Tako kot večina vzhodnoevropskih držav je tudi Slovenija v dvojnem položaju: na eni strani oskrbovalke, zlasti z obmejnih območij, zaradi slabih delovnih razmer odhajajo na delo v Avstrijo in Italijo, po drugi strani domovi za starejše vabijo oskrbovalke iz držav nekdanje Jugoslavije na delo v Slovenijo. Pri tem pa Slovenija tekmuje z drugimi državami, predvsem z Nemčijo, Avstrijo in Italijo, so zapisali v predstavitvi projekta na Mirovnem inštitutu, ki v ospredje postavlja skrbstvene migracije v domovih za starejše v Sloveniji na presečišču globalne neoliberalne politične ekonomije skrbi ter nacionalnih politik in organizacijskih praks. Jeseni bodo končne rezultate raziskovalnega dela predstavili javnosti in pripravili predloge za politične odločevalce. O preliminarnih ugotovitvah raziskave smo se pogovorili z vodjo dr. Majdo Hrženjak.

Ste vodja projekta o skrbstvenih migracijah v domovih za starejše med Slovenijo in državami nekdanje Jugoslavije. Za začetek bi vas prosila, da nam predstavite raziskavo, ki jo vodite pri Mirovnem inštitutu.
V projektu raziskujemo, kakšno je stanje na področju pomanjkanja oskrbovalk v institucionalni oskrbi v Sloveniji, koliko smo odvisni od migrantov, od kod prihajajo, kakšne so politike, kako potekajo rekrutacija, tranzicija, integracija in pa tudi kako se Slovenija umešča v mednarodni prostor, v katerem poteka boj za skrbstvene delavke. Vemo, da je pomanjkanje oskrbovalk značilno za celotno Evropo. Poleg pregleda statističnih podatkov in analiz politik smo do zdaj naredili tri serije intervjujev. Prva serija so bili intervjuji z deležniki, predvsem z vodstvi domov, sindikatov, vlado in tako naprej. Druga serija so bili intervjuji z migrantskimi delavkami v Sloveniji, ki delajo v domovih. Tretja serija je bilo osem intervjujev v Bosni in Hercegovini. Osredinili smo se na Bosno in Hercegovino, ker je to država, iz katere prihaja največ migrantskih oskrbovalk v Slovenijo. V Bosni in Hercegovini smo delali intervjuje z različnimi deležniki na področju trga dela, oskrbe, migracije in spolov, zato ker je ta tema na presečišču teh štirih področij. Seveda imamo zelo veliko zanimivih podatkov, ki jih še analiziramo, tako da nimamo še nekih končnih ugotovitev, ampak bolj neki preliminarni vpogled v stanje.

Zakaj ste se odločili, da prav to temo vzamete pod drobnogled v okviru raziskovalnega projekta?
Na Mirovnem inštitutu raziskujemo skrbstveno delo na različne načine z zelo različnih vidikov že dolgo časa, deset, petnajst let. Med drugim smo v zadnjih letih opazili zelo veliko pomanjkanje delovne sile na področju institucionalne oskrbe. Mediji o tem tudi poročate. Situacija je prišla do te stopnje, da domovi ne morejo več sprejemati uporabnikov, in to kljub dolgim čakalnim vrstam; da nekateri na novo zgrajeni domovi ne morejo začeti delati, saj nimajo oskrbovalk in tako naprej. In seveda smo tukaj bili kritični do obstoječih politik v Sloveniji. Pa ne samo v Sloveniji. Govorimo seveda o neoliberalnih politikah, ki na področju dolgotrajne oskrbe pomenijo pritisk k nižanju javnih sredstev za oskrbo.

V Sloveniji v zadnjih tridesetih letih lahko zelo jasno opazimo tri procese. Eden je privatizacija domske oskrbe, drugi je ohranjanje nizkih stroškov dela, s tem, da se standardi in normativi trideset let niso prilagajali staranju prebivalstva oziroma temu, da se delež negibljivih in popolnoma odvisnih uporabnikov in uporabnic strmo povečuje. In tretji tak proces je pozasebljanje stroškov, ki se kaže v tem več kot dvajsetletnem prelaganju sprejetja zakona o dolgotrajni v skrbi, kar pomeni, da 70 % stroškov oskrbe krijejo uporabniki sami oziroma njihove družine. In višanje stroškov dela pomeni višanje cene za uporabnike. Vemo pa, da so stari ljudje, upokojenci in upokojenke v Sloveniji skupina, ki je najbolj izpostavljanja tveganju revščine. In te pritiske nižanja stroškov kompenzirajo delavke in uporabniki. Vsi ti procesi zanemarjanja dolgotrajne oskrbe in varčevanja na področju dolgotrajne oskrbe so v bistvu pripeljali do tega, da so delovne razmere v domovih izjemno slabe.

Ne samo da so plače zelo nizke, tudi delo je izjemno intenzivno. Delovni čas je zelo neugoden. Kljub delu v treh izmenah, nočnemu delu, delu ob koncih tedna delavke ne presegajo minimalne plače. Na tak način se vzpostavi začaran krog. Intenzivno delo vodi v absentizem, delavke so dolgotrajno odsotne zaradi bolezni. 8 % jih ima priznano delovno invalidnost. Tiste, ki ostanejo, delajo še bolj intenzivno, da nadomestijo fluktuacijo. Delovne razmere so vedno slabše. Rezultat tega je, da delavke iz tega sektorja odhajajo. Odhajajo v trgovino, v industrijo, kjer so plače še vedno nizke, imajo pa boljši delovni čas.

Delavke z obmejnih območij Slovenije, se pravi ob meji z Avstrijo in Italijo, odhajajo na delo čez mejo. Tudi če se zaposlijo v zasebnem gospodinjstvu in imajo neformalni status, imajo še vedno večjo avtonomijo in boljše dohodke, kakor če delajo v domovih v Sloveniji. To stanje nas je napeljalo, da se malo bolj poglobimo v to problematiko. Strategija, ki smo jo opazili, pa ni bila usmerjena v izboljšanje delovnih razmer, kar bi človek logično pomislil. Dvignite plače, organizirajte delovni čas drugače in boste dobili delavke! Ne, strategija je bila pridobivanje migrantskih delavk iz držav nekdanje Jugoslavije.

Zapisali ste, da Slovenija tekmuje z Avstrijo in z zahodnimi državami glede delovne sile iz nekdanje Jugoslavije. Ne glede na slabše delovne razmere, v primerjavi z drugimi državami, še vedno delavke in delavci iz držav nekdanje Jugoslavije množično prihajajo v Slovenijo. Kako to razlagate?
Kako so nam pokazali statistični podatki, v oskrbi se je v zadnjih desetih letih število migrantskih delavk praktično podeseterilo. V letu 2007 je bilo migrantskih delavk približno 0,5 % zaposlenih. Statistični podatki zdaj kažejo, da jih je več kot 6 %. Na zavodu za zaposlovanje opozarjajo, da so te številke bistveno višje zato, ker statistični podatki v bistvu ne kažejo zaposlovanja tujk, ki se zaposlujejo na način združevanja družin ali pa tistih, ki so po petih letih začasnega dovoljenja za bivanje in delo že pridobili dovoljenje za stalno bivanje.

Največji delež migrantskih delavk v oskrbi jih je iz Bosne in Hercegovine in Srbije, nato sledi Makedonija, na mejah s Hrvaško pa domovi zaposlujejo delavke iz Hrvaške, ki prihajajo v Slovenijo kot delovna migracija. Zakaj iz teh držav, je seveda jasno. Po eni strani zaradi jezikovne bližine, po drugi strani pa zato, ker smo bili skupna država in tudi na podlagi obsežnih delovnih migracij v drugih sektorjih, na primer v gradbenem sektorju ali pa v transportu. Tukaj obstajajo močne družinske in socialne migrantske mreže, ki bistveno olajšajo tranzicijo in integracijo.

Kdo v Sloveniji pomaga delavkam pri vključevanju v družbo? Država, socialna omrežja, nevladne organizacije?
Naši intervjuji z deležniki kažejo, da so vodstva domov za starejše večinoma prepuščena svoji iznajdljivosti in neformalnim rekrutacijskim strategijam, oziroma kažejo na odsotnost državne politike na tem področju. V domovih so povedali, da so njihova ključna strategija socialna omrežja migrantk, tako da svoje zaposlene iz držav nekdanje Jugoslavije prosijo, da na delo v Slovenijo povabijo svoje sorodnike in znance. Druga zelo pomembna strategija pa je, da iščejo tiste, ki že imajo dovoljenje za bivanje v Sloveniji na podlagi združevanja družine. Tako da se domovi povezujejo, na primer, z gradbenimi podjetji, kjer dela veliko delavcev iz Srbije in Bosne ni Hercegovine in jim rečejo, naj pripeljejo svoje partnerke oziroma naj povabijo svoje partnerke, ki so morda že z njimi tukaj v Sloveniji, da se zaposlijo v domovih. Pri teh strategijah je na delu tudi emocionalna ekonomija. Kot je rekla ena od migrantskih delavk v intervjuju: "Jaz nisem prišla zaradi denarja, jaz sem prišla zaradi ljubezni, ker moj mož dela tukaj." In s takimi strategijami domovi v bistvu nadomestijo odsotnost integracijske politike na ravni države. Recimo, stanovanjski primer. Če si morajo oskrbovalke same plačati stanovanje z neko minimalno plačo, vemo, da to sploh ni mogoče. Tako da migrantska socialna omrežja v bistvu sama nosijo breme stroškov, tranzicije in integracije. In teh stroškov ni malo. Stanovanje sem že omenila, ampak tukaj so potem tudi upravni postopki, stroški prevodov dokumentov, stroški jezikovnih tečajev in izpitov, zdravstveno zavarovanje, čakanje na dovoljenje za delo in bivanje. In mnogo si jih mora izposoditi denar od bližnjih ali pa vzeti posojilo za delovno migracijo.

Tukaj je naša raziskava pokazala, da je treba biti kritičen do državnih integracijskih politik, ki predvsem težijo k temu, da bi privabila delavke in delavce, ne poskrbijo pa za stroške tranzicije in za njihovo integracijo. Treba je tudi povedati, da zaposlovanje migrantk v bistvu zmanjšuje pritisk na plače na več načinov. Delavke nimajo pogajalske moči v tuji državi. One začnejo v najnižjem plačnem razredu. Njihova izobrazba ni priznana, kar je posledica administrativnih ovir delovne migracije. Številne migrantke so izobražene. Imajo srednjo medicinsko šolo, nekatere imajo dve srednji šoli in tako naprej. Pri nas pa delajo kot nekvalificirane strežnice. Na primer, da bi migrantka, ki je po poklicu medicinska sestra, lahko opravljala to delo, mora opraviti nostrifikacijo diplome, mora ponoviti pripravništvo, še enkrat delati strokovni izpit, del tega je tudi precej zahteven izpit iz slovenščine. Ob delu v treh izmenah je to lahko zelo težko in traja več let. V vseh teh letih migrantke ostanejo na položaju nekvalificirane delavke.

Kakšen je etični vidik rekrutiranja migrantskih delavk? Ali se lahko zaposlovanje delavk iz revnejših držav vidi kot rešitev pomanjkanja delavk v Sloveniji?
Iz različnih pogovorov z deležniki v Sloveniji je jasno, da so vsi poudarjali to, kako olajšati procese zaposlovanja migrantk, kako privabiti migrantke ... Nihče se pa ni vprašal, kaj množično odhajanje žensk na delo v druge države pomeni za države izvora. Transnacionalizacija oskrbe ne rešuje skrbstvenega primanjkljaja in skrbstvene krize, ampak jo v bistvu samo prestavlja iz bogatejših držav v revne države. V Bosni in Hercegovini ostajajo stari ljudje brez oskrbe. Ni javnega sistema oskrbe, mladi odhajajo na delo v druge države in ljudje ostajajo brez oskrbe. O teh etičnih vidikih zaposlovanja migrantk se nihče ne sprašuje.