NA EKS

Kolumna Mateja Fišerja: MMXX: barva rdeča

Boris Podrecca trdi, da je rdeča edina barva, ki obstaja. Arhitekt Bernard Tschumi pravi, da rdeča ni barva.
Fotografija: FOTO: M. F.
Odpri galerijo
FOTO: M. F.

12. 3. 2020. Slovenija je na podlagi 7. člena zakona o nalezljivih boleznih zaradi naraščanja števila okužb s koronavirusom danes razglasila epidemijo. Odredba o razglasitvi epidemije velja od 18. ure. Aktiviran je tudi državni načrt. V Sloveniji imamo trenutno 96 primerov okužb s koronavirusom. Šestojanuarska diktatura je naziv za kraljevo diktaturo, ki jo je 6. januarja 1929 vzpostavil kralj Karađorđević.

V parlamentu Kraljevine SHS sta prevladovali dve stranki, druge stranke pa je vlada uspešno izigravala po načelu deli in vladaj. 19. oktobra 1878 je Otto von Bismarck uveljavil protisocialistični zakon, ki je prepovedal delovanje socialnodemokratskih strank, prepoved zbiranja, publiciranja, delovanja društev ter nastavil primerne ljudi na ključna mesta v državni upravi. Boris Podrecca trdi, da je rdeča barva edina barva, ki obstaja. Arhitekt Bernard Tschumi pravi, da rdeča barva ni barva. Je ideja. Vittorio Storaro, znameniti italijanski direktor fotografije, govori o lastnem odkritju barve.



Govori, da so barve otrok svetlobe in teme. Sam je barve odkril šele, ko je videl slike naivcev iz Hlebin in kasneje odkril zavedni in nezavedni del Caravaggieve slike. In potem ko je rdeča barva, tudi kot ideja v našem prostoru, velikokrat osovražena in simbol neke ideje, se zgodi, da prav ti, ki to rdečo barvo demonizirajo z največjim ponižanjem, obhajajo ideje ameriških republikancev, ki ponosno nosijo rdečo barvo kot simbol lastne ideje. Je rdeča edina barva ali rdeča ni barva? Je produkt svetlobe in teme ali ne obstaja. Današnje generacije poznajo rdečo zvezdo predvsem iz flaše od piva.

Drugim generacijam pomeni več kot zgolj osvežujoč požirek v vročem poletju. Tretji je organsko ne prenesejo in jim predstavlja vse zlo tega sveta. Pri bloku smo otroci skoraj vsak dan po šoli igrali nogomet. Eden od kolegov ni bil ne vem kako talentiran nogometaš, vendar smo ga vedno vzeli v ekipo. Še več, sam se je odločil, na kateri poziciji in kako dolgo bo igral. Vsi ostali, čeprav boljši nogometaši, so mu morali prikimati. Njegova je bila namreč žoga. Brez nje ni bilo špila. Tako nekako se bere knjiga Alija Žerdina, ki odpira prav polje nečesa, kar je postalo lastno nasprotje. Bila je korona, reševali smo življenja. In ali res? Smo bili zgolj podobe hlebinskih naivcev, ki slikajo kmečko življenje, ali nam je na tej sliki uspelo zaznati barve, ki dajejo nov pomen vsakdanu. MMXX – leto nevarne bližine. Žerdin je vedno zraven.

FOTO: M. F.
FOTO: M. F.
Bil je zraven že v času, ko se je trdilo, da se mora stara garnitura umakniti novim idejam. Ker čas zahteva novo paradigmo, ker ima vsaka stvar svoj rok trajanja. Bil je zraven, ko so mediji na tej ideji naredili današnjega premierja. In danes, trideset let po tem, je zraven, ko brani tako medije kot idejo. Pred temi istimi, ki so bili takrat novi. Leto nevarne bližine se bere kot še eden v seriji poizkusov, kjer se testira človeška fleksibilnost. Koliko ljudje zdržijo. Kako daleč jih lahko nategneš, da guma še drži. Res je, da so ljudje v tem prostoru zelo fleksibilni. Tako so jih naučili v zlatih časih socialnih eksperimentov. Od redukcije, hiperinflacije, vožnje z avtomobili ob parnih ali neparnih dneh, bonih za vrtne kosilnice, depozitih ob prehodu čez mejo, kilo kave po osebi. Tudi sodobna politika je vešča v interpretaciji rdeče. Tako je srbski predsednik, ki je v začetku trdil, da virus ne obstaja in lahko mirno greste v šoping v Milano, naenkrat dovolil upokojencem, da gredo v živilsko trgovino zgolj med četrto in šesto uro zjutraj.

Tako so nekateri grgrali čistila, tako smo v živo sledili transportu mask, ki ga ni bilo, tako si je moja mama morala sama sebi napisati potrdilo, da gre na vrt, ki ga imamo v drugi občini. In ljudje zdržijo. NNNP. Bismarckova je baje tista, da je treba odpreti gostilne in kavarne, saj se drugače ljudje zbirajo na trgih, to pa pripelje do revolucije. Absurdni pristopi, ki se slišijo zelo domače. O nečem podobnem govori knjiga. Žerdin ni zgolj sociolog, novinar, urednik, ampak je predvsem ekseget. Razlagalec sodobnega časa, ki ga lahko pokličete, ko tudi župnik nima odgovora. Knjiga govori o letu 2020. O nečem, ki je lahko lastno nasprotje. Tistem letu, ko naj bi bil uporabljen napačni izraz socialna distanca namesto fizična distanca. Vendar se je na koncu izkazalo, da je bil izraz pravi. Vse interpretacije rdeče barve, vsi netalentirani igralci, ki igrajo, kjer želijo, ker je žoga njihova, so uspeli v skladu z lastno doktrino v praksi uveljaviti socialno distanco. Ljudje so se socialno distancirali.

Ljudje so se socialno distancirali. Razdelili na ene in druge. FOTO: GETTY IMAGES
Ljudje so se socialno distancirali. Razdelili na ene in druge. FOTO: GETTY IMAGES
Razdelili na ene in druge. In prav zaradi tega je šlo vse narobe, čeprav je bilo po nekaterih vse narejeno prav. Če ne razumete, kaj se lahko zgodi, ko zaprete gostilne, vprašajte Alija Žerdina. To knjigo morate imeti, tudi če ne znate brati, ker vas bodo potomci prej ali slej vprašali: »Kje in kako blizu ste bili leta 2020?«

Več iz te teme:

Predstavitvene informacije

Predstavitvene informacije