Ostali so za večno mladi
Trije mladi fantje, brez glasbenega predznanja, a z idejo v glavah. Najbolj prodorna nemška skupina iz osemdesetih, večno mladi že štiri desetletja.
Čeprav je od originalne zasedbe ostal le še pevec Marian Gold, pa so skladbe skupine Alphaville – Forever Young, Big in Japan, Sounds Like a Melody in številne druge še danes prepoznavne, poslušane in brez kančka dvoma spomnijo na zlato obdobje osemdesetih, pa seveda tudi, da kakovosten pop ni nastajal le v ZDA in na Otoku.
Ustanovni član Marian Gold, s pravim imenom Hartwig Schierbaum, se je rodil maja leta 1954 in otroštvo preživel v Munstru v Westfaliji na zahodu Nemčije. Po končani maturi 1973 je odslužil vojaški rok in odšel v Zahodni Berlin iskati priložnosti. Nekaj časa je bil celo brezdomec, 1980 pa se je vrnil v domače okolje, kjer se je poskusil v glasbi z glasbenim kolektivom Nelson Community in celo odigral koncert decembra 1981. Leto pozneje so se trije mladeniči, Gold, Bernhard Lloyd (s pravim imeniom Bernd Gossling, ki ga je Gold spoznal v Berlinu, drugače pa je bil tudi iz Westfalije) in Frank Mertens (s pravim imenom Frank Sorgatz) ustanovili pop trio Forever Young. Konec istega leta so v nekem klubu odigrali svoj prvi in edini živi koncert v osemdesetih, pota slave pa so se šele začela kazati. Glasbeni eksperimenti z večglasnim vokalom, podprti s sintetizatorji z bogato podlago apregiatorskih fraz, še niso imeli dokončne glasbene forme.
Jean-Luc Godard je posnel film in dal ime skupini
1983 se je trio preimenoval v Alphaville, po istoimenskem filmu francoskega režiserja Jean-Luca Godarda iz srede šestdesetih. Eksperimentalno nasnemavanje elektronskih ritmov, basov, padov in vokalov je pripeljalo do dveh demoposnetkov, s katerimi fantje niso točno vedeli, kaj bi potem počeli. Gold in Lloyd sta se kar na štop odpravila v Berlin in tam mimoidoče spraševala, če je kje kakšen studio, kjer bi predstavila svoje delo. Ko sta končno našla pravi naslov in zavrtela kaseto, je producent Andreas Budde takoj zavrtel telefonsko številko in v samo nekaj dneh je imel Alphaville v žepu pogodbo z Warnerjevo založbo WEA Records.
Pesem Big in Japan je bila prvič predvajana 12. januarja 1984. V Nemčiji je bila tudi največja uspešnica tega leta, na lestvicah pa je vztrajala kar 23 tednov. Na vrh se je zavihtela tudi v Švici, v Avstriji je bila na tretjem mestu, v Angliji pa na osmem. Big in Japan ima zelo globoko besedilo, ki govori o paru, odvisnem od heroina, ki si predstavlja življenje brez droge, a mu to ne uspeva, Big in Japan pa ponazarja njuno idejo, da sta nekje drugje uspešna.
Druga izdana pesem bi morala biti nesmrtna Forever Young, ki jo je Gold napisal že 1979. Pesem je v spremenjeni obliki (original je bil precej hitrejši in z več ritma) kot balada "zvok sveta uslišala" septembra 1984. V Švici je prišla na 3. mesto lestvic, v Nemčiji pa na 4., medtem ko je bila v Angliji povsem prezrta. Šefi pri založbi so si pred izdajo te pesmi zaželeli še nekaj novega in drugačnega, tako da so fantje praktično čez noč iz male ideje ustvarili še Sounds like a Melody, ki so jo prvič predvajali maja 1984. V Nemčiji in Avstriji je dosegla 3. mesto, na Švedskem pa celo prvo.
Prvi album je pomenil konec prvotne zasedbe
Konec septembra, takoj za Forever Young, je na prodajne police prišel še istoimenski debitantski album, ki se je v Nemčiji uvrstil na 3. mesto lestvice albumov, v Švici pa na četrto. Kmalu po izidu albuma je skupino zapustil Frank Mertens, zamenjal ga je klaviaturist in kitarist Ricky Echolette. Junija 1986 je skupina v spremenjeni zasedbi izdala svoj drugi album, Afternoons in Utopia, ki pa, kar je bilo zelo značilno za veliko skupin Novega vala po celem svetu, ni niti približno dosegel uspeha prvega. Edina pesem, ki se je prebila na nemške lestvice, je bila Dance with Me.
1989 je napočil trenutek za tretji album, The BreathtaGold Blue, ki je pomenil še večji zvočni in slogovni odmik od prvega in je združeval vse, od rocka, klasike, bluza in jazza. Pri albumu je sodeloval tudi Klaus Schulze, pionir elektronske glasbe.
Kljub komercialnemu uspehu v Angliji v osemdesetih skupina tam nikoli ni nastopila v živo.
Marca 1992 je izšla prva kompilacija skladb, First Harvest 1984-92, Alphaville so poleti 1993 nastopili na prvem koncertu po 10 letih v Bejrutu, kamor so odpotovali na povabilo nemške ambasade v Libanonu. To je bil tudi prvi koncert kake zahodne skupine po koncu državljanjske vojne. Avgusta 1994 je izšel četrti studijski album Prostitute, ki je po mnenju mnogih njihova največja mojstrovina, čeprav je glasbeno precej zahteven in kompleksen. Pri ustvarjanju, tudi kot avtor glasbe, je sodeloval skladatelj in producent Rainer Bloss, ki je obveljal za četrtega, čeprav neuradnega člana zasedbe.
Drugi koncert šele po deset letih
Skupina, ki je začela s samimi inštrumentalnimi analfabeti, se je 1995 končno podala na turnejo Peace on Earth, kjer sta se jima pridružila tudi dodatni klaviaturist Martin Lister in bobnar Robbie France. Dve leti pozneje je peti album Salvation, kjer se je zvok vrnil k prvinskim sintetizatorskim ritmom, pomenil tudi zadnji skupni projekt tria Gold, Lloyd in Echolette, potem pa se je Echolette poslovil od skupine.
Lloyd je podpisan še pod kolosalni projekt Dreamscapes, sestavljen iz osmih CD-jev s praktično vsemi posnetki skupine od začetkov do 1999, dodana pa je bila še 60-stranska knjižica. Natisnjenih je bilo le 5000 primerkov, danes pa dosegajo ceno precej čez evrskega tisočaka.
Lloyd je konec devetdesetih z glasbenikom in pevcem Maxom Hollerjem ustanovil tudi nov projekt, Atlantic Popes, ki je glasbo izdajal izključno preko interneta. Julija 1999 je skupina prvič nastopila tudi na ameriških tleh, še preden pa se je Lloyd 2003 tudi uradno poslovil od Alphaville, pa so kot eni prvih vso svojo glasbo ponudili preko interneta.
Bernhard Lloyd, ki je bil pred ustanovitvijo Alphaville DJ, pa je poskrbel tudi za remastering prvih treh albumov z izboljšanim zvokom, ki so izšli 2019.
Od 2003 je Marian Gold sam nadaljeval zgodbo Alphaville z različnimi glasbeniki, prav letos pa bodo obeležili 40-letnico obstoja. Proti letu 2010 je skupina le še poredko nastopala, 2010 pa se je zgodila velika vrnitev z dolgo napovedovanim šestim albumom Catching Rays of Giant. I Die for You Today s tega albuma je dosegla 15. mesto na nemških lestvicah in postala najvišje uvrščena skladba skupine po Dance with me iz leta 1986. Tudi album je z devetim mestom prilezel najvišje po prvencu Alphaville iz 1984. 2014 je nenadoma umrl klaviaturist Martin Lister in Marian Gold je dejansko ostal edini član iz prve polovice časov skupine.
Simfonična turneja s 23 skladbami
Najnovejši projekt Alphaville je lanski Eternally Yours, za katerega je Marian Gold predelal 23 skladb skupine za simfonični orkester. Orkestralna različica Big in Japan je izšla lani konec aprila, za letos pa je napovedana velika turneja s filharmoniki.
Lloyd danes živi v Berlinu, kjer je pred nekaj leti spet obudil Atlantic Popes, producira pa v glavnem elektronsko glasbo. Frank Mertens, ki je odšel takoj po debitantskem albumu 1984, po njegovih besedah zaradi prevelike publicitete, je naslednja tri leta igral v skupini Lonely Boys skupaj s svojo spremljevalko Martine Lille, potem pa se je posvetil študiju ekonomije. 1991 je odšel v Pariz na študij umetnosti in se 1996 vrnil v Koln, kjer je delal kot vizualni umetnik. Njegov projekt Maelstrom, ki je združeval ambientalno glasbo, raznovrstne upodobitve v slikah, kipih in poeziji, pa žal ni bil končan.
Alphaville je od svojih prvih glasbenih korakov v štirih desetletjih prehodil dolgo in raznoliko ustvarjalno pot, Gold pa seveda še zdaleč ni rekel zadnje. Skupaj s simfoniki nam bo najbližje septembra letos na Dunaju.
Ali kot je v dokumentarcu o skupini pred nekaj leti dejal sam Gold: »Važno je, da nismo nikoli odrasli!«
Marian Gold ali Hartwig Schierbaum je gonilna sila Alphaville in edini preostali član originalne zasedbe.
