Svoje prve tri knjige je Breda Smolnikar izdala pri Mladinski knjigi, od leta 1980 naprej pa je dela tiskala večinoma v samozaložbi. Širša javnost jo pozna tudi zaradi njenega dolgoletnega boja za svobodo umetniškega ustvarjanja, vezanega na prepoved njene knjige Ko se tam gori olistajo breze.

Sorodna novica Breda Smolnikar: Pisci držimo ogledalo družbi

Breda Smolnikar se je 19. januarja 1941 kot ena izmed dvojčkov rodila v Črni gori slovenskima staršema. Mladost je preživljala v Depali vasi pri Domžalah, se šolala v Domžalah, Kranju in Ljubljani ter 13 let delala kot tekstilna tehničarka in inženirka tehnologinja v treh tekstilnih tovarnah.

Na literarno pot je stopila s pisanjem kratkih zgodb in črtic o življenju mladostnikov, v katerih je obravnavala njihovo telesno dozorevanje in iskanje identitete. Prve tri knjige Otročki, življenje teče dalje (1963), Mali mozaik imen (1967) in Popki (1973) je izdala pri Mladinski knjigi.

Kompromisov z uredniki ni sprejemala
Leta 1980 je v samozaložbi izdala delo Balada o divjem mleku in odtlej je večino svojih knjig izdajala na ta način, saj ni dopustila, da bi se uredniki slogovno ali ideološko vtikali v njena besedila. Njena pisava, mestoma gosto prepletena z ironijo in bolj ali manj jasnimi referencami, je imela vedno svoje bralce.

Sorodna novica Breda Smolnikar: Si dekle ali si žena (izključno za starejše)

Pod psevdonimom Gospa je nato objavila trilogijo kratkih zgodb za odrasle ‒ Ko je umiral Stob (1982), Mrtvi Stob (1983) in Stobovske balade (1985), ki se je nanašala na zaprt podeželski svet, v njej pa je v zamaskirani romaneskni obliki s pomočjo kolektivnega spomina in ustnega pričevanja odstirala zgodovino 20. stoletja.

Sodni boj, ki se je vrtel okrog meje med fiktivnim in realnim
Z načinom pisanja je, kot lahko preberemo v velikem slovenskem biografskem leksikonu Osebnosti, pogosto vzbujala burne odzive javnosti. Kar osem let se je borila s sodnimi mlini, ker je nekaj tožnic v delu Ko se tam gori olistajo breze (1998) prepoznalo svoje pokojne starše, ki naj bi bili prikazani v negativni luči. Sodni primer je bil precedens na slovenskih tleh.

Knjiga je bila prepovedana, sodni postopek v Sloveniji pa je trajal osem let in se leta 2007 končal na Ustavnem sodišču RS v prid pisateljice. Istega leta je knjiga ponovno izšla pod okriljem založbe Sanje. Leta 2014 je nato pisateljica naznanila, da je po 15 letih njenega boja za svobodo umetniškega ustvarjanja njeni pravici zadostilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice.

Pred petimi leti so Bredi Smolnikar ob njenem 75. rojstnem dnevu v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani (NUK) pripravili razstavo, na kateri so poleg njenega zbranega tiskanega opusa na ogled postavili tudi gradivo iz avtoričinega osebnega arhiva, ki ga je podarila Rokopisni zbirki NUK. Ob razstavi so se pisateljici poklonili še s simpozijem o njeni literaturi z naslovom Ena s špago zvezana.

Kot so tedaj ob razstavi zapisali v NUK-u, ima pisateljica v slovenski literaturi poseben status: "Njeno ustvarjanje bi lahko opisali tudi kot vztrajen in neomajen boj za lastni umetniški izraz in svobodo pisanja, ki nikoli ne pristaja na nobene, ne osebne ne uredniške in ne ideološke, kompromise."

Med pomembnejšimi deli Brede Smolnikar sta tudi Zlate depuške pripovedke (1999) in Najbolj zlata depuška pripovedka o ihanski ruralki (2004). Nazadnje je pisateljica prav ob svojem 75. življenjskem jubileju v samozaložbi ponudila obsežno bibliofilsko izdajo svojih besedil z naslovom Si dekle ali si žena. Besedila iz pisateljičinega literarnega opusa, predvsem na temo žensk in njihove moči, bogatijo ilustracije Laure Ličer, knjiga pa vključuje tudi študije, ki so jih prispevali Marko Juvan, Matej Bogataj, Barbara Pregelj in Igor Bratož.

Spodaj si lahko ogledate dokumentarni portret pisateljice, ki ga je režiral Valentin Pečenko.