Izganjalec hudiča: Vernik
Izganjalec hudiča je ameriška medijska franšiza, ki izvira iz istoimenskega romana Williama Petra Blattyja iz leta 1971 in je doživela svojo prvo filmsko uprizoritev leta 1973, nato pa so sledile še mnoge kasnejše predzgodbe in nadaljevanja. Vsi deli se osredotočajo na izmišljene pripovedi ljudi, ki jih obsede Pazuzu, zlodej, divji duh, nekakšen glavni antagonist celotne franšize. Kakor vedno pa je zraven še prizadevanje katoliških verskih oblasti in duhovnikov, da bi se zoperstavili tej obsedenosti.
Filmi so na svetovnih blagajnah do sedja zaslužili že več kot 661 milijonov dolarjev, roman pa je bil prodan v več kot 13 milijonih izvodov. Od leta 2020 poteka ponovni zagon filmske serije, ki je sedaj spremenjena v neposredno nadaljevanje filma iz leta 1973, tokrat z režiserjem Davidom Gordonom Greenom. In tako je pred nami novo izganjanje hudiča. Čisto sveže.
Če je leta 1973, torej pred natanko 50-timi leti, temelje filmskega jezika te grozljivosti postavil William Friedkin, potem tokratni Green dejansko dobro sledi vsem standardnim in že utečenim prijemom ter s tem samo potrdi odlično originalno zasnovo. Zgodba pa pravi sedaj takole: od smrti svoje noseče žene, ki je pred dvanajstimi leti umrla v potresu na Haitiju, Victor Fielding (nominiranec za oskarja Leslie Odom Jr.) sam vzgaja njuno hčerko Angelo (Lidya Jewett). Ko pa Angela in njena prijateljica Katherine (Olivia Marcum) izgineta v gozdu in se tri dni kasneje vrneta brez spomina na to, kaj se jima je zgodilo, to sproži verigo dogodkov, ki bodo Victorja prisilile, da ne pozabi preteklosti.
Filmsko glasbo tokrat podpisujeta dva avtorja: David Wingo in Amman Abbasi. Seveda sta ostala v predvidenih in tradicionalnih glasbenih okvirjih, kar pa po svoje tudi ni tako slabo, saj imamo pred seboj dobro narejeno in oblikovano grozljivko, ki bo ponovno pognala kri po žilah vsem, ki si tega seveda želijo. Le pogum je potrebno zbrati za takšno ponovno soočenje.
