Zvezdnica iz serije Zdravniki v belem razmišljala, da bi končala svoje življenje
Ni lahko priznati, da si se znašel na točki, v temačnem breznu, od koder ne najdeš več izhoda. Še sebi je to težko priznati, kaj šele na glas in prositi za pomoč.
Pa vendar je hollywoodska igralka Sara Ramirez, ki ji je veliki met uspel s serijo Zdravniki v belem, v kateri je zaigrala zdravnico Callie Torres in se v televizijsko zgodovino vpisala kot najbolj trdoživi LGBT-lik ameriške televizije, v svoji hudi uri zbrala notranjo moč in prosila za pomoč.
»Takrat sem prvič poklicala nujno linijo za samomorilce,« se je spominjala majske noči pred dvema letoma, ko so se ji bremena lastnega življenja in sveta na splošno zazdela preveč in je pomislila, da bi bilo najlažje kar vse končati.
Kaj je v zvezdnici, ki smo jo nazadnje gledali v vlogi binarne, istospolno usmerjene Che v nadaljevanju Seksa v mestu, posebni sezoni z naslovom And just like that ... (In kot bi mignil ...), sprožilo samomorilne misli, ni pojasnila. Vsaj v podrobnosti ni šla, razložila je zgolj, da je podoba sveta, v katerem smo se znašli, postala preveč grda in nevabljiva, da bi si še želela vztrajati. Ravno smo se znašli v primežu vse hujše pandemije, ki nas je osamila in izolirala od drugih.
Amerika, kamor se je Ramirezova iz Mehike odselila v dekliških letih, se je vse globlje utapljala v nestrpnosti in rasizmu, ki sta botrovala vse pogostejšim in vse nasilnejšim napadom na temnopolte. Vse to je odprlo stare rane njenih osebnih travm, za katere je že mislila, da jih je pokopala. »Bila sem v grozno ranljivem in občutljivem obdobju, potrebovala sem pomoč.« Zato se je obrnila na anonimno telefonsko linijo, ki prisluhne tistim, ki so se znašli v brezizhodnem položaju.
Ni prvič, da se je zvezdnica znašla na točki, ko je vedela, da mora nujno nekaj ukreniti in spremeniti, sicer jo bo življenje prežvečilo in izpljunilo. Že pred šestimi leti je namreč morala zbrati pogum, da je sebi in svetu priznala svojo biseksualno usmerjenost in binarno spolno identiteto. To jo je osvobodilo, da je po letih zatajevanja same sebe naposled zadihala s polnimi pljuči. »Bilo je neznansko osvobajajoče, da sem končno spoznala samo sebe, se razumela in sprevidela, da živimo v precej bolj fluidnem svetu, kot sem prej mislila.«
»Poklicala sem jih, a zvonilo je v prazno. Toliko o SOS-telefonu,« čeprav je vseeno priklicala nekoga, ki jo je odvrnil od tega, da bi skočila z roba, na katerem se je znašla. »Pogovor mi je pomagal, da nisem naredila poslednjega koraka. Pomagal mi je, da sem si lahko priznala čustva, ki so me razjedala, ne da bi me pogoltnila. Dobila sem pomoč, ki sem jo krvavo potrebovala, vseeno pa je bilo vse leto neznansko težko.« Dejstvo, da je zaradi pandemskega zaprtja ostajala ujeta med stene hiše, ni prav nič pomagalo, »v mislih sem videla le podobo sveta, za katerega resnično nisem vedela, ali si še želim biti del njega«.
Prebrodila je najhujše. Deloma s pogovorom, delno pa ji je pomagalo tudi, da se je lotila vsega, česar se je lahko, da bi grdo sliko sveta vsaj malce polepšala. Med drugim se je pridružila protestom gibanja Black Lives Matter, na katerih je vzklikala za konec nasilja in rasizma policije nad temnopoltimi (in drugimi, ki niso povsem bele polti).
