Krog ob slovenski meji, 2. del

Drugi dan kolesarjenja ob slovenski meji smo začeli v Bovcu. Prespali smo v manjšem hotelu, kjer so govorili le češko in nekaj malega angleščine. Že ko smo prejšnji dan iskali lokal, kjer bi lahko nekaj pojedli, smo dobili občutek, da smo na Češkem.

Iz Bovca smo se mimo letališča spustili do reke Soče in skozi Čezsočo kolesarili do mostu, kjer smo nekoliko pred Logom prečkali Sočo in po glavni cesti nadaljevali proti Kobaridu. Prečkali smo reko Učjo, ki je znana po svojih koritih, in nato skozi Srpenico in Trnovo do Kobarida, kjer smo po Napoleonovem mostu prečkali Sočo in do Tolmina kolesarili skozi vasi na levem bregu: Ladra, Kamno, Volarje, Gabrje.

Del skupine je nadaljeval po načrtovani trasi, ki je bila speljana po glavni cesti po desnem bregu, drugi pa smo se odločili za bližnjico po Soški kolesarski poti, ki je speljana po levem bregu. Prečkali smo gorsko reko Tolminko in prvi del kolesarili po glavni cesti v smeri Idrije. V Mostu na Soči smo zapustili glavno cesto, prečkali reko Idrijco in po lokalni asfaltirani cesti nadaljevali skozi Drobočnik do Gorenjega Loga, kjer se je pot spremenila v kolovoz, ki je postajal vse slabši. Po kamenju in skalah smo se začeli strmo spuščati do potoka Vogršček, ki smo ga prečkali dobrih sto metrov nad staroverskim svetiščem Babjo jamo, kjer so po pričevanjih, ki jih je zbral Pavel Medvešček, zbiralec ljudskega izročila, staroverci izvajali svoje obrede še na začetku dvajsetega stoletja. Po prečkanju potoka nas je čakal še bolj strm klanec navzgor. Na tem delu poti lahko uživajo le izkušeni gorski kolesarji, kar pa mi nismo, zato smo ta del poti prepešačili. Še posebno težko je v tak klanec riniti skoraj trideset kilogramov težka električna kolesa. Tipka za pomoč pri hoji, ki jo imajo električna kolesa, v takem primeru pride zelo prav. Da ne gre prehitro (največja hitrost je šest kilometrov na uro), prestavimo v lažjo prestavo, ker je hitrost odvisna od prestave.

V Avčah smo prišli na načrtovano pot in nadaljevali do naselja Kanal, ki je bilo v srednjem veku obdano z obzidjem, na kar še danes spominjajo delno ohranjeni štirje stolpi. Mimo Neptunovega vodnjaka smo se po mostu čez Sočo, ki je znan po tradicionalni prireditvi Skoki z mosta, zapeljali do železniške postaje, kjer nas je čakal kombi z malico. Po postanku smo nadaljevali skozi Gorenjo vas, Anhovo, Plave in nato po kolesarski stezi tik ob Soči in železniški progi do Sabotinskega mostu v Solkanu. Po krajšem postanku v Solkanu smo nadaljevali skozi Novo Gorico, Šempeter, Vrtojbo, Bilje, čez reko Vipavo v Renče, do Dornberka in nato do Branika, kjer smo prenočili.