Disociativna motnja identitete: "Ko otrok ne more zbežati, se skrije v svoj um"

Vsi ljudje imamo naravno sposobnost, da se mentalno 'izklopimo', če smo soočeni z neznosno travmo.

Disociirajo že dojenčki.

Majhni otroci disociirajo, ko so v nevarnosti ali jih nekaj v okolju neznosno plaši in navdaja s tesnobo. Disociacija je ključna, hkrati tudi ena prvih in najmočnejših psihičnih obramb, ki je malim in nebogljenim človeškim bitjem sploh na voljo, ko so ti soočeni s strašljivimi stvarmi in bi jih sicer lahko povsem preplavil strah.

Disociacijo rodi zgodnja travma

Otrok pogosto nadaljuje z disociacijo tudi takrat, ko ni več v nevarnosti, saj njegovi možgani disociacije ne morejo kar tako izklopiti. Ker disociacija spomine na travmatične dogodke 'drobi', se pri otrocih pogosto zgodi, da delce slik iz preteklosti, čustev, vedenj ali senzacij telesne bolečine 'podoživljajo' v nekakšnih prebliskih (ali flasbackih), ki jih 'vračajo' v preteklost, ne da bi razumeli, zakaj ali kaj jih je sprožilo. To lahko otroka močno dezorientira in zmede. Vse, kar ve, je, da se počuti, kot da je v neposredni nevarnosti.

Strašljivejše so otrokove travme, večja verjetnost je, da bo otrok začel disociirati. Otroci, ki so v nenehni nevarnosti, pa lahko začnejo razvijati vse bolj zapletene načine disociacije.

Disociacija je ločitev, odcep ali prekinitev povezave med mislimi, čustvi in vedenjem ter ločitev uma od telesa.

Gre za naravno sposobnost uma, da neznosne izkušnje in spomine odloži v ločene 'predale' ali kompartmentalizira - in jih tako (vsaj začasno) umakne iz zavesti, da ne trpinčijo otroka.

Otroci se ponavadi sploh ne zavedajo, da disociirajo ali 'mentalno izkapljajo', in ne znajo povedati, kaj se dogaja. Z njihove perspektive so njihove izkušnje enake kot izkušnje vseh drugih.

Čeprav povsem naravna, v otroštvu vseobče prisotna in v trenutkih najhujše travme naravnost neprecenljiva, je disociacija kot preživetveni mehanizem psihe pri travmatiziranih otrocih pogosto spregledana.

Spregledani znaki, da otrok disociira

Disociacija vodi do vrste vedenj, ki jih odrasli pogosto napačno razumejo kot sanjarjenje, laganje in izmišljevanje ali težave s koncentracijo.

Resnica pa je drugačna.

Otrokovi možgani uporabljajo disociacijo, da ga obvarujejo in vsaj za trenutek odstranijo od zaznane grožnje v vsakdanjem življenju.

Disociacijo gre v vseh pogledih slaviti. Ko je bila potrebna, je otroku pomagala preživeti neznosne trenutke bolečine in strahu.

V psihi otrok, ki veliko disociirajo, se nahajajo disociirani (ločeno popredalčkani) 'deli' osebnosti.

To si lahko predstavljate kot mobilni telefon z veliko aplikacijami, pri čemer vsaka aplikacija počne nekaj koristnega in malo drugačnega, šele skupaj pa zagotavljajo dobro delovanje celotnega telefona.

Disociirane dele gre obravnavati kot koristne in dragocene, saj ima vsak od njih svoj namen v boju za preživetje.

Naloge nekaterih disociiranih 'delov', so lahko, na primer:

• otroku pomagajo se boriti za življenje, če se znajde v nevarnosti,
• otroku pomagajo, da se v odnosih z drugimi pokaže bistrega in zabavnega,
• otroku pomagajo, da se dobro odreže pri šolskih testih,
• otroku pomagajo držati jezo na stran (zaradi katere bi lahko prišel v težave),
• otroku pomagajo držati proč žalost (ki bi ga sicer preplavila),
• otroku pomagajo, da se prilagodi novonastalim situacijam.

Včasih disociativni otroci ne vedo za vse svoje 'dele', zato se jim lahko zdi, da imajo ti deli svojo lastno voljo.

Na kaj morate biti pozorni, da bi pri otroku ali najstniku prepoznali disociacijo:

• Regresivno vedenje - otrok se lahko nenadoma začne obnašati, kot da je veliko mlajši, kot je. To stori s svojim glasom, načinom govorjenja in vedenjem. Lahko imate občutek, da je nenadoma videti mlajši.
• Izguba spomina - otrok lahko izgubi spomin na stvari, ki jih je rekel ali naredil; lahko tudi izgubi spomin za določene spretnosti, kot je zavezovanje vezalk ali pisanje z roko.
• Zanikanje pobalinstva. Disociativni otroci lahko tudi iskreno zanikajo, da so naredili ali rekli nekaj narobe, ker se tega ne spominjajo, tudi če ste to videli na lastne oči.
• Lahko se pojavljajo medicinsko nepojasnjeni telesni simptomi, ki pridejo in minejo, a povzročajo resnično bolečino ali stisko.
• V nekem trenutku se jim lahko pričnejo obračati oči ali pa te trepetajo. To se običajno zgodi, ko preidejo iz stanja 'tukaj in zdaj' v 'transu' podobno disociativno stanje.
• Mnogi otroci, ki disociirajo, se zatekajo k samopoškodovanju. To počnejo zato, da bi se 'samopomirili' ali 'vrnili v tukaj in zdaj'. Samopoškodovanje je v tem primeru lahko tudi oblika samoregulacije.
• O sebi govorijo v množini in uporabljajo izraze kot so: 'mi' ali 'oni'. Disociativni otroci se počutijo, kot da so 'mnogoteri'. Spontano lahko rečejo "To nam ni všeč" ali "Oni so rekli ne", kar je način označevanja sebe kot multiple.
• Morda se zdi, kot da otroka (ali najstnika) motijo notranji glasovi ali opazite, da se pogovarja z glasom, ki ga nihče drug ne sliši.
• Zmedenost in dezorientiranost - otrok se lahko zdi zmeden glede časa, dneva, tega, kje je in kdo je.

Nasveti za pomoč disociativnim otrokom

Če kot starš, skrbnik, učitelj ali drugi podporni odrasli v otroku (ali najstniku) prepoznate znake kronične disociacije, naj bo vaš glavni cilj pri pomoči to, da ga vrnete v 'tukaj in zdaj' ter mu pomagate, da se bo počutil varnega.

To lahko storite na več različnih načinov, tukaj je nekaj idej:

• Uporabite očesni stik.
• Uporabite miren, tih in počasen glas.
• Uporabite njihovo ime, jih spomnite, da so na varnem in kje so: "Maja, doma si, to sem jaz - mama."
• Uporabite nežna, preprosta ozemljitvena vprašanja: "Maja, mi lahko poveš, kje si? Kako ti je ime? Koliko si stara?"
• Uporabite nežen dotik, na primer položite svojo roko na njihovo koleno, ramo ali roko.
• Uporabite močan vonj: na primer vonj pomirjajoče sivke, pomaranče, aromatična olja, kadila ...
• Prižgite glasbo.
• Dajte jim nekaj za jesti, žvečiti ali piti.
• Spodbudite jih k gibanju. Pomagajte jim npr. vstati in hoditi, mečite blazino sem in tja.
• Postavljajte jim vprašanja o okolici: "Maja, kaj vidiš? kaj slišiš? kaj vonjaš?"
• Peljite jih ven in se sprehodite po travi - po možnosti z bosimi nogami.
• Če imate hišnega ljubljenčka, naj ga poboža.

Prepoznavanje kronične disociacije že pri otrocih in najstnikih je ključnega pomena, saj je disociacijo takrat mogoče relativno preprosto obvladati. Medtem pa je za kronično disociacijo, ki jo posamezniki (neprepoznano) prenesejo v odraslo dobo, značilno, da tega lahko (tudi močno) ovira na vseh ali nekaterih življenskih področjih, naj si bo v odnosih, pri delu ali v zdravju. Nezanemarljivo je tudi, da se v ozadju kronične disociacije vedno 'skriva' nepredelana travma, ki še naprej ostaja vir hudih stisk.

Disociativne motnje, katerih najbolj skrajna oblika na spektru je disociativna motnja identitete, je vendarle tudi v odraslosti mogoče zdraviti (ter ozdraviti)  tako, da se naslovi nje vzroke. In vzroki so: travma in tesnoba, ki se v človeku neprestano poraja.

Ko otroci odrastejo v disociativne odrasle

Disociacija pri disociativni motnji identitete je zares edinstvena in je dolga desetletja burila domišljijo tako laične kot strokovne javnosti.

Prvi primer 'diagnosticirane' motnje v zgodovini datira v davno leto 1584, zabeležil pa jo je eksorcist Jeanne Fery. Popis simptomov ženske, ki jo je opazoval 21 mesecev in za katero je sicer sumil, da je 'obsedena', se popolnoma sklada z simptomatiko, ki jo danes navaja sodobna diagnoza disociativne motnje identitete. Ženska naj bi imela več alterjev (ali alternativnih identitetnih stanj), od katerih je vsak imel svoje ime, lastno identiteto in identifikacijske značilnosti. Imela pa je tudi alterje, v katerih danes prepoznavamo notranje preganjalce, zaščitnike in otroška osebnostna stanja.

In medtem ko je zgodovina 'slavnih, a neizmerno redkih' primerov disociativne motnje identitete, ki so ji do 1994 rekli multipla osebnost, polna neverjetnih zgodb, v katerih kar mrgoli folklornih izmišljotin, pa veliko ljudi ne ve, da je osebnostno 'mnogoterost' v otroštvu izkušal tudi Carl Gustav Jung. O tem, da je imel 'dve osebnosti' je namreč pisal v svoji slavni biografski knjigi Spomini, sanje, misli.

Na to so nedolgo tega spomnili v The Guardian, ko so zapisali, da je Carl Jung zaradi travmatičnega otroštva postal introvertiran in od sveta odmaknjen. Še več. Prepričan je bil, da ima v sebi dve osebnosti, ki ju je poimenoval št. 1 in št. 2. Številka 1 je bil običajni otrok svojega časa, osebnost številka 2 pa brezčasen modrec, nedoločljivega značaja, resen in poln vizij življenja. Zaradi te njegove 'druge osebnosti' so ga njegovi vrstniki v šoli začeli klicati po vzdevku 'oče Abraham'.

Danes vemo, da Jung v tem svojem izkustvu morda sploh ni bil tako nenavaden, kot se morda zdi, saj se veliko otrok prepušča podobnim notranjim fantazijam. Jung se je od svojih vrstnikom v resnici razlikoval zgolj po tem, da je svoje notranje življenje jemal resno. "Vedno sem poskušal narediti prostor za vse, kar je želelo priti od znotraj," je zapisal.

Jung je pozneje št. 1 in št. 2 preimenoval v ego in jaz. Doseganje pravega ravnovesja med obema vidikoma psihe pa je postalo osrednjega pomena za njegovo teorijo razvoja osebnosti, imenovano individuacija.

Simptomi disociativne motnje identitete

Čeprav je disociativno motnjo identitete prepoznavna predvsem po prisotnosti alternativnih identitet ali osebnostnih stanj, vključuje tudi druge simptome, pri čemer simptomatika ni enaka ali enako intenzivna pri vseh ljudeh s to motnjo.

Glavni simptomi disociativne motnje identite so naslednji:

• disociativna amnezija ali težave s pomnjenjem osebnih podatkov ali dejstev iz svojega življenja
• disociativna stanja fuge ali izkušnje, ko potujete ali tavate brez spomina na to, kaj se je zgodilo
• spominske luknje, vključno s tem, da se ne morete spomniti pomembnih dogodkov iz otroštva ali odraslega življenja
• nenadni izpadi nedavnih spominov (na primer, kaj ste počeli včeraj) ali spretnosti (od pisanja do kuhanja kave)
• občutek depersonalizacije ali opazovanje sebe od zunaj
• občutek, da vaše telo dobiva različne velikosti ali oblike
• nejasni spomini na pretekle izkušnje
• občutek, da vaše telo, misli ali občutki niso vaši in da jih ne morete nadzorovati
• opazne spremembe v govoru, vedenju in osebnih preferencah

Večina ljudi z disociativno motnjo identitete se sploh ne zaveda obstoja drugih svojih ločenih identitet, so pa od drugih ljudi večkrat slišali, da so se nenavadno vedli, da se jim je spreminjal glas ali pa da so rekli ali naredili nekaj, česar se ne spomnijo, da bi rekli ali naredili.

Poleg teh simptomov lahko disociativna motnja identitete vključuje tudi naslednje znake.

Strahove ali fobije, ki prihajajo in odhajajo'

S partnerjem se sproščate na kavču, ko nenadoma reče: "Nisem vedel, da se tako bojiš psov. Mislil sem, da jih imaš rada."

"Res je," rečete zmedeno.

"Ko sva bila danes zunaj, se mi ni zdelo tako! Še vedno ne morem verjeti, da sva morala prečkati ulico in zaviti za vogal, preden si se nehala tresti. Tudi tisti pes se je zdel tako prijazen."

Popolnoma osupli ne morete najti odgovora. Nikoli vas ni bilo strah psov. Pravzaprav jih imate zelo rad. Še več, sploh se ne spominjate, da bi se prej s partnerjem odpravila na sprehod.

Nenavadno ali novo vedenje

Nenadoma ugotovite, da nosite oblačila, ki jih naravnost sovražite. V mislih se vrnete nazaj v jutro, da bi ugotovili, zakaj, in ugotovite, da je vaš um popolnoma prazen: nimate pojma, kaj ste počeli ves dan.

Ko se ozrete po svoji hiši, opazite, da je veliko bolj čista, kot je bila prejšnji večer, ko ste šli spat. Živite sami, zato ste edini, ki bi lahko opravil čistilno akcijo, vendar se ničesar ne spomnite.

Zmoti vas tudi vaniljeva sveča na mizici, saj nikoli ne kupujete dišečih sveč. Prav tako nikoli ne predvajate klasične glasbe, vendar jo slišite iz svojih zvočnikov.

Spreminjanje prehranskih preferenc

Na večerji s partnerjem naročite hrano natakarju. Vaš partner se oglasi z besedami: "Oh, ampak brez paradižnika." Pogledate ga popolnoma zmedeno.

Ko natakar odide, ga vprašate: "Zakaj si mu rekel, da ne želim paradižnika? Saj me ne motijo."

"Kaj? Ne maraš paradižnika. Zadnjič, ko sva večerjala pri meni, si ves čas govorila, kako jih sovražiš. Bilo je pravzaprav čudno. Nikoli prej te še nisem slišal tako govoriti. Zdelo se je, kot da si postala majhna punčka."

Poskušate se spomniti noči, o kateri govori, a je vse, kar si lahko prikličete, le nejasen spomin na to, da sta na kavču gledala film.

Zamegljene identitete

Glede na pričevanja zgodb ljudi, ki živijo z disociativno motnjo identitete, nekateri posamezniki ne izkušajo nujno povsem jasnih preklopov med identitetnimi stanji, temveč imajo namesto tega občutek, da je njihova identiteta zamegljena ali pa, da se včasih 'meša' več različnih identitetnih stanj hkrati.

To je morda videti tako, da morda ne slišijo le svojega notranjega 'glasu', temveč tudi 'glasove drugih' identitetnih stanj z različnimi osebnostnimi lastnostmi, drugega spola, drugačnimi simpatijami in antipatijami, pa tudi drugim naborom idej o tem, kaj storiti.

Ti glasovi lahko v glavi 'govorijo' vsi hkrati in se tako 'pogovarjajo' o najboljšem načinu, kako ravnati v neki situaciji.

Vrste travm, ki sprožijo disociacijo

Naj za konec ponovimo, da je disociacija naravni obrambni mehanizem psihe, ki nam pomaga, da se v trenutkih travmatičnih dogodkov psihično distanciramo od bolečine in stresa.

Disociacijo lahko sprožijo različne vrste travm, vključno z fizično, čustveno in spolno zlorabo, pa tudi zanemarjanje, hude življenjske izgube in travmatične ločitve.

Manj znani so učinki medicinske travme, med katere sodijo invazivni medicinski postopki in hospitalizacije, ki so prav tako lahko izjemno strašljivi za otroke, in izpostavljenost nasilju, naravnim nesrečam ali drugim šokantnim dogodkom.

Disociacija lahko služi kot način začasnega umika iz resničnosti, da bi se zaščitili pred takojšnjo čustveno ali fizično bolečino. In v takšni obliki je disociacija več kot zaželena. Če pa disociacija postane kronična, je pomembno poiskati strokovno pomoč, kot je psihoterapija, ki lahko otroku pomaga pri procesiranju travm in učenju bolj učinkovitih načinov soočanja.

Prevalenca in zdravljenje

Dolgo je veljalo, da je disociativna motnja identitete izjemno redka motnja. Celo tako redka, da so bili prepričani, da je na svetu doslej živelo zgolj nekaj posameznikov s to motnjo. Danes vemo, da temu niti ni tako.

 

Novo na Metroplay: "Brez trdega dela in discipline ni vrhunskih rezultatov!" | Janja Garnbret