Mirenski grad in Pomnik miru na Cerju

Tudi na našem marčevskem izletu smo se podali na Kras, a tokrat z zahodnega dela.

Po destinaciji s tržnim imenom Miren Kras nas je vodila vodnica Barbara Jejčič. Z njo smo se srečali v kraju Miren ob reki Vipavi, mimo katere je potekala rimska cesta, ki je povezovala mesti Akvileja (danes Oglej) in Emona (danes Ljubljana). O naselju Miren nam je vodnica povedala, da je kraj znan po čevljarski obrti, Mirenci so namreč izdelovali gojzarje za avstrijsko vojsko. Iz te obrti je kasneje zraslo uspešno podjetje Ciciban – Petejan. V naselju še danes živi in dela industrijski oblikovalec Oskar Kogoj, ki je doslej prejel več kot štirideset mednarodnih nagrad in priznanj, njegova dela pa so razstavljena v več kot petdesetih muzejih in galerijah v tujini. Peljali smo se prav mimo njegove hiše in galerije, v kateri so nekoč izdelovali propelerje za letala. V Mirnu sta v svoji delavnici brata Rusjan izdelala letalo Eda I, s katerim je Edvard Rusjan leta 1909 poletel v bližini Mirna in tako naredil prve korake slovenskega letalstva.

Mirenski grad

Najprej smo se po ozki poti zapeljali do Mirenskega gradu, ki stoji na griču nad Mirnom. Ob poti so nas spremljale kapelice križevega pota, ki so jih zgradili leta 1931 po načrtih arhitekta Ivana Vurnika, rojenega v Radovljici. Mirenski grad je duhovno središče v bližini Nove Gorice, v preteklosti znano in množično obiskano romarsko središče, kjer danes delujejo lazaristi z duhovnikom dr. Petrom Žakljem na čelu, sestre usmiljenke in Društvo prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote. Ob vhodu nas je pozdravila tudi sestra Ancila, ki se je pridružila vodnici. Povedala nam je na primer, da je na bližnjem pokopališču pokopanih 183 sester usmiljenk, kar govori o tem, kako velik je bil nekoč ta samostan. Danes so v njem še štiri sestre. Sestra Ancila nas je nato popeljala po svetih stopnicah, na vrhu katerih je božji grob s fresko, ki jo je naslikal Tone Kralj. Ta pogumni rodoljub in krščanski humanist se je v času italijanske fašistične okupacije Primorske izpostavil zlasti skozi umetnost tudi kot protifašist in na veliko svojih slikah in cerkvenih freskah upodabljal fašiste kot zveri, Mussolinija pa kot hudiča oz. kot Kristusove krvnike. S podobno tematiko je opremil tudi slike v mirenski cerkvi Žalostne Matere Božje. Oko obiskovalca cerkve pritegne Kraljev kip Žalostne Matere Božje, ki v naročju drži Dete – kombinacija klasične in moderne kiparske tehnike. Za plačilo za svoje poslikave je Tone Kralj prosil zgolj za hrano in nekaj malega za materialne stroške. Skupaj smo v cerkvi zapeli še dve pesmi in se zatem sprehodili po okolici cerkve. Spoznali smo, kakšno je delo varovancev in uslužbencev na Mirenskem gradu ter katera dela opravljajo sami. Skupnost, ki tam biva, je v veliki meri samooskrbna – ukvarjajo se z vrtnarjenjem, gojijo nekaj prašičev. Zelenjavo, ki jo na vrtu pridelajo sami, tudi večinoma sami porabijo, viške pa konzervirajo ali prodajo.

Pomnik miru na Cerju

Med vožnjo na Cerje smo opazovali pogorišče in ožgana drevesa, zlasti črni bor, ki jih je prizadel požar leta 2022. Takrat je ogenj uničili okoli štiri tisoč hektarjev gozda, na katerem je nastalo za približno 25 milijonov evrov škode. Na Cerju smo si ogledali 25 metrov visok kamniti Pomnik miru, za katerega so na pobudo društva TIGR Primorske že leta 2000 položili temeljni kamen in ga potem zgradili v naslednjih desetih letih. Že pred vhodom smo se pogovarjali o miru in spokojnosti, ki ju človek doživi, ko obišče ta kraj. Na ploščadi pred vhodom so položene oštevilčene kamnite plošče z imeni donatorjev, ki so pomagali pri gradnji pomnika. Prve štiri plošče so rezervirane za štiri fante, žrtve italijanskega fašističnega režima, ki so bili obsojeni 5. septembra leta 1930 na tako imenovanem prvem tržaškem procesu in ustreljeni naslednji dan na bazoviški gmajni – bazoviške žrtve.

Pomnik miru danes v sedmih etažah skriva dragocene zaklade zgodovine in umetnosti, ki povezujejo mikro- in makrokozmos, univerzalni jezik simbolov, ki se skozi pretresljivo zgodovino 20. stoletja po časovni spirali povezuje s slovenskim človekom, s slovenskim rodom, od njegovih začetkov do sedanjosti, iz katere se zazira v prihodnost. Ogledali smo si dokumentarni film o soški fronti med letoma 1915 in 1917 na Krasu, poslušali razlago slike z naslovom Ples življenja in smrti slikarja Rudija Španzla. Idejo za kompozicijo slike je avtor povzel po fotografiji resničnih godcev, ki so skrbeli za vzdušje med soborci v času najhujših bitk. Takoj smo opazili, da na primer harmonikar drži harmoniko narobe, kar simbolizira čas vojne vihre – torej čas, ko je vse narobe. Slika je olje na platnu, triptih, ki ga likovna kritika imenuje slovenska Guernica. Ob sliki se človek zamisli nad tragiko in smiselnostjo vojne. Skuša nas opozoriti na napake v zgodovini človeštva in naj jih ne ponavljamo.

V preddverju smo občudovali zvezdnato nebo, v katerem je simbolično skozi drobne luči – zvezde dobilo mesto nebo, kot se kaže nad nami ob zimskem solsticiju, povezanem tudi z našim plebiscitom leta 1990, ter ob poletnem solsticiju, ko ob tradiciji kresne noči na Slovenskem praznujemo tudi dan državnosti. Pogled iz zvezdnatega neba pritegne v tla zabeležen prepis drugega Brižinskega spomenika. Brižinski spomeniki so najstarejši znani rokopis v slovenskem jeziku. Na Cerju ta simbolizira začetek opismenjevanja v slovenskem in širšem prostoru. Z najvišje, sedme etaže se nam je odprl razgled na Tržaški zaliv vse do Gradeža ter na Furlansko nižino. Na drugi strani pa smo občudovali Julijske Alpe in Dolomite, spodaj pa Vipavsko dolino.

Tu smo tudi slišali o mirenskem pokopališču, ki je unikum v evropskem prostoru, saj je po njegovi diagonali leta 1947 po pariški mirovni konferenci zarezala bodeča žica. Tako je bila ena ena polovica pokopališča v Italiji, druga pa v Jugoslaviji. Žica od pokopališča dalje je zarezala v življenja in imetje nekoč povezanih ljudi. V nekdanji kapelici na vhodu na pokopališče so uredili muzej Spomni se name. Na koga? Na vsakega begunca preteklosti in sedanjosti, ki ga je vojna pognala v beg za življenje.

Opatje selo in osmica

Po ogledu smo se mimo Opatjega sela odpeljali do vasi Lipa, kjer smo na Turistični kmetiji Leban imeli kosilo oziroma doživeli osmico. Med potjo nam je vodnica razložila, s katerimi obrtmi so se včasih ukvarjali v Opatjem selu: sodarstvo, kamnoseštvo, sviloprejstvo, tamkajšnji prebivalci pa so bili najbolj znani po izdelovanju bičev, saj so jih v najboljših časih, to je pred italijanskim fašizmom, izdelovali v kar osmih delavnicah. Biče so izdelovali iz upogljivega lesa navadnega koprivovca (Celtis australis), ki se je v ta prostor razširil iz Južne Evrope.