Filozof Slavoj Žižek in grški ekonomist Janis Varufakis na festivalu Indigo v na novo odprti Galeriji Cukrarna. Foto: BoBo/Žiga Živulović ml.
Filozof Slavoj Žižek in grški ekonomist Janis Varufakis na festivalu Indigo v na novo odprti Galeriji Cukrarna. Foto: BoBo/Žiga Živulović ml.

Težko pričakovani duel Žižek-Varufakis, ki se je v četrtek zvečer odvil v na novo odprti Galeriji Cukrarna v Ljubljani, je prinesel dveurno razpravo, ki je osvetlila grozljivo pot, na katero je zavil naš krasni novi svet. Pot, na kateri (očitno) ni več kapitalizma, ki se je "sesul sam vase", pri življenju ga ohranjajo le še "finančne injekcije centralnih bank".

Vzpon platform, kot so Google, Amazon in Facebook, ki vse bolj zasužnjujejo svoje uporabnike, nadzira en sam človek, odločevalec vsega. "Predstavljajte si, da Ljubljana deluje kot Facebook ali Amazon: vse, kar vidijo tvoje oči, uravnava algoritem ene osebe. Če ta oseba noče, da bi kaj videli, tega ne boste videli, tako kot v digitalnem prostoru (...), postaneš najbolj suženjski sledilec," je dejal Varufakis.

Klasični kapitalizem je nadomestil "novi družbeni model, ki ni socializem in ki zahteva nove strategije boja. Žal pa ravno na levici moje teze ne želijo slišati, z vso srditostjo jim nasprotujejo," je dejal Janis Varufakis in požel bučen aplavz občinstva. Grški ekonomist in nekdanji finančni minister v vladi Sirize, ko se je ta sredozemska država leta 2015 spopadala s hudo gospodarsko krizo in grožnjo grexita, je v pogovoru s slovenskim filozofom Slavojem Žižkom sklenil letošnji festival Indigo, ki je potekal pod naslovom Masovna hipnoza.

Žižek z Varufakisom o grški finančni tragediji

Kitajska ni imperialist, dela posel

Varufakis, ki je izstopil iz Sirize in danes vodi grško politično stranko DiEM25 (Evropska realistična neubogljiva fronta), ima v grškem parlamentu devet poslancev. Liberalni marksist, kot se je v pogovoru označil večkrat, je z Žižkom spregovoril tudi o Kitajski, ki je po njegovem mnenju "velika, ambiciozna država, z dolgo zgodovino, a niso imperialisti, nikoli niso bili. Kitajska ni kolonizirala nobene države na svetu. Vietnama niso hoteli zavzeti, pa bi ga lahko.

Ljudje me vprašajo, kaj pa Afrika, kamor koli grem, vidim kitajske investicije? Da, Kitajci imajo strategijo zagotovitve zalog dobrin, ki jih nimajo (...) Kot je bila gradnja letališča v Etiopiji, ki ga je kitajska vlada zgradila brezplačno, saj upa, da bo pri vprašanju o razdelitvi koncesij za črpanje naravnih virov deležna posebne obravnave (…) Kitajska dela posel (...) Veliko je investicij, in nekatere niso dobre, kot tiste v Srbiji ali Črni gori, ko jim dajejo posojila s štiriodstotnimi obrestnimi merami, kar je v današnjem času zelo veliko."

Spregovorila sta tudi o vprašanju Judov in Izraelu, ki ga je grški sogovornik označil za "državo apartheida", pa okoljskem vprašanju in sistemu Jugoslavije.

A premisa pogovora, h kateri sta se govorca vselej vračala, so bili svoboda, neodvisnost in nadzor nad življenjem tako posameznika kot družbe ali države. Ali obstaja rešitev za godljo, v kateri smo se znašli? "Obstaja," meni Varufakis, kot je menil pred šestimi leti, ko se je trmasto upiral trojki in poskušal rešiti svojo državo. Po sedmih mesecih je bil zamenjan, trojka pa je Grčiji odobrila novo "posojilo" pod pogojem strogih varčevalnih ukrepov.

Varufakis: Plan B je obstajal

"Nekoč, ko je establišment hotel uničiti ljudi, kot smo mi, so nas označili z marksisti, komunisti, kar me ne moti, saj to tudi sem. Danes me označujejo za mizogina, pa se imam sam za feminista. In čeprav je to izmišljeno, boli, če me označijo za antisemita, boli," je dejal Varufakis o poskusih osebne diskreditacije nasprotnikov. Foto: Katja Štok

"Pa ste takrat dejansko imeli plan B, skrivnega aduta, s katerim bi, pa se opravičujem za vulgarnost izraza, EU prijeli za jajca?," je izzval sogovornika Žižek. Načrt je obstajal, je priznal Varufakis, ki še vedno verjame, da je bil tudi izvedljiv.

"In veš zakaj? Ker so mi to povedali moji sovražniki. Verjamem le svojim sovražnikom, nikoli svojim prijateljem, pa ne zato, ker niso vredni zaupanja, ampak ker ne vedo toliko, kot vem sam, pa še to ni veliko," je odgovoril 60-letni ekonomist. "Kdo so, imenuj jih!" je neučakano zanimalo Žižka. "Mario Draghi, predsednik Evropske centralne banke," je kot iz topa izstrelil nekdanji grški minister.

Čeprav smo mediji reševanje grške krize spremljali skorajda iz ure v uro, pa smo tokrat lahko slišali o umazani igri, ki se je dogajala v ozadju, o pritiskih trojke (IMF, ECB in EU) in izsiljevanju Grčije, tudi o grexitu.

Načrt Varufakisa je bil preprost – poiskati luknje v sistemu. In na prvo žogo je bil to italijanski scenarij, ko je Italiji Centralna banka, ki jo je takrat vodil današnji italijanski premier Mario Draghi, odpisala dolg v obliki obveznic (Italija je imela takrat kar tri bilijone evrov dolga). A Varufakisu je ob tej prodorni ideji pot zaprla njegova lastna vlada. "Največji sovražniki Grkov so bili Grki," je bil eden od njegovih izrekov. Draghi si je med letoma 2011 in 2015 prizadeval ustvariti razmere za odkup italijanskega dolga oziroma obveznic. "Če bi se ta dolg zvišal, danes v denarnici ne bi imeli evra, verjetno bi Nemčija začela tiskati nemške marke. Hotel je rešiti (Draghi) Italijo, a je moral stopiti nasproti nemški centralni banki."

Iskanje razpok v Imperiju

Tako je nastal trk med predsednikom Evropske centralne banke Draghijem in guvernerjem nemške centralne banke Jensom Weidmannom, kar se je končalo tudi na sodišču. "Na stran Draghija je stopila nemška kanclerka Angela Merkel (...) In kot finančni minister neke majcene države sem moral vse to raziskati in zdelo se mi je, da sem našel šibko točko Imperija, vesoljske ladje v Vojni zvezd."

Kot je nadaljeval Varufakis, je Draghiju uspelo prepričati Evropsko sodišče v odkup italijanskega dolga ob zagotovitvi, da ne bo dovolil izbrisa niti enega evra odkupljenega denarja.

Slavoj Žižek je dejal, da te mehanizem moči zasužnji
Slavoj Žižek je dejal, da te mehanizem moči zasužnji "ne na tvoji naivnosti ampak na nezaupanju, tako delujejo teorije zarote. Moto skeptikov je, sam poizvedi. Poguglaj v Google in dobil boš še več teorij zarote. Britanci imajo lep izraz za to – ko jagnje samo čaka na zakol. Foto: BoBo/Žiga Živulović ml.

"V intervjuju za BBC – takrat sem bil formalni kandidat (Sirize) za poslanca stranke in sem že vedel, da bom minister za finance, v primeru zmage – sem namenoma na neko popolnoma neškodljivo vprašanje odgovoril, kot opozorilo Draghiju: "Če Siriza zmaga in oblikujemo vlado, bomo takoj prejeli telefonski klic iz Frankfurta in Evropske centralne banke. Zagrozili nam bodo z zaprtjem bank in s stiskanjem pasu. Naš odgovor bi moral biti, da naj nam odpišejo 29 milijard evrov dolga. Ko te stisne Centralna banka, jo stisneš nazaj. In to se je navezovalo na tisti odkup italijanskega dolga. Rez. Dva tedna pozneje sem minister za finance, sem v Frankfurtu in imam prvi sestanek z Mariem Draghijem. Prva stvar, ki mi jo je izrekel po dveh urah dolgočasnih sestankov in protokolov, ko sva bila sama: "Prosim, Janis, nikoli več ne omenjaj tistih obveznic."

Odgovoril sem mu, da jih ne bom več omenjal, če ne bo zaprl mojih bank. Znova rez. In tu se moja zgodba konča. Čez dva meseca sem od zelo pomembnega žvižgača iz Centralne banke izvedel, da je grški premier odobril obvestilo prek svojega namestnika Draghiju: "Ne poslušajte Varufakisa, ne bomo mu pustili, da to naredi!"

Plan X: vrnitev grške drahme

Varufakis je priznal, da je poleg plana B obstajal tudi plan X – vrnitev na staro grško denarno enoto drahma. "Res je, da bi izgubili 20 odstotkov BDP-ja, ki pa bi ga hitro vrnili nazaj, v roku od 18 do 20 mesecev. Po vseh teh letih je grški dohodek danes nižji, kot je bil leta 2015, dolg pa veliko veliko višji, smo mrtva kolonija. Ne obžalujem ničesar, morda le to, da sem bil preveč popustljiv do trojke."

Z grexitom grozil nemški minister za finance Schäuble

"Verjamem le sovražnikom, ne prijateljem," pravi Janis Varufakis. Foto: Katja Štok

Ob tem je najostreje zanikal, da je t. i. grexit, izhod Grčije iz evroobmočja, zrasel na njegovem zelniku. "To je bil Ciprasov izgovor. Zagroziti z grexitom je bila njegova želja, a je velika debela laž. Nikoli nismo grozili z grexitom. Moja strategija je bila odkriti razpoke in kontradikcije v sistemu."

Poleg že omenjenega nesoglasja med Evropsko in Nemško centralno banko pa je bilo v ozadju še večje trenje med nemško kanclerko Angelo Merkel in nemškim ministrom za finance Wolfgangom Schäublejem. "Njun spor je bil ogromen. Močnejši od spora med Grčijo in trojko. Morali bi slišati, kaj vse mi je zasebno govoril o njej." Medtem ko sta kanclerka in Draghi hotela obdržati Grčijo v evroobmočju z uvedbo ostrih varčevalnih ukrepov, je bil Schäuble tisti, ki je Varufakisu predlagal grexit. "S tem je Parizu poslal signal: To se lahko zgodi, če ne poslušate!".

Stečaj – kakšen stečaj?

Kot je pojasnil Varufakis, so v tistem času hoteli Grčijo prisiliti, da bi se vedla, kot da ni v stečaju, za nameček pa so prezadolženi državi ponudili še novo posojilo, a le pod pogojem, če zmanjša svoj dohodek. "To je tako, kot če bi banka nekomu, ki razglasi osebni stečaj, ponudila še eno kreditno kartico z obrestmi, s katero bi odplačal svoj prejšnji dolg, a le če zasluži manj."

Na vprašanje Žižka, ali je bila slabša Angela Merkel ali Wolfgang Schäuble ali oba, je Varufakis odgovoril: "Vedno mi je bil Schäuble bolj pri srcu. Če bi bil on kancler, bi sklenila sporazum. Izstopili bi iz območja evra. Ne bi končali v začaranem krogu zadolženosti."

Kapitalizem se je izpel in pretvoril v drugi sistem

Grški ekonomist, ki je študiral matematiko na Univerzi v Essexu v Angliji, kjer je tudi doktoriral, meni, da se finančna kriza iz leta 2008 ni končala in da jo je pandemija še poglobila. Srednji družbeni razred se krči, vse več ljudi živi na pragu revščine, korporacije pa še bolj bogatijo.

Krivec št. 1: denarne injekcije centralne banke

"Od svetovne gospodarske krize dalje kapitalizem ohranjajo pri življenju nenehne injekcije denarja centralnih bank, kar se ni zgodilo nikoli do zdaj. To se je začelo leta 2008 – zato so se leta 1929 vse banke zaprle. Bančni sistem in borze so imeli 12 let časa, da so se navadile ali postale odvisne od denarja centralnih bank (…) Kapitalizem se je že izpel, pretvoril se je v drugi sistem," meni ustanovitelj panevropskega Gibanja za demokracijo v Evropi 2025 (DiEM25).

 Foto: Katja Štok
Foto: Katja Štok

Krivec št. 2: vzpon platform

Ekonomist kot drugi razlog navede vzpon platform, kot sta Amazon ali Facebook. "V trenutku, ko vstopiš v Facebook, nisi več v kapitalizmu. Če hočeš oglaševati svoje podjetje, plačaš Zuckerbergu, in ljudje vidijo tvoj oglas. Le ena oseba nadzoruje celoten prostor. To je tako, kot da bi stopil na ulico v Ljubljani in bi bile vse zgradbe v lasti ene osebe, vse dobrine v trgovinah, ki jih vidim, bi nadzorovala ena oseba, ki odloča o višini cen, o tem, kdo lahko trguje, kupuje. In predstavljajte si, da Ljubljana deluje kot Facebook ali Amazon: vse, kar vidijo tvoje oči, uravnava algoritem ene osebe. Če ta oseba noče, da bi kaj videli, tega ne boste videli v digitalnem prostoru (...), postaneš najbolj suženjski sledilec."

Ob tem je opomnil, da je začel Facebook privatizirati državno zdravstvo v Veliki Britaniji, "ne da bi to kdor koli vedel, Google počne v zakulisju enako." Varufakis ta proces označi za tehnološki fevdalizem.

Kje je ob vsem tem denarju inflacija?

Toda, kako ob vsem tem tiskanju denarja ni višje inflacije, je zanimalo Slavoja Žižka.

Slavoj Žižek je pojasnil, da je privolil v pogovor,
Slavoj Žižek je pojasnil, da je privolil v pogovor, "saj danes bolj kot kdaj koli potrebujemo javno rabo razuma, kot jo je označil veliki razsvetljenski filozof Immanuel Kant." Foto: BoBo/Žiga Živulović ml.

Varufakis je pojasnil začarani krog toka denarja, ko centralne banke komercialnim ponudijo natisnjeni denar, in to brezplačno. "FED ali Evropska centralna banka pokliče nekoga v Deutsche Bank in mu reče: "Imam nekaj trilijonov evrov, dam ti jih po obrestni meri -0,3. Veste, kaj to pomeni? Plačam ti, da jih vzameš! Kdo pri zdravi pameti bi to zavrnil? Deutche Bank jih vzame. In si ogleda vse te ljudi, ki živijo v pomanjkanju in revščini, brez dela in si reče: "Seveda, ga ne bom dala njim, saj mi ga ne bodo mogli vrniti!" Zato pokliče Volkswagen, Google, Apple in jih vpraša: "Hočete brezplačno nekaj denarja, imamo nekaj milijard? Deutsche Bank je že tako naredil profit, centralna banka mu je plačala, da jih vzame. To je lahkotno življenje."

Ko Volkswagen kupuje delnice Volkswagna

Tako recimo nemško avtomobilsko podjetje Volkswagen milijarde evrov prihrankov na banki ne investira v, recimo, izdelavo novega električnega avtomobila, ki bi bil resen konkurent Tesli.

"Pogledajo vas, ljudi, in si mislijo: "Jah, kot da si ga bodo lahko privoščili! Nekoristni ljudje so, nimajo 100.000 evrov, da bi kupili najboljšega konkurenta Tesli. Zato vzamejo denar iz Deutsche Bank in gredo na frankfurtsko borzo. In veste, kaj naredijo? Kupijo delnice Volkswagna. Podjetje Volkswagen kupi delnice podjetja Volkswagen. Cene delnic poskočijo. Plače direktorjev so vezane na delnice, zato osebno zaslužijo pri tem. Gredo v Berlin in si kupijo lepo stanovanje. Zvišajo se cene nepremičnin. Če imate v Berlinu stanovanje, znova zaslužite."

Rešitev: En človek, ena delnica, en glas

To diskrepanco med bogatimi in revnimi pa je še dodatno ohromila epidemija, predvsem tako, da so bogati postali še bogatejši.

Varufakis vidi rešitev v mednarodnem t. i. transnacionalnem gibanju, ki bi izzvalo današnje lastnike korporacij, saj odločitev o nekem podjetju sprejema anonimno združenje delničarjev. Delnice bi imetnikom prinesle določene pravice, a jih ne bi bilo mogoče prodati ali prenesti. "A za to je pomembna sprememba zakona o lastninskih pravicah in gospodarskih družbah. Poskrbite, da delnice ne bodo na prodaj: en človek, ena delnica, en glas," je dejal Varufakis in znova izzval bučen aplavz občinstva.