ZADIŠALO JE PO PICI

Pridejo dnevi v tednu, ko zatisnem očesi po drugi uri zjutraj, saj se obveznosti prejšnjega dne hitro podaljšajo v zgodnje ure naslednjega dnevnega obrata. Tako je bilo tudi v zadnjem času, ko se skušal pod streho spraviti en kup osebnih in delovnih obveznosti, zato je zmanjkalo dragocenih minut za dodatne ure spanca, ki jih počasi že krvavo potrebujem. Pot proti zelenju Toskane se mi je rahlo vlekla, vendar ni bilo zaman, ko sem po petih urah že hodil med dravoredi in vinogradi italijanske rodovitne grude. Kakih 10 kilometrov od Firenc, na podeželju, kjer vlada tihožitje narave in človeka, sva se s soprogo utaborila. Obnovljena vila iz enajstega stoletja naju je skušala zadrževati bolj ali manj za zadovi, kjer se skrivajo čudoviti vrtovi iz katerih dišijo naplemenitejše cvetlice tega sveta. Kljub vsej tej omami, sva uspela pobegniti v lokalno picerijo, ki je bila le streljaj stran. Na priporočilo receptorke, seveda. Domačinka bo že vedela, kje se lahko z osnovami italijanščine infiltriram v prijetno domače okolje brez turistov.

Pristala sva v čudovitem ambientu, ki je bolj spominjal na kakšno širokostropno halo ali vinsko klet. Prt je bil v barvah hrvaške trobojnice, le da je rdečo zamenjala zelena barva. Prav tako sva vse okoli vonjala pristne lokalne šerife, ki so se prišli okrepčati. Jedel sem eno boljših margarit v svojem življenju, in ob tem nagnil dobro ohlajeno pivo. Posel zgleda fura tradicionalna družina, kjer delajo vsi. Od dedkov in babic, do vnukov in vnukinj. Skratka entuziastični recept za uspeh. Za sladico sva si z drago privoščila izjemno fokačo s krhlji jabolka in sladoleda. Nekaj, kar še do takrat nisem vedel da gre skupaj, a formula za gurmanski uspeh tiči v zaupanju. Zaupaj v domačina, daj mu spoštovanje, pa ti bo jedel iz roke in se za tebe potrudil še mnogo bolje kot si pričakoval.