Zvonko Hodak je zanimiv človek. Odraščal je le nekaj kilometrov dlje od zdajšnje vrtnarije v Orehovici, na Lokah pri Kisovcu. V družini, ki je sorodstveno povezana tudi z mano. Njegova polsestra Brigita je tudi moja polsestra. Le da je on živel in odraščal ob svoji deset let starejši sestri, jaz pa sem šest let starejšo sestro spoznal šele na pragu svoje polnoletnosti. Seveda so zadnja leta naše družine povezane. Brigitin sin Matjaž Lavrič je snemalec in montažer mojih oddaj. Nekaj sva jih posnela tudi v prostorih Reporterja.
Vedno človek rok
Naš sogovornik, ki si lahko kratek dopust zaradi vrtnarske dejavnosti privošči le enkrat letno, pa še to le za nekaj dni, se je v času osnovne šole ukvarjal tudi z glasbo. V glasbeni šoli v Zagorju se je naučil igrati klarinet. Igral je tudi v Pihalnem orkestru Svea Zagorje. »Tudi na pogrebih, kjer smo včasih zaslužili tudi kakšen tolar,« nam pove in doda, da je bila pred desetletji tradicija, da je na pogrebih igrala godba.
Po osnovni šoli se je njegova glasbena pot zaključila. Moral se je odločiti za poklic. »Rekli so, ali boš šel za rudarja, električarja ali strojnika. Oče je kot strugar delal v izlaški Eti stari oče v rudniku.« Poznal je oba poklica. Vpisal se je v šolo za strojnega tehnika. »Pri štirinajstih letih sicer še ne veš prav dobro, kaj bi rad delal v življenju, a sem se prav odločil,« še doda.
Po končanem šolanju je šel na služenje vojaškega roka in se po prihodu domov vpisal na strojno fakulteto in postal inženir strojništva. Že med šolanjem je začel opravljati vrtnarsko dejavnost, ki se je bomo dotaknili v nadaljevanju. Pa tudi s poučevanjem na srednji šoli v Zagorju. »Ko so iskali učitelja matematike in fizike, sem se javil na sošolčevo povabilo,« nam pove.
Za nekaj let se je poklicno ukvarjal s poučevanjem v Zagorju in potem v Trbovljah na srednji tehnični in poklicni šoli. Ne le s fiziko in matematiko, tudi z avtomehaniko. Med drugim je bil učitelj uspešnega podjetnika Primoža Jelševarja, ki nam je povedal, da je bil Zvonko Hodak zelo dober profesor. »Še zdaj me kdaj kdo ustavi in mi pove, bolj spomni, da sem bil njegov učitelj,« nam zaupa in razkrije, da pa je bila njegova ljubezen vrtnarstvo.
»Ker sem imel štipendijo v Eti, sem šel vmes še nekaj časa delal v tej tovarni. Opravil sem pripravništvo, popoldne pa poučeval na šoli. Takrat so v Etiju slabo plačevali inženirje, zato nisem dolgo ostal.« Nakar je še dve leti poučeval, rože, ki so bile sprva njegov hobi, pa so postale posel.
»Nekaj let sem se poklicno ukvarjal s poučevanjem fizike, matematike in avtomehanike na dveh srednjih šolah.«
A inženirske žilice ni nikoli zanemaril. Zadnja leta se v svoji vrtnariji še bolj kot prej posveča strojništvu in projektiranju. Večino vsega, kar vidite v obeh vrtnarijah, je načrtoval, skonstruiral ali izdelal kar sam. Vedno je bil človek rok. Spreten, iznajdljiv, inovativen in praktičen. Tako kot še nekaj drugih članov njegovega ožjega sorodstva. Mnogi med njimi so mu pogosto priskočili na pomoč pri delu v vrtnariji, ki ga nikoli ne zmanjka.
Tudi naš sogovornik in Zvonkov nečak Matjaž Lavrič, ki pravi: »Še ko sem bil v osnovni šoli, sem mu pomagal. Potem sem pri njem delal preko študentskega servisa. Začel sem s 450 tolarji na uro, na koncu v petem letniku pa že z 900 tolarji. To je mesečno zneslo več, kot sta dobila oče in mama skupaj v zagorski Delozi.«
Vse se je začelo na Lokah
Še v času, ko je bil Zvonko Hodak na fakulteti, se je, kot rečeno, spogledoval z zasebno dejavnostjo. »Vzgoja rožic mi je bil nekakšen hobi in sprostitev. Lažje sem se tudi učil. Eno uro sem se učil, potem sem se šel sprostit med svoje rože, in vse je steklo. To je dober sistem. Ne moreš se učiti osem ur in upati, da bo kar nekaj bo. Tako ne gre. Nujno je potrebno najti čas za sprostitev. Meni je bila sprostitev delo v rastlinjaku.«
Najprej je v vrtu ob svoji rojstni hiši na Lokah, kjer še vedno živita njegova starša in stric, postavil rastlinjak in začel vzgajati cvetje. »Že prej sva s starim očetom vzrejala zajce.« Že kmalu, ko se je začel ukvarjati z vrtnarstvom, so prišle prve stranke, mnoge med njimi ga niso nikoli zapustile, je rastlinjak postavil ob sestrini hiši na Izlakah. »Na Lokah sem imel najprej bršljanke, prvo leto dvesto, naslednje leto že tisoč. Iz leta v leto več. Eksponentna rast.« Vse so stranke pokupile. Prvi rastlinjak je bil velikosti 20 ali 30 kvadratnih metrov. Potrebna je bila širitev.
Tega in tudi mnoge naslednje rastlinjake je je izdelal sam. Sočasno pa je iskal lokacijo kje v bližini, kjer bi lahko vse skupaj zastavil bolj resno in na široko. »Kjerkoli sem našel kakšno primerno parcelo za postavitev rastlinjakov, sem naletel na gluha ušesa. Ne morem reči, da so mi šli na domači občini ravno na roko,« nam pove.
Ni dobil dovoljenja za dejavnost ali pa je vse skupaj predolgo trajalo. »Nasproti tovarne Ytong v Kisovcu sem našel primeren teren, ga nekoliko tudi že uredil, prišli so z občine, rekli da je vse v redu, na koncu pa že čez mesec mojo prošnjo zavrnili.«
»Vzgoja rožic mi je bila vedno nekakšen hobi in sprostitev.«
Preden je pristal na zdajšnji lokaciji, je eno leto deloval pod trojanskim klancem. Nazadnje pa je pred 23 leti vendarle prišel do lokacije na Izlakah v Orehovici, kjer še sedaj deluje, nekaj let kasneje še do lokacije pri trboveljskem pokopališču. Pove še, da so v občini Trbovljah vedno hitreje našli rešitev. Tudi kakšen posel pridobi v tej občini.
Tisti, ki kdaj obiščete občinsko stavbo, lahko opazite tudi lep park, kjer za cvetlični aranžma poskrbi ravno Vrtnarstvo Hodak. »V Zagorju naročil s strani občine ni, razen takrat, ko so nas zaprosili za neko sponzorsko okrasitev oziroma zasaditev. Sicer pa se ne ponujamo. Saj vedo, kje smo.« Vseeno imajo strank dovolj, da preživijo in se skozi leta ves čas širijo in posodabljajo. Seveda tudi izobražujejo.
Pri kvalitetni zemlji, sadikah in semenih ne varčujejo
Lani so se pri Hodakovih odločili za nov oz. obnovljen rastlinjak. Sprva so ga želel kupiti na trgu, ker pa niso pravočasno prejeli predračuna, se je Zvonko odločil za drugo pot. »Narisal sem načrt zanj, naročil material in ga že tretji dan tudi dobil. Začelo se je delo. Zjutraj smo podirali, popoldne smo delali novega. Sredi novembra smo začeli s podiranjem, marca so bile v novem že rože. Gre za rastlinjak dimenzije 60 krat 16 metrov.«
Tako to gre, če gre za dejavnost, v katero je vpeta celotna družina. Seveda ob ustreznem znanju. V vsakem rastlinjaku so zemlja, drenaža, namakalni sistem, namakalna rampa, ogrevanje ... Pri njih ogrevajo na lesne sekance. In še dodatno pozimi prek peči na pelete, da stali sneg na strehi.
Zaupal nam je še, da nikoli ne varčujejo pri zemlji in sadikah. Raje kupijo kvalitetno zemljo, ki zagotavlja boljšo rast rastlin. Ukvarjajo se z vzgojo balkonskega cvetja, enoletnic, trajnic, dišavnic, sobnih rož, sadik zelenjave in grmovnic. Sadnega drevja še ne prodajajo, lahko pa pri njih kupite tudi različna jagodičevja, od ribeza, borovnic, jagod do malin.
V jeseni imajo veliko izbiro krizantem, mačeh in drugega primernega cvetja za grobove. Ko se bližajo božični prazniki, pa boste pri njih lahko kupili tudi znamenite božične zvezde, na pomad pa se tudi že pripravljajo. Zagotovo bodo tako kot letos ponudili bogato izbiro rastlin, ki uspevajo na soncu, v polsenci ali v senci. Poskrbijo tudi za novosti svetovnih gojiteljev. Radi tudi svetujejo, katere rastline so primerne za grobove, za balkon ali gredice na vrtu, po želji jih seveda tudi posadijo. »Ko govorimo o pomladi, se največ proda solate, potem kapusnic, paradižnika, paprike in tudi bolj redkih rastlin.«
Zelo pomembno je tudi načrtovanje. Da pravilno oceniš, kakšno bo povpraševanje. V šali doda: »Velikokrat se je zgodilo, da tista rastlina, ki je bila meni všeč, potem strankam ni bila. Tako da se nase ne zanašam več. K sreči nisem sam.« Pove še, da se stranke težko privadijo na novosti, po navadi traja tudi več let, da se neka novost prime. »Ko spoznajo, da je denimo za grob neka rastlina boljša od tiste, ki so jo sadili zadnja leta, se počasi privadijo. Sploh če na drugem grobu opazijo, da lepo uspeva.«
Veliko pozornosti posvečajo tudi škodljivcem in boleznim. Potrebnega je veliko znanja in seveda dela, da stranke dobijo zdrave rastline. Vprašali smo ga tudi, ali so zanje trgovski centri velika konkurenca. »Spomladi in poleti ne, se pa pozna dan mrtvih. Pa verjetno ne zato, ker bi ljudje v teh centrih več kupovali, ampak zato, ker niso več pripravljeni za mrtve dati toliko kot pred leti.«
Opažam, da je tudi na balkonih manj cvetja, lončnic kot nekoč. »Je pa zato več zelenjave na balkonih,« ugotavlja. Mnogi imajo v zadnjih letih namesto rož v cvetličnih loncih kakšno zelišče, peteršilj, feferone, papriko in tudi paradižnik. Zaupa nam, da proda približno enako količino zelenjave in različnega cvetja.
»Stranke se težko privadijo na novosti, po navadi traja tudi več let, da se neka novost prime.«
»Pred leti je bilo drugače, zelenjave smo prodali okrog 10 odstotkov, drugo so bile rože.« Večino vsega prodajo na obeh omenjenih lokacijah in nekaj malega na tržnici v Zagorju. »Treba se je tudi kje pokazati, da te opazijo, da vedo, d vrtnarija še živi,« je prepričan.
Še nekaj besed o številu zaposlenih. Pravi, da se to skozi leto spreminja. »Največ zaposlenih je bilo pet. Vseskozi pa nam pomaga nekaj domačih in sosedov.« Pred leti je imel vrtnarijo registrirano kot samostojni podjetnik, zadnjih dvanajst let pa je registrirana kot njihova osnovna kmetijska dejavnost. Za konec še nekaj o njihovi novosti, ki bo že v kratkem zaživela. »Postavili bomo malo hišico, kjer bodo lahko naše stranke kupile zemljo in sadike in kar same vse posadile v cvetlične lonce ali korita.«
