Sončni mrk: redek primer potencialno pomembnega naključja, ki se zgodi milijonom ljudi

Sinhronicitete so večinoma sestavljene iz psihološkega 'dogodka', ki dobi 'odmev' v zunanjem dogodku.

Tako kot v Jungovi slavni zgodbi o skarabeju se je pacientova sanjska podoba skarabeja ujemala z objektivnim dogodkom – skarabeju podobnemu hrošču, ki se je zaletel v okno pisarne prav v trenutku seanse s pacientom.

Nekatera pomembna naključja pa vključujejo tudi ujemanje zunanjih dogodkov, tako da jih lahko kdo vidi.

In sončni mrki so eno takšnih, serijskih ujemanj. Velikost lune se (videno z Zemlje) natančno ujema z velikostjo sonca, da bi to kot ljudje lahko videli kot sončni mrk. Nič čudnega, da nas sončni mrki tako zelo osupljajo in fascinirajo.

Astronomska redkost

Sončni mrki so redki kozmični pojavi, ki nas spomnijo na neizmerno razsežnost in natančnost nebesnih gibanj. Poravnava sonca, lune in Zemlje na tak način, da luna zakrije sonce, pogosto povzroči občutek čudenja.

Vizualni spektakel

Vizualni učinek popolnega sončnega mrka lahko vzbudi strahospoštovanje in strah. Nenadna zatemnitev neba, pojav sončne korone in dramatične spremembe v okolju spremenijo naš stabilen občutek realnosti.

Kulturni in duhovni pomen

Skozi zgodovino so imeli sončni mrki velik kulturni in duhovni pomen za številne družbe. Povezani so bili z miti, legendami in obredi, pogosto so služili kot simboli kozmičnega ravnovesja, transformacije ali vpliva nebesnih sil na človeška življenja.

Prava geometrija

Ekliptični kozmični ples sloni na ravno pravi geometrični koreografiji: Luna je štiristokrat manjša od sonca, a nam je tudi štiristokrat bližja. 1/400 × 400/1 = 1.

Zaradi tega razmerja sta dva diska na našem nebu videti enako velika. Če bi bila luna videti večja od sonca, bi lahko bila še vedno občasno pred njim, vendar bi tudi zabrisala dramatičen žareči obroč roba sonca, t.j. tiste gejzirje rožnatega jedrskega plamena. Da je učinek lahko tako impresiven, morajo biti ta telesa videti enako velika. In prav to se zgodi.

Luna se oddaljuje od Zemlje

Luna ni bila vedno tam, kjer je zdaj, zaradi česar je naključje še toliko bolj posebno, razlaga dr. Bernard Beritman v enem od blogov iz svoje serije o naključjih in sinhroniciteti.

Luna je razmeroma nedavno prispela na svojo trenutno 'idealno točko'. Od Zemlje se oddaljuje vse od svojega nastanka pred štirimi milijardami let, potem ko je Zemljo udarilo telo v velikosti Marsa. Luna, ki se spiralno oddaljuje s hitrostjo enega in pol centimetra na leto, je šele zdaj na potrebnih 93 milijonih milj od sonca, približno na enaki razdalji kot je Zemlja od sonca, da bi bili možni popolni sončni mrki. V naslednjih nekaj sto milijonih let bodo popolni sončni mrki za vedno izginili.

In tu je še eno naključje. Življenje na zemlji se je razvilo tako, da lahko samozavestna človeška bitja zavestno opazujejo sovpadanje lune in sonca.

"V ozkem kozmičnem časovnem oknu, v katerem je mrk možen, smo tukaj, da ga vidimo in cenimo. Zavest se je razvila tako, da se ob ravno pravem kozmičnem času preseka s postopnim ločevanjem lune od Zemlje. Naključje o naključju — metanaključje," je jasen Beritman.

Mrk kot poziv človeštvu

Sončni mrk poudarja vsakodnevno dejstvo: sonce in luna se zdita enake velikosti kljub njuni dejanski veliki razliki v velikosti. Smiselna naključja so skratka lahko tudi vsakdanja dejstva.

"Zame je sončni mrk poziv človeštvu, naj prepozna možnosti, ki so del drugih naključij. Sinhroniciteta ene osebe je za drugo osebo zgolj naključje. Tolmačenje je osebno. Sončni mrk predstavlja redek primer potencialno pomembnega naključja, ki se zgodi milijonom ljudi, da izkusijo isto naključje in pridejo do lastnih zaključkov," je svoje razmišljanje v blogu na Psychology Today sklenil profesor psihiatrije in avtor Bernard Beitman.

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol