospodarstva odigrali veliko vlogo. Spletle pa so se tudi mnoge druge, zlasti kulturne vezi. Veliko je bilo tudi čisto človeških, na medosebni ravni. V poprejšnjih dveh zapisih v tej seriji sem povzel svojo nedavno počitniško pot po Balkanu. Ta članek pa je poskus premisleka o jugoslovanskem svetu, kakršen je bil in je še danes. Potovanje me je potrdilo v prepričanju, da so jugoslovanske povezave trajne in jih je smiselno vzdrževati.