Korak bližje razkrije pogledu izkrivljeno sliko. Igra ni lahkotna, še manj sproščena. Mali pob v resnici vihti motiko in iz kupa gramoza z majhnimi zamahi koplje drobiž kamenja, pomaga očetu, ki odstranjuje naplavino, mami, sosedom; čez noč je iz drobnega fantiča postal mož. Ni edini, malček je prispodoba otroka iz Luč, Strmca, Komende, Kamnika, iz Črne, z Ljubnega …, krajev, ki so jih zadeli nadzemeljski udarci narave. Imel je in v hipu izgubil vse: otroštvo, prihodnost.
Črni petek. Impresionistična podoba dobršne polovice Slovenije je v stihijskih pljuskih vode, skal in zemlje postala biblična alegorija divjanja narave; čeprav zveni klišejsko, jezdecev apokalipse. Zaselki, ki so jih obiskali le redki ali zanje prvič slišali po epski povodnji, so se nam po vrsti, kot so jih srčni prostovoljci in vojaki po več dneh le osvobodili iz primeža narave, začeli prikazovali prek televizijskih ekranov – pekel na zemlji, kataklizma, pustinja.
Kot bi z radirko nasilno podrgnil po umetelni slikariji, se mi utrne misel, ko se s snemalcem Matejem Kržetom po stranskih strminah spuščava proti Ljubnem ob Savinji. Mimo bežeča narava, za ta letni čas presenetljivo zelena in spokojna, še kak kilometer pred enim od mest groze v ničemer ne kaže skaljene podobe. Najprej v nosnice butne neprijeten vonj, zmes zemlje, pomešane z izločki, gorivom in še čim.
Prvi živi stik z obrazi, ki so izgubili vse, tudi streho nad glavo, žrtvam vnaša upanje. Prvi stik s tostranstvom jim je odplaknil breme: niso ostali sami, pozabljeni, odrezani.
Z vsakim zavrtenim kolesom na avtu se zrcali razsežnost ujme. Savinja, ki je v drncu podirala rekorde v pretoku, še kar poskakuje v strugi. Desni breg pa izpriča tisto, česar besede ne morejo ponazoriti. Blatni dol. Hiše, ki so jih pred dobrim tednom še zaljšali pisani ometi, so si na oko enake. Obsojene v tihožitju blata in lepljivega mulja.
Kupi uničene opreme pred stavbami, na debelo prepojeni z zemljino prevleko. Turistične prikolice, hladilniki bližnjega kampa, zmečkani in na glavo poveznjeni avtomobili, kar jih ni odnesla pobesnela reka. Ljudje kljub hladu, ki je vel tisti dan, odeti v tanke kose oblačil, ki so jih sredi noči utegnili v naglici navleči nase.
Prvi živi stik z obrazi, ki so izgubili vse, tudi streho nad glavo, žrtvam vnaša upanje. Prvi stik s tostranstvom jim je odplaknil breme: niso ostali sami, pozabljeni, odrezani. Mešanje presunljivega joka, olajšanja in sreče ob stiku z neznanci, da so odnesli celo kožo, jim pomeni vse – nekdo ve za njihovo stisko, jo spremlja in prenaša brezup v svet. Grlo se zadrgne, ni besed, s katerimi bi pobožal ranjene duše. Besede so preveč plehke. Tudi kolega, mojster slike, ki je v letih televizijskega dela z objektivom napaberkoval raznovrstnih usod, po njegovih besedah česa tako srhljivega še ni videl.
Le stik z očmi, in duša se razveže. Mija. Simbol matere, ki je v poplavljeni hiši, do pasu v vodi, zbrala vse svoje otroke in vnuke. »Čakali smo, da nas Savinja odnese. Skupaj, do zadnjega,« je zbrano pripovedovala Ljubenčanka, medtem ko ji je blatne srage z obraza spiral dež, ki je močil tudi odkrito nadstropje hiše, ki je ostala brez strehe. Voda vseokrog, a v tistem trenutki ključna življenjska dobrina, ki bi jo najbolj potrebovali.
Pa elektriko in hrano – konvoji z živili se po zrušenih cestah prebijejo šele tretji dan po povodnji. Ostali so, odneslo jim je tri avtomobile in poslopje ob hiši. Nepomembno, pravijo. K sreči jim je še zadnji trenutek uspelo rešiti nepokretnega strica, ki je več ur tičal v vodi do vratu. »Ni si še opomogel.«
Sosed z ženo je iz poplavljenega doma zbežal s pomočjo lestve. »Ostala mi je samo trenirka,« naslednja soseda s tresočimi gibi pokaže z blatom prepojena oblačila, tudi sama do sredine škornjev pogreznjena v mulj. Na zunanji strani njenega doma je na zid prilepljena prikolica, iz dnevne sobe so že odstranili zmaličen avto. »Sedemletno vnučko so z vrvjo potegnili v helikopter, tik zatem je odneslo hišo.«
Vrstijo se iste podobe, iste usode. Vse do zaselka Trbiž, ki je stik s svetom ohranil zaradi zdelanega mosta, prebičanega od dreves in senenih bal. Kamnita zavesa je prekrila cesto, pod seboj pokopala tudi polovico hiše mladega prevzemnika kmetije. Komaj so se dobro namestili s petmesečnim dojenčkom in dvema otrokoma, že so si reševali življenje z nočnim tekom v breg. Sam še ni zapustil domačije, na roke odmetava petmetrski nanos kamenja in skal, pod katerim se skrivata nekoč ličen hlev in kozolec s traktorjem. Že tretji dan je brez spanja in hrane. Na videz jalovo početje, a pokopal ga je droben tisk zavarovalne pogodbe. Deset tisočakov je vse, kar si lahko obeta, ker doma ni zavaroval proti plazu.
»Vsak dan grem tja, mislim, da bom šel domov,« s stisnjenimi ustnicami kroti solze Albin, skromen in ponižen kot sosed Rajko. Svaka sta brezdomca kot njuni ženi in otroci z vnuki. »Nič mi ni ostalo, tudi oblekli so me dobri sosedje.« Štiri desetletja garaškega prebijanja v soteski je v »šlo v treh sekundah«. Naredilo je puf, in pokazal se je bel dim. Hiš ni bilo več.« Tri so zravnane z zemljo, štiri nič več varne za bivanje.
»Dobro, da smo ostali živi. Kaj zidovi, kaj aparati, obleke, denar sploh ni pomemben!« si podajajo besede. »Spomine, fotografije, vse nekdanje življenje je odnesla voda.« Preteklost je izbrisana. To boli. Tihi in sami ostajajo v nepredstavljivi tragediji: »K nam ni bilo še nikogar!« Kleni in trdoživi, kot so »severnjaki«, ne kažejo obupanosti, čeravno negotovost veje iz slehernega pogleda.
»Obupali so nad državo,« v premišljujoči tišini nazaj v čisto drug svet zareže snemalec Matej. Vajeni so merjenja moči z vodo, tokrat je bila njena sila brutalna. Ne pa močnejša. Na tej neusmiljeni zemlji, na kateri so vztrajali že njihovi dedje, bodo spet obrusili robove za svoje vnuke. Za otroke, ki namesto brezskrbnih počitnic pomagajo čistiti nesnago; kot njihovi očetje, mame, sosedi in rojaki čez Peco ali Veliko planino. Z vsakim zamahom motike, ki jo deček zasadi v gramoz, izzveneva človeška krhkost. Krepi se samoohranitveni nagon. Niso obupali nad življenjem. Iz marsikatere katere blatne hiše buči jok novega življenja. Življenja, ki se v teh krajih ni ustavilo. »Da nas le ne bi pozabili.«