Tudi tistim, ki živijo v pasivnih hišah, je poleti včasih prevroče. Končno pasivna hiša ni nobena izjemna stavba, ki bi se poleti lahko popolnoma izognila pregrevanju. Res je sicer, da se zaradi debele plasti toplotne izolacije pregreje precej pozneje kot druge stavbe. Res je tudi, da se večina pasivnih hiš v osrednjih in severnih delih Evrope sploh ne pregreva ali pa se le malenkostno. To pa ne velja za pasivne hiše v toplejših klimatskih območjih in, zadnje čase, tudi za pasivne hiše tam, kjer so zaradi podnebnih sprememb vse pogostejši hudi vročinski valovi, ki jih prej ni bilo.
V takih razmerah tudi pasivne hiše ni več mogoče zadovoljivo ohladiti z navzkrižnim odpiranjem oken ponoči ali zgodaj zjutraj. Kaj torej storiti?
Kako, da je v pasivni hiši poleti potrebna klima?
Po 12 letih nočnega hlajenja smo pred pregrevanjem klonili tudi v naši pasivni hiši, ki stoji v zaledju slovenske Istre. Sicer smo bili vajeni pasje vročih poletnih dni, ko se je notranjost kljub senčenju oken ob večerih ogrela tudi do 27 stopinj Celzija. A vajeni smo bili tudi hladnejših noči, v katerih se je živo srebro spustilo v bližino 20 stopinj in smo z odprtimi okni notranjost do jutra lahko shladili na skoraj prenizkih 22 ali 23 stopinj. Vedno smo brez hujših težav preživeli tudi vsakoletno obvezno tropsko noč ali dve, saj smo vedeli, da bodo naslednje noči hladne. Ampak poletje 2022, ko so se drug za drugim vrstili vročinski valovi in so tropske noči postale pravilo, je bilo prehudo.
Klicali smo na pomoč in jo kljub pregovorni poletni zasedenosti monterjev klimatskih naprav tudi dobili v dobrem tednu dni. Kljub skrbi, kako bo potekalo vrtanje skozi armiranobetonsko steno, dva sloja toplotne izolacije in fasadni zaključni sloj, ni bilo »stranskih učinkov«, zatesnili so tudi preboj in ohranili smo zrakotesnost.
Včasih zadostuje že prezračevanje z rekuperacijo »hladu« odpadnega ohlajenega zraka
Delo od doma, čeprav večinoma sedeče in brez fizičnih naporov, pa za ohranjanje koncentracije poleg notranje temperature okrog 25 stopinj vendarle zahteva kakovosten zrak. Ker so zunanje temperature presegale 35 stopinj, smo okna pustili zaprta in uporabljali centralno prisilno prezračevanje. Tako smo ubili dve muhi na en mah. Najprej smo dosegali odlično bivalno udobje. Potem pa smo optimizirali stroške hlajenja.
Kajti s prisilnim prezračevanjem smo s hladom, ki ga je proizvajala klimatska naprava, pohladili vroč zunanji zrak. Tako je klimatska naprava za hlajenje že predohlajenega svežega zraka rabila manj električne energije. Roko na srce, pa je na zelo vroč poletni dan porabila okrog pet kilovatnih ur električne energije, kar je pomenilo dobrih 20 evrov na mesec. V primerjavi z dvigom bivalnega ugodja se nam je ta dodatni strošek zdel sprejemljiv.
Naslednji korak: ploskovno pohlajevanje z reverzibilno toplotno črpalko
V pasivnih hišah, ki se pozimi ogrevajo ploskovno, torej s talnim ali stenskim ogrevanjem oziroma kombinacijo obojega, se razvod cevi lahko poleti uporabi za pohlajevanje. Pogoj za to je seveda reverzibilna toplotna črpalka. V naši pasivni hiši jo bomo imeli takoj, ko bo odpovedala trenutna nereverzibilna, ki vestno deluje 13. leto. Sicer drži, da je hlajenje bolj učinkovito, če se hladi od zgoraj, kamor se dviga topel zrak. A za stopinjo ali dve nižjo temperaturo v notranjosti zaleže tudi talni razvod cevi. Spomnimo, da gre za pohlajevanje, katerega namen ni doseganje velikih temperaturnih razlik.
»V naši pasivni hiši v Ljubljani so kljub poletni vročini bivalno ugodje poleti 2022 zagotavljali dobro toplotno izoliran fasadni ovoj, pol metra steklene volne s toplotno prevodnostjo 0,032 vata na kvadratni meter Kelvina na strehi ter sončna zaščita okenskih površin. Pomembno je bilo tudi nočno oziroma zgodnje jutranje hlajenje hiše z navzkrižnim prezračevanjem, saj so temperature v Ljubljani to omogočale,« je povedala Martina Zbašnik Senegačnik, ki tretje leto živi v svoji montažni pasivni hiši v Ljubljani.
Teorija se strinja s prakso
Tako praksa. Pritrjuje pa ji tudi teorija. Čeprav se projektantski parametri za pasivno gradnjo in utemeljevanja dobrih praks večinoma nanašajo na pasivne hiše v osrednji Evropi, pa narašča tudi zaloga znanja o projektiranju pasivnih hiš v sredozemskem podnebju.
Smernice za projektiranje pasivnih hiš v sredozemski coni ponuja Passivhausinstitut iz Darmstadta, od koder jih tudi povzemamo, saj gre za osrednje zbirališče znanja in primerov dobre prakse na področju pasivne arhitekture in gradnje. Smo pa praktične napotke in njihovo uporabo zasledili tudi pri arhitekturnih birojih, specializiranih za gradnjo pasivnih hiš v »vročem« podnebju. Ne nazadnje smo jih preverili tudi pri slovenskem Konzorciju pasivna hiša, ki pod vodstvom Martine Zbašnik Senegačnik deluje na ljubljanski fakulteti za arhitekturo.
Treba se je prilagoditi
Da bo bivanje prijetno tudi poleti, je treba pri projektiranju pasivnih hiš v vročem podnebju določene ukrepe prilagoditi lokalnim klimatskim razmeram. Te prilagoditve so:
- tanjši toplotni ovoj po obodu;
- debelejši toplotni ovoj na strehi oziroma ozelenjena streha;
- opuščanje toplotne izolacije proti tlom na terenu;
- zgolj dvojna oziroma različno slojna zasteklitev zunanjega stavbnega pohištva;
- ohranjanje nekaterih toplotnih mostov;
- še pazljivejše orientiranje stavbe in pozicioniranje steklenih odprtin;
- svetla in reflektivna fasada;
- fiksna oziroma premična zunanja zasenčitev;
- prisilno prezračevanje s pohlajevanjem dovodnega zraka;
- aktivno hlajenje, bodisi prek sistema ploskovnega hlajenja bodisi z vgradnjo klimatske naprave.
Individualne rešitve pa je treba prilagoditi vsakokratnim razmeram mikrolokacije, kot so zračna vlaga, stalni vetri, amplituda temperaturnih nihanj in razsežnost toplotne obremenitve. Dodajajo, da je na vročih temperaturnih območjih nekoliko lažje ohranjati hlad v masivno grajenih stavbah, za katere je značilna višja toplotna vztrajnost. Masivne stene bodo akumulirale toploto iz zraka, poleti dlje ohranjale prostore hladne, pozimi pa dlje ohranjale toploto. V stavbah z lahko konstrukcijo pa se enako temperaturno udobje doseže z nekoliko večjim vložkom v ovoj stavbe.
Kako hladiti pasivne hiše tam, kjer je zelo vroče?
Kratek in splošen odgovor Passivhausinstituta se glasi, da pasivne hiše v sredozemski coni potrebujejo manj toplotne izolacije, le dvoslojno zasteklitev zunanjega stavbnega pohištva ali še celo manj, in da ne potrebujejo toplotne izolacije pod temeljno ploščo. Precej bolj kot na srednjeevropskem območju pa so v Sredozemlju pomembni ti dejavniki:
- razvlaževanje na območjih z visoko zračno vlago;
- prilagodljivo zunanje senčenje;
- orientacija in kompaktnost stavbe;
- razporeditev okenskih odprtin z različno slojno zasteklitvijo;
- prisilno prezračevanje z rekuperacijo toplote odpadnega zraka ter hlajenjem vhodnega zraka;
- svetle fasade, ki odbijajo infrardeče žarke;
- čim boljša toplotna izolacija strehe oziroma ozelenjena streha.
Je pa treba te ukrepe za vsako mikrolokacijo posebej preračunati in prilagoditi dejanskim razmeram. Smisel pasivne hiše namreč ni v doseganju vrednosti projektantskih parametrov, temveč optimalno bivalno ugodje ob čim nižjih stroških in vplivih na okolje.
