Pogovor z igralcem Igorjem Štamulakom: epizodne vloge so kot “zazipane” datoteke

V Gledališču Koper bodo nocoj v režiji Sama M. Strelca kot zadnjo uprizoritev v sezoni predpremierno uprizorili kriminalno komedijo Moriti čuječe po romanu nemškega pravnika, televizijskega moderatorja in scenarista Karstna Dusseja. Posebnost komedije za tri igralce, v kateri glavni junak, skladno z načeli čuječnosti, obračuna s kriminalno združbo, je, da ti odigrajo kar dvanajst likov; največ med njimi, sedem, igralec z najdaljšim stažem v koprskem gledališču - Igor Štamulak.

V komediji Moriti čuječe z lahkoto preigrate kar sedem vlog. Štejete vloge, ki ste jih sicer odigrali v predstavah koprskega gledališča? Veste, kolikokrat ste premierno stali na tamkajšnjem odru?

“Ne vem natančno! Hiter izračun bi morda pokazal, da sem v štirinajstih sezonah na koprskem odru odigral okoli štirideset premier, vlog pa je bilo precej več.”

Karsten Dusse - Bernd Schmidt: Moriti čuječe(Achtsam morden, 2019)

Prevajalec Darko Čuden. Režiser Samo M. Strelec, kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, scenografa Samo M. Strelec, Milan Percan, lektor Martin Vrtačnik, dramaturg Matjaž Briški, glasbeni sodelavec Robert Vatovec, oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž.

Igralci: Luka Cimprič, Igor Štamulak, Anja Drnovšek

Premiera 19. aprila 2024 v Gledališču Koper

Gledališka statistika govori o kar 38 premiernih nastopih, tudi vlogi Epafrodita in Justinjana, ki ste ju na koprskem odru odigrali v diplomski predstavi Pod svobodnim soncem v režiji Dejana Sariča. Ste takrat, na pragu kariere, razmišljali, da bi se kdaj zaposlili v koprskem gledališču ali je bila, tako kot za večino študentov umetniških akademij, privlačnejša prestolnica?

Z večjim številom gledališč, ki razpirajo več prostora za ustvarjanje, je Ljubljana za mlade igralce zagotovo privlačnejša. Tudi zame je bila, toda splet okoliščin me je najprej pripeljal v Prešernovo gledališče Kranj, kjer sem ostal šest sezon. Živel sem v Ljubljani, se vozil na vaje in predstave v Kranj, sinhroniziral sem animirane filme, kot gostujoči igralec nastopal v predstavah ljubljanskega Mini teatra, vsak prosti trenutek pa sem že takrat preživel 'doma', v Piranu. Za človeka, ki ni karierist in mu prosti čas veliko pomeni, je takšen življenjski tempo lahko naporen, zato sem se toliko bolj razveselil vabila Katje Pegan, naj se pridružim koprskemu gledališču. Odločil sem se v trenutku, četudi sem o Gledališču Koper vedel le to, da prihajam v mlado gledališče, ki v slovenski Istri piše novo poglavje gledališke zgodovine. Vajenega utečenega in intenzivnega dela v Kranju in Ljubljani, me je primorski način dela, ki 'danes' z lahkoto zamenja za 'jutri', sprva spravljal v zadrego, a že po nekaj mesecih sem prevzel tamkajšnji leggero in začel verjeti, da se vse uredi samo od sebe - tudi v gledališču. Življenje med Koprom in Piranom mi danes ustreza, prostega časa imam dovolj in rečem lahko, da je bila odločitev za prestop v koprsko gledališče ena boljših v mojem življenju.

Omenili ste kranjsko gledališče, v katerem ste odigrali 18 vlog, med njimi tudi nekaj vidnejših, vendar pa njihov pregled razkriva, da ste do nosilnih vlog prišli šele v Kopru. Naključje, igralska zrelost ali načrtna skrb koprskega vodstva za razvoj mladega igralca?

“V Kranju sem hlepel po glavnih vlogah, v svoji mladostni vihravosti sem verjel, da sem nanje pripravljen, vendar pa je tedanja umetniška vodja v kranjskem gledališču dobro vedela, da jim igralsko še nisem dozorel. Do prve glavne vloge, Truffaldina v Goldonijevi komediji Sluga dveh gospodarjev sem prišel v svoji tretji primorski sezoni in rad verjamem, da je bilo za takšno igralsko zasedbo odločilno zaupanje med menoj in umetniškim vodstvom. Verjeli so vame in jaz sem verjel vase! Toda s prvo veliko vlogo je prišla tudi velika odgovornost. Glavna vloga namreč ne pomeni le popolnega obvladovanja besedila ali odlične kreacije; glavna vloga nosi celotno predstavo, narekuje njen tempo, igralec glavne vloge pa se mora vzpostaviti kot gonilna sila odrskega dogajanja. Na svoji 22-letni igralski poti sem nanizal kar nekaj nosilnih vlog, še vedno pa se rad spomnim, da sem ob študiju za vlogo Truffaldina večkrat pomislil, kako preprosteje bi bilo ostati pri stranskih vlogah, ki od igralca ne zahtevajo pretiranega napora. (smeh)”

“Igralec mora biti radoživ, mora znati raziskovati, mora biti radoveden tako, kot so radovedni otroci. Sam še vedno nosim in negujem otroka v sebi; ne le takrat, ko gre za predstave za otroke, tudi ko gre za odrasle.”

Igor Štamular

dramski igralec

Dobro se počuti tako v komediji kakor v resnejših žanrih

Občinstvo vas pozna predvsem po vlogah, odigranih v komedijah. Se v polju komičnega res počutite najudobneje? Se ne bojite, da bi se s komičnimi vlogami, naj bodo še tako različne, sčasoma “ukalupili”?

“Moje horoskopsko znamenje sta ribi, za ribe pa vemo, da lahko plavajo povsod, tudi v akvariju, če je ta le dovolj velik. A šalo na stran! Povedati želim le to, da se enako dobro počutim tako v komediji kot v resnejših, dramskih žanrih. Morda me večina res pomni po komičnih vlogah, četudi se sam nimam za komedijanta, a prav tako dobro vem, da sem številne presenetil z vlogami, odigranimi v Bärfussovi družinski drami Test, Buchachinem trilerju Deklice ne bi smele igrati nogometa, Genetovih Služkinjah ali v Horovitzovi enodejanki Indijc hoče u Bronx, v katerih mi je uspelo odpreti nove, drugačne igralske svetove. Toda ker me vprašujete po strahu pred ujetostjo v komične vloge, lahko z mirno vestjo rečem, da si s tem ne delam skrbi. Če je besedilo dobro napisano in igralec dela zavzeto, se slednji ne bo trudil brenkati na komične strune; poglobil bo karakter, ostal resen, da se bodo lahko gledalci v njegovem liku prepoznali in doživeli katarzo. In še: bolj kot ukalupljenosti v vloge se bojim ujetosti v režiserske pristope. V našem gledališču, kjer izmenjaje režirajo vedno isti režiserji, pogrešam nove, mlade režiserske moči! Igralci smo 'prostitutke', radi gremo z vsakim režiserjem, ki nam lahko ponudi kaj novega. Mladi režiserji z novimi pristopi pa ne bi bili dobrodošli le za nas igralce, temveč tudi za občinstvo, ki bi skupaj z njimi in nami raslo.”

Indijec Gupta v Horovitzovi enodejanki Indijc hoče u Bronx je z izjemo nekaj stavkov v hindiju nema vloga. Kako se igralec, ki mu je govor največkrat osnovno orodje, poloti takšne vloge?

“V izvirniku je sicer več besedila v hindiju, vendar sva se z režiserko Renato Vidič dogovorila, da ohraniva le en stavek, ki ga Gupta večkrat ponovi: 'Oprostite, ne razumem vašega jezika, iščem svojega sina Prema.' Najzahtevnejša igralska naloga je bila odmisliti, da razumem slovensko, saj me mlada objestneža maltretirata najprej verbalno, šele nato fizično; verbalni napadi so bili bolj boleči vse do trenutka, ko mi je uspelo ozavestiti, da ju ne razumem; spremljal sem zgolj njune kretnje in kot rešilno bilko poskušal uloviti vsaj kakšno njuno besedo, ki bi jo poznal. Spomnim se, da sem vlogo takrat črpal iz svojih potovanj po svetu, na katerih sem se znašel tudi med staroselci, ki niso znali besede angleško. Sporazumevali smo se z rokami in se, presenetljivo, o vsem dogovorili. Verjamem, da mi je v predstavi dobro uspelo prikazati linijo neznanja jezika in jo uspešno preslikati na Indijca Gupto.”

Kako pristopate k vlogam? Bolj intuitivno ali bolj racionalno?

“Z vsako novo vlogo odprem nov list. Izhodišče za študij vloge so emocije, ki mi pomagajo, da lik najprej poiščem v sebi, se začnem nanj odzivati, ga skušam spraviti v telo, šele pozneje pa poskušam z razmislekom ugotoviti, kaj je motivacija in smisel nekega prizora. Vlogo gradim počasi, sestavljam jo kot kocke eno na drugo ... Sistema, po katerem bi gradil vse vloge na enak način, nimam. Edini “sistem”, ki velja za vse vloge, je pisanje besedila; teden dni pred premiero iz glave na papir prepišem vse replike vloge, in če mi uspe brez napak, vem, da znam celotno besedilo.”

Je res, da dramsko besedilo za študij nove predstave vedno dobite nekaj dni prej kot soigralci?

“Imam blago obliko disleksije. Če besedila pred prvo vajo nisem prebral, je moje branje vedno izzvalo veliko smeha, saj sem prebral marsikakšno besedo, ki so jo nato soigralci v tekstu iskali zaman. Z igralsko kilometrino in veliko mero zbranosti sem se naučil pravilno brati že na prvi vaji, tako da danes svoje replike brez vnaprejšnje priprave bolj ali manj pravilno preberem.”

Med koprskimi igralci ste zagotovo eden tistih, ki so odigrali največ ženskih likov. Bili ste Cankarjeva mama v Vse o Ivanu, Mama v 1500 lajkih, Gospa v Služkinjah, nocoj vas bomo predpremierno videli tudi kot Bregenzovko ... Zakaj vam tako radi dodelijo ženske vloge?

“Ne samo ženske, tudi živalske! Igralska zasedba je vedno v rokah umetniškega vodstva in režiserja. Direktorica gledališča Katja Pegan ženske like že tradicionalno rada zaupa moškim, jaz pa jih vedno z veseljem sprejmem.”

V vlogi Gospe v Genetovih Služkinjah ste bili izjemni!

“Marjuta Slamič, igralka iz novogoriškega gledališča, mi je po ogledu predstave rekla, da je Gospa moja življenjska vloga in bi zato morala trajati dlje. (smeh) Na vlogo sem se res dobro pripravil; vedel sem, da želim biti polnokrvna ženska, četudi z globokim glasom in brez prsi, kar je v času fluidne spolnosti postalo že vsakdanje; vedel sem, da kljub patetičnosti lika, ta ne sme postati karikatura, in kar dva meseca sem vadil hojo v visokih petah. Rad sem igral Gospo in žal mi je, da je tudi ta uprizoritev po le nekaj ponovitvah odšla z repertoarja. Verjamem, da bi jo skupaj z Deklicami in Eldridgovim Začetkom morali obnoviti.”

V sebi še vedno nosi in neguje otroka, saj igralec mora ostati radoživ!

Del vašega gledališkega ustvarjanja sta tudi avtorska projekta Skok v pravljico in Z Igorjem posvetu, ki sta v okviru kulturno-umetnostne vzgoje namenjena najmlajšim. Kje ste dobili navdih zanju?

“Kdo je idejni vodja delavnice Skok v pravljico, ki jo pripravljam in vodim že dvanajsto leto, se ne spomnim več; vem le, da mi delo z otroki nikoli ni bilo tuje, saj izhajam iz družine s štirimi nečakinjami, sedmimi pranečaki in dvema vnukoma. Namen delavnice že vsa leta ostaja enak: učiti otroke nastopanja. Najprej jim preberem pravljico, nato jih povabim na oder male dvorane in se skupaj z njimi začnem igrati na temo pravljice. Otroci me imajo radi, saj nikogar ne silim, da se mi pridruži, če tega ne želi. Tudi sam se rad igram! Igranje v smislu zabave, sprostitve in ohranjanja otroka v sebi je ena najbolj pomembnih nalog v življenju igralca. Igralec mora biti otrok! Igralec mora biti radoživ, mora znati raziskovati, mora biti radoveden tako, kot so radovedni otroci. Sam še vedno nosim in negujem otroka v sebi; ne le takrat, ko gre za predstave za otroke, tudi ko gre za odrasle.”

Gledališko nanizanko Z Igorjem po svetu so najbrž navdihnila vaša potovanja?

“Res je. Izhodišče je bilo gledališko potovanje s pedagoško noto, s čimer naj bi se otroci naučili, kako in kje kupiti vozovnico, s katerimi prevoznimi sredstvi lahko potujemo, kaj si moramo ogledati v posameznih državah, pozneje, ko so scenariji že dobili končno podobo, pa sem v potovanja vpletel tudi zgodbe, značilne za vsako deželo - od Ostržka do Robina Hooda. Doslej smo z mladimi gledalci potovali v Veliko Britanijo, Francijo in Italijo, konec avgusta pa bomo premierno poleteli v Egipt, kjer bomo iskali skriti zaklad in v koprskem gledališču prvič uporabili hologram.”

Za nanizanko, v kateri z vami vedno potuje vaš “nečak” Mak Tepšić, pišete scenarij in dialoge, predstavo tudi režirate, določite scenografijo ... Za vsem tem stojijo večje režiserke ambicije?

“Še študentu dramske igre mi je profesor in režiser Mile Korun očital, da imam preveč režijsko pamet, da se kot igralec na vajah ukvarjam s stvarmi, ki se me kot igralca ne tičejo. Ko sem sprejel angažma v koprskem gledališču, kjer je bil tempo dela manj zahteven kot v Kranju ali Ljubljani, sem se začel ukvarjati z globino igralskega poklica. Danes, ko sem se sposoben poglobiti v drobovje vsakega dramskega lika, se lahko vrnem na 'površje' in znova vstopim v režijske širine. Nanizanko Z Igorjem po svetu z roko v roki ustvarjava s hišnim režiserjem Jako Ivancem; njegovemu režijskemu in mojemu igralsko-režijskemu svetu skupaj dajeva odrsko podobo.”

Vrniva se še za trenutek k vlogam. Nocoj boste v kriminalni komediji Moriti čuječe odigrali kar sedem vlog . Ker gre večinoma za epizodne vloge, sprašujem ali si za takšne vloge izposodite to ali ono “malenkost” pri vlogah, ki ste jih že odigrali v drugih predstavah?

“Lahko bi si izposojali pri že odigranih vlogah, vendar smo se s soigralcema že na uvodnih vajah dogovorili, da bomo opazovali in drug drugega opozarjali pred morebitnimi zdrsi v klišeje. V izogib klišejem sedem vlog v predstavi gradim na principu bralnih uprizoritev, ki smo jih v okviru Tedna slovenske drame pripravljali v Kranju. Na bralnih uprizoritvah smo vedno odigrali kratek dramski odlomek in kot igralec si moral v nekajminutni igrani odsek vnesti celotno zgodbo dramske predloge. Enako je z našimi epizodnimi vlogami v Moriti čuječe; v še tako kratkem prizoru moraš s svojimi čustvi, s svojim likom popolnoma zapolniti odrski prostor in v dveh ali treh stavkih povedati celotno zgodbo. Če poenostavim: naše epizodne vloge so kot 'zazipane' datoteke; na zunaj majhne, v njih pa se za uporabnika skriva veliko število informacij. Vloge so zaradi tega intenzivne, med preoblekami ni časa za vdih, zato je tistih nekaj korakov iz globine odra na plišasto belo preprogo, ki predstavlja naš časovni mehurček, 'zamejen prostor, v katerem počneš izključno tisto, kar hočeš ti', vedno moja priprava na lik, ki ga moram odigrati.”

Za boljšo gledalčevo percepcijo so ti epizodni liki najbrž precej tipizirani, tako v igri kot kostumu?

“Liki so dovolj tipski, da so na odru prepoznani v trenutku. Edino lik Björna Diemla, ki ga igra Luka Cimprič, ima dramaturški lok; Björn s konca komedije ni enak Björnu, ki je v komedijo vstopil kot odvetnik mafijskega botra Dragana in iz nje izide kot ljubeč partner in oče.”

Čeprav se komedija na nemškem govornem območju prodaja za med, ste besedilo nekoliko priredili. Zakaj?

“Veste, kako prepoznate dobro napisano dramsko besedilo? Ne?! Odprete prvo stran in preberete dialog, ne da bi pri tem brali imena dramskih likov. Če prebrano razumete, je tekst običajno dober. V našem primeru ni bilo tako; ko smo tako prebrali prvo in drugo stran komedije, nismo razumeli ničesar! Besedilo je napisano kot nekakšen scenarij, ki smo si ga vzeli za osnovo komedije in iz nje izluščili le eno zgodbo - Breitnerjevo. Težava dramatizacij večine proznih besedil je namreč ta, da v njih vedno zaslutimo prozno predlogo, zaradi česar v predstavah največkrat umanjka dramska napetost. Mislim, da nam je z majhnimi posegi uspelo izvirno besedilo smiselno skrajšati in ustvariti lok komedijskega dogajanja.”

Še en dokaz več, da je gledališče timsko delo ...

“Glede razumevanja besedila je režiser na prvi vaji vedno nekaj korakov pred igralci, ki capljamo za njim, tokrat pa je bil izhodiščni položaj enak za vse. Prebrali smo komedijo, tudi roman, in na tej točki skupaj začeli graditi najprej besedilo, nato karakterje, mizansceno, tudi scenografijo. Priznam, takšnega skupinskega entuziazma in iskrenosti - če česa ne veš, vprašaj, če veš, pomagaj drugim - v gledališču že dolgo nisem doživel. Vesel sem, da po Camolettijevi (Totalno) katastrofalni večerji znova sodelujem z režiserjem Samom M. Strelcem, saj se zdaj že bolje poznava in veva, kaj lahko pričakujeva drug od drugega. Tokrat me je celo presenetil; ustvarjanja predstave se je lotil z novimi prijemi in veliko iskrenosti. Igrali smo se igralci, igral se je tudi režiser in upam, da se bo vzdušje, ki je prevevalo vaje, odrazilo tudi na predstavah.”

---