Desni ekstremizem v Sloveniji

Skrajna oblast in kalašnikov

Med najmanj sedmimi Janševimi novimi portali, s katerimi vladajoča stranka SDS dodatno krepi svojo medijsko hegemonijo na spletu in njihovo število usmerja že proti seštevku štirideset (40), sta tudi »Kulturni marksizem« (www.kulturnimarksizem.si) in »Rodobljub« (www.rodoljub.si). Vsi so vpisani v razvid medijev pri Ministrstvu za kulturo in nekateri med njimi se več kot očitno podajajo v sfero gojenja čiste ideologije v domeni šolstva, politike, nacionalizma in končno tudi desničarskega ekstremizma.

Čeprav elementov političnega radikalizma s promocijo najbolj zavržnih rasističnih in sovražnih idej že doslej nismo pogrešali pri najbolj ključnih med njimi, kot sta »Demokracija« in »Nova24TV«, pa oba portala zagotovo spadata med ekskluzivno ekstremistične. Pri obeh je kot odgovorna oseba naveden Jože Biščak, sicer urednik »Demokracije«, pri čemer portal »Kulturni marksizem«, njegov odgovorni urednik je Bogdan Sajovic, krasi celo neposreden opis: »spletna stran Kulturni marksizem je spletna stran revije Demokracija«.

Na drugi strani »Rodoljub« izdajajo Nova obzorja d.o.o., podobno kot omenjeno paradno Janševo revijo, odgovorni urednik je Andrej Sekulović. Tudi če ne bi poznali podrobnosti, že iz povedanega nedvoumno sledi, da je skrajno desni ekstremizem vpisan v samo programsko jedro vladajoče stranke: sledi ob razpravi o kulturnem marksizmu nas med drugim pripeljejo do Andersa Breivika, ob »rodoljubnosti« pa do klasičnega ultranacionalizma identitarcev. Kot sem že večkrat pokazal, ideje radikalnega desničarstva tvorijo tako rekoč trdo programatsko bistvo SDS, ki vodi Slovenijo in v tej polovici leta kot vladajoča stranka celo Svet Evropske unije.

Intervju z Žalcem

Portal »Rodoljub« je nedavno objavil intervju z Žanom Žalcem, opravil ga je prav omenjeni Sekulović, pri čemer se oba omenjena zadnja leta neposredno povezujeta z skrajnim desničarstvom in predstavljata neposredno povezavo z Janševo vrhuško. Če je bil Sekulović doslej avtor spornih zapisov na straneh Demokracije in Nova24TV, kjer je recikliral vsebine ameriških neonacističnih portalov in jih predstavljal kot sprejemljive poglede, ki jih moramo prevzeti tudi v Sloveniji, na kar je vztrajno opozarjal Domen Savič, je Žalec v zadnjem letu dni velikokrat omenjan kot tesen prijatelj Žana Mahniča, državnega sekretarja za nacionalno varnost.

Po pisanju tednika Reporter naj bi Žalec bil celo vodja slovenskih identitarcev in novinar Erik Valenčič ga je že večkrat povezal ne samo z Mahničem, ampak navedel tudi kot enega izmed ustanoviteljev Društva za promocijo tradicionalnih vrednot, zdaj tudi izdajatelja »fašistične« Nacionalne tiskovne agencije, ki jo je zagnal Aleš Ernecl: med njimi sta, če odštejemo famoznega Urbana Purgarja, še David Mojškerc in Žiga Bauer, na ljubljanskih ulicah pa večkrat nastopa še Andrej Okorn. Kot dokaz povezanosti med Bauerjem, Mahničem in Žalcem novinar večkrat navaja fotografijo z Bauerjeve poroke.

Puška kalašnikov kot simbol dobrodelnosti

Žalec je v intervjuju za portal dejansko potrdil, da je eden od ustanovnih članov omenjenega društva: »Drži, skupaj s še dvema soustanoviteljema smo 5. marca 2019 ustanovili Društvo za promocijo tradicionalnih vrednot.« Kot vemo, je urednik tega »fašističnega medija« Urban Purgar nedavno moral v zapor zaradi svojih preteklih grehov, še vedno pa se v kolofonu pojavlja kot njegov glavni in odgovorni urednik, medtem ko so pri društvu kot svojega zastopnika navedli novo ime: Maj Šuklje.

V pogovoru sicer Žalec komentira težave, s katerimi se zaradi svoji »domoljubnih dejavnosti« soočajo v omenjenem društvu, ki je po zaslugi Simonitijevega ministrstva pridobilo poseben status delovanja v javnem interesu. Na široko spregovori tudi o rumenih jopičih, ki jih menda po krivici preganja policija, pa tudi nasploh o napadih osrednjih medijev na svoj račun. Najbolj povedno in hkrati strnjeno svojo pripadnost simbolu puške tipa kalašnikov, ki jih sam z rumeni jopiči promovira, izrazi v naslednjem odgovoru: »Najpogostejši medijski očitki o meni so, da sem se nekoč s prijateljem slikal z majico, na kateri je bil napis Defend Ljubljana, poleg pa slika kalašnikovke. Interpretacije te majice so v MSM popolnoma napačne. Simbol originalno izhaja iz Francije iz blagovne znamke Defend Paris. Na njihovi spletni strani je navedeno, da simbol kalašnikovke pomeni kombinacijo dobrodelnosti in boja za človekove pravice, svobodo in človekovo dostojanstvo. Te vrednote zagovarjam tudi sam, zato zavračam vse lažne očitke, ki jih o meni širijo lažnivi MSM.«

Na svojstven način ima Žalec prav: danes ekstremisti v boju proti »kulturnemu marksizmu« in identitarci uporabljajo tudi vse vrste mimikrije, da bi prikrili svoja resnična stališča, vključno s Kanglerjevim modnim rumenim dodatkom. Na trenutke jih izdajajo le še tetovaže s svastikami in nekontrolirani Hitlergruß. Ker je puška vendar mednarodni simbol karitativne dejavnosti, prizadevanja za osebno svobodo in boja za človekove pravice, so tudi slovenski identitarci, ki tvorijo pomembno jedro rumenih jopičev, povezanih z oblastjo, po njihovem zatrjevanju zgolj nekakšna dobrodelna organizacija z visoko stopnjo nacionalne zavesti!

Ekstremisti združujejo zabavo in zlo

Založba Modrijan je nedavno prevedla knjigo »V temi. Skrito družbeno življenje ekstremistov«, v kateri Julia Ebner, danes v Londonu vodi projekte, povezane s spletnim ekstremizmom, širjenjem dezinformacij in sovražnim govorom, zelo prepričljivo razgalja, kako so si danes slogani skrajne desnice utrli pot na uradne predvolilne plakate in v volilne manifeste. Prej apolitične spletne subkulture so postale politične, politični prostor pa je prevzel bizarne kulturne prvine spletnih skupnosti. Zabava in zlo sta združila sile, kot pravi.

Ebner se je pogumno in tudi za ceno kasnejših groženj s smrtjo podala na teren, da bi raziskala globoke korenine skrajnih ideologij sovraštva: infiltrirano in prikrito se je družila s skrajneži, neonacisti, konspiracisti in džihadisti, zaradi katerih postaja naš svet vedno bolj ekstremen in ekstremističen, črn in temačen, zarotniški in radikalen. Njen neteoretski in skrajno empiričen pristop ji je pri analizi omogočil neposreden vpogled v drobovje delovanja skupin v ZDA in Evropi, ki z lahkoto uporabljajo splet ne samo za propagandno širjenje svojih nevarnih idej, temveč tudi kot sredstvo za načrtno rekrutacijo, mreženje in mobilizacijo ranljivih duš, ujetih v miselne blodnje nacionalizma, rasizma in ksenofobije. Za avtorico je ob trenutni pandemiji koronavirusa poglavitna težava infodemija, z njo pa tudi načrtno vodeni razmah radikalnih gibanj in spletnih skrajnežev, ki s sovražnim govorom in nasiljem zastrupljajo in ogrožajo našo družbo.

Slovenija kot odkritje za Julio Ebner

Če bi se po nekem naključju raziskovalka znašla v Sloveniji, bi imela zelo veliko dela. Ugotavljala bi lahko, da so se ekstremistične desničarske ideje prebile vse do aktualne oblasti in da se široka javnost sploh ne zaveda polne nevarnosti takih povezav, v precejšnji meri pa o njih niti ni informirana. Videla bi, da predsednik neke evropske vlade odkrito podpira identitarce in da se njegov državni sekretar za nacionalno varnost z njimi tudi druži. Gledala bi lahko intervjuje s predsednikom vlade, ki jih prekinjajo z reklamami za Generacijo identitete. Opazila bi, da se avstrijski identitarci zahvaljujejo predsedniku Janše in ga imenujejo za »častnega človeka«. Ugotovila bi, da imamo v Sloveniji v vrhu oblasti takšne, ki v kulturnem marksizmu vidijo največja nasprotnika Evrope – kakor da bi citirali manifest Andersa Breivika.

Osuplo bi ugotavljala, da je v državi policija povsem podrejena in odvisna, zato so policisti, ki priprejo identitarce, na koncu kaznovani, direktorji policijskih uprav in komandirji postaj po mimogrede prejmemo sklepe o prenehanju položaja. Slišala bi lahko generalnega direktorja policije, ki pravi, da so slovenski neonacisti nenasilna subkultura. Ne bi mogla verjeti, da notranji minister te države neonaciste označuje za bisere, ljudstvo pa za svinje. Čudila bi se lahko, da je za avtokastrirane slovenske medije sedanja oblast zgolj zmerno desna in da se ne more zgoditi, da jo novinarji na katerikoli način označijo za ekstremno, nacionalistično, radikalno, populistično ali celo nevarno. Skoraj zanesljivo ne bi mogla razumeti totalitarnega vzorca, v katerem je hote ali nehote ekstremizem postal vladajoča ideja.

Slovenija bi za Julio Ebner bila popolno odkritje, ki terja svojo knjigo.

**Članek je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**