Peš iz Sorice do Črnega morja

Polde Taler je strasten pohodnik, ki je letos, pri svojih skoraj osemdesetih letih, na popotniških avanturah skupno prehodil 2234 kilometrov. Njegov zadnji izziv je bila pot iz Sorice do Črnega morja.

Gorje – Polde Taler, po rodu iz Sorice, zdaj doma v Gorjah, je pravi dokaz, da starost ni ovira pri raziskovanju sveta. A njegovih lepot ne odkriva z običajnimi prevoznimi sredstvi, temveč se na pustolovščine odpravi peš. Njegovo življenje je bilo sprva prežeto z alpinizmom, tekom na smučeh in maratoni, pri čemer je svoj prvi maraton tekel v Varaždinu leta 1975, nato pa je sledilo še veliko drugih. Potem ko so mu pred leti moči nekoliko pojenjale, športne aktivnosti ni opustil, le tek je zamenjal za hojo. Svoj prvi daljši pohod je opravil leta 2019, ko se je podal iz vrha Triglava vse do makedonskega Ohrida in zabeležil 1450 kilometrov. Tudi med epidemijo se ni ustavil: lani je denimo opravil tri impresivne pohode – podal se je v Pulj, iz Sorice v Medžugorje ter od izvira Save do Beograda.

Kreposten gospod, ki bo novembra letos dopolnil osemdeset let, je v svoj popotniški nahrbtnik shranil še en pohod. V začetku junija je najprej v štirih dneh prikorakal do Pulja, konec junija pa je krenil iz Sorice vzdolž Drave in Donave do Črnega morja. V 59 dneh je prehodil neverjetnih 1917 kilometrov in obšel sedem držav: Slovenijo, Avstrijo, Italijo, Romunijo, Hrvaško, Bolgarijo in Srbijo. Iz Sorice ga je pot najprej vodila do izvira reke Drave na Toblaškem polju pri mestu Innichen v Italiji. Dravi je sledil vse do mesta njenega izliva v Donavo, ta pa ga je spremljala do Črnega morja, kamor se mogočna reka izliva. Njegov končni cilj je bilo mesto Konstanca v Romuniji.

Od orkana do vročine

Na pot se vselej poda sam, spremlja ga le sin po aplikaciji na telefonu. Poleg vztrajnosti je Polde znan tudi po svojem inovativnem pristopu k potovanju. S seboj vleče poseben voziček, ki je bil izdelan po meri iz aluminija, da ščiti njegove stvari pred vremenskimi vplivi. Tokrat je dnevno v povprečju prehodil 35 kilometrov, na cesti je bil vsaj 14 ur, vstajal je ob pol šestih zjutraj in hodil brez prestanka. Ko je sonce zašlo, si je postavil šotor, kjer je prenočil, pokrit z odejo iz merino volne (spalne vreče ni imel), in si v njem skuhal tudi obroke. S seboj je vzel tudi zajeten zalogaj zaseke, ki mu je s svojo visoko kalorično vrednostjo dala moči in energijo za nadaljevanje pohoda. Kljub vremenskim izzivom, v Srbiji ga je denimo zajel orkan, ki mu je odnesel pokrivalo in slovensko zastavo, in temperaturam, ki so dosegle tudi 38 stopinj Celzija, je vrli pohodnik ostal neomajen.

Niti utrujen niti ožuljen

Zanimivo je, da Polde Taler, kljub temu da je prehodil več tisoč kilometrov in da njegova pot ni vedno lahka – običajno premaga tudi več sto metrov višinske razlike –, nikoli ni imel zdravstvenih težav ali žuljev. Pestila ga nista niti utrujenost ali izčrpanost, kot pravi, bi lahko hodil še in še. »Na zadnjem popotovanju sem le enkrat imel nekaj prebavnih težav, ker sem zaužil pečen krompir, ki je bil očitno premasten,« je povedal sogovornik. Za noge je skrbel tako, da je izrezal vrh sprednjega dela čevljev, da bi jim omogočil dihanje, in nosil volnene nogavice. »Pred odhodom nimam posebnih priprav, saj treniram praktično že celo življenje. Potovanja ne načrtujem vnaprej, enostavno se odločim in grem,« je pojasnil.

Tudi njegova vrnitev iz Romunije v Slovenijo je bila posebna izkušnja, ki pa je bila obarvana z manjšim zapletom. Z avtobusom se je iz Konstante naprej odpravil v Bukarešto, od koder je imel neposredno avtobusno linijo v Slovenijo. »A žal voznik avtobusa ni želel vkrcati mojega voza, saj so ga zmotila kolesa. V Bukarešti sem zato ostal še en dan in se nato zapeljal do Budimpešte, kamor me je prišla iskat vnukinja,« je vrnitev opisal Taler.

Sanja o pohodu do Olimpa

Za Poldeta Talerja hoja pomeni več kot le premikanje. Pomeni čas za razmislek, opazovanje sveta in krepitev telesa in duha. Zato tudi že načrtuje nove pohodne podvige. »Ko sem se vrnil iz Romunije, se mi je še nekaj noči sanjalo, da hodim, da grem na Olimp. Ideja me je takoj zagrabila, zato je misel, da bi šel s Triglava na Olimp, vedno bolj živa. Če ne prej, pa zagotovo ob devetdesetletnici,« je ob koncu še povedal krepostni pohodnik.