Ob tem se navadno najbolj razpišejo tisti, ki niso napisali nobene avtorske vrstice oziroma med letom niso prebrali niti ene mladinske knjige. V prispevkih pa na veliko tarnajo, da v Sloveniji pri mladih bralna kultura pada; da mladina raje visi na tablicah, kot se posveča bralnim užitkom; če pa že bere, bere predvsem stripe v angleščini.

A stvar ni tako enoplastna. Pri nas imamo odlične šolske knjižnice, zlate knjižničarke (in precej bolj poredko posajene knjižničarje), sorazmerno dobro teče akcija Bralna značka, zgledno je urejen knjižnični sistem cobiss, celo nad knjižničnim nadomestilom se ne da pritoževati kar po dolgem in počez.

Vendar pa bi tudi danes Andersen nad vsem tem lahko prav zgovorno dvignil obrvi! Šolske in tudi druge knjižnice so sorazmerno dobro založene z otroško in mladinsko literaturo. Še vedno pa marsikje dajo prednost tujim avtorjem, češ da si to želijo mladi bralci. A le-ti se v svetu knjig šele iščejo, vsaka solidna domača knjiga pa jim bo zagotovo bližja kot katera koli tuja. Seveda si je dobro razširiti obzorje tudi s tujim pogledom na svet, a začeti je treba na domačem zelniku. Pri tem je več kot očitno, da mediji dajejo veliko več pozornosti tujim izdajam, domače pa so največkrat potisnjene v kot. Pa čeprav so v večini primerov enakovredne tujim.

Podobno je tudi s filmi. Vsi slovenski mladinski filmi, od različnih Kekcev do Poletja v školjki, Pozabljenega zaklada, Mi gremo pa po svoje in obeh Košarkarjev itn. so bili med najbolj gledanimi, kritiki pa ob tem navadno samo zamahnejo z roko, češ, ah, saj to je pa SAMO mladinski film. A take filme potrebujemo bolj kot Sahara dežja!

V celoti gledano je akcija Bralna značka dobro pripravljena in po mnogih šolah tudi uspešno uresničena. Tu in tam pa učitelji preprosto samo nagnetejo učence v šolsko telovadnico, potem pa sledi stavek:

"Tu pred vami je avtor. Kaj več pa bo povedal sam!"

Ali celo še drugače! Pred časom so mi na neki mariborski šoli postavili na zasilni oder telovadnice, potem pa sem dve šolski uri zabaval otroke od prvega do devetega razreda, ravnatelj in pedagogi pa so družno medtem odšli na kavico …

Knjižnični sistem cobiss je v Sloveniji urejen zgledno in prav nihče ne more trditi, da ne more priti do ustrezne knjige. Drugo pa je knjižnično nadomestilo kot vzpodbuda za avtorje. Pri tem so najbolj prizadeti prav avtorji mladinskih del. Medtem ko je knjižnično nadomestilo za izposojo knjig v splošnih knjižnicah že dobrih petnajst let lepo urejeno, za izposojo knjig v šolskih knjižnicah avtorji ne dobijo niti centa. Po besedah enega najbolj uspešnih in izposojanih avtorjev Primoža Suhodolčana se v zadnjih mesecih nekaj premika tudi v tem pogledu, zaenkrat pa še vse ostaja samo v obljubah. A navadno so prav knjige mladinskih avtorjev v šolskih knjižnicah večkrat izposojene kot v splošnih. Se pravi, krivica, ki vpije v nebo!
Lani sem bil znova na Švedskem, kjer sem obiskal tudi rojstni kraj Astrid Lindgren Vimmerby. Tam so postavili prekrasen muzej, posvečen tej čudoviti severni Zvezdi, sama pa je odkupila od mesta del domačega posestva in tako lahko podoživimo Astridino otroštvo in njene junake tudi na licu mesta. Poleg tega je v mestecu na jugu Švedske vse dneve v tednu odprt obsežen park, imenovan Astridin svet, kjer se otroci lahko noč in dan zabavajo, vsaj dvakrat na dan pa si lahko ogledajo eno od Pikinih predstav. Pri nas je glede podobnega na dobri poti Pikino Velenje, kranjskogorski Kekec itd., tovrstne celovite celoletne točke pa še nimamo.

Pri nas se mladinskim pisateljicam in pisateljem nasploh posveča malo pozornosti. Tu in tam se po njih imenuje kakšna ulica, tu in tam kakšna šola, tu in tam stoji kakšen doprstni kip.

Nasploh pa živimo v času, ko je pomembnejši urednik in novinar, kot pa avtor dela. Ko so dela za mladino še ustvarjali Seliškar, Bevk, Ingolič itd., so bili le-ti še prave zvezde. Danes pa je pomembnejši tisti, ki o novem delu uspe napisati vsaj tri vrstice.

Lani sem obiskal tudi švedski otok Furusund, kjer je nesmrtna Astrid poleti v miru in v sožitju z domačini ustvarila mnoga svoja dela. Ko se človek ustavi pred njeno pravljično hišico, ko se sprehodi po samotnem otoku, ko se usede na lesen pomol v njeni počitniški vasici, šele v globini duše začuti njene junake.

K temu dodajam predlog za konec tedna! Skupaj z otroki preberite knjigo ali si oglejte mladinski film, potem pa te junake podoživite tudi s sprehodom po njihovih krajih.

Sicer pa mladinska literatura sploh ni samo literatura za otroke in mladino. To je literatura za vse nas. Ko je moja (slovenska) Pika lani na Švedskem obiskala Piko Nogavičko, je tam izvedela tudi glavno Astridino misel:

"NAHRANITE OTROKA V SEBI!"

Lepo je, če vsak človek tudi v zrelih in starejših letih ohrani vsaj delček otroške duše, le-to pa vsaj nekajkrat na leto, ne samo ob svetovnem dnevu mladinske književnosti, nahrani z dobro knjigo!