V spomin Valentinu Kokalju, 5. del

Zaradi takšnega pogleda na svet in družbo je tudi postal pristaš krščanskih socialistov. Ko pa se je začela vojna in so tudi pri nas zagospodarili tuji okupatorji, je takoj spoznal veliko nevarnost, ki je pretila njegovemu narodu, in nujnost takojšnjega upora sovražnikovi policiji in vojski. In zato se je leta 1941 tudi med prvimi v šenčurski občini pridružil partizanskemu gibanju in organiziranju upora proti neizprosnemu okupatorju.

Sama lega Zormanove domačije – hiša je precej samotna, stoji ob reki Kokri oz. Mlinščici ali Rapi in je nekoliko odmaknjena od drugih hiš v vasi – je bila kakor ustvarjena za skrivne sestanke, zbiranje hrane in drugega materiala ter za relativno varno zatočišče prvih borcev in aktivistov. Ni bilo torej naključje, da je bil prav v Zormanovem mlinu 16. septembra 1941 ustanovljen Odbor OF za Visoko in Luže, kar še danes štejemo za enega izmed najpomembnejših dogodkov v zgodovini našega kraja, saj se je s tem tudi uradno začelo osvobodilno gibanje na Visokem in v sosednjih krajih. Zormanov mlin pa je v letih 1941 in 1942 veljal za pomembno partizansko postojanko na tem območju.

V mlin se je dovažalo žito za mletje in druga hrana ter ostale potrebne stvari, ki so jih potem kurirji in aktivisti odnašali ali odvažali partizanom pod Krvavec, Storžič in drugam. Februarja 1942 se je po težkih bojih nad Bašljem v mlin zatekla Kokrška četa; tu se je prav takrat zadrževala tudi skupina borcev Cankarjevega bataljona, ki so prišli sem deloma pred dražgoško bitko in deloma po njej.

Dejavnost mlina je žal prišla na ušesa gestapu in 25. februarja 1942 so se nemški policisti sredi dopoldneva pojavili v mlinu. Tineta, ki je bil takrat ravno v Kranju, niso našli. Ko pa se je kasneje vrnil in izvedel za neljubi obisk, se je takoj odločil, da odide v partizane. Z njim sta odšla tudi pomočnik Janez in nečakinja Anči.

Čeprav Nemci mlina niso požgali, temveč le zapečatili, pa je odtlej Zormanov mlin, ki je nudil hrano in streho ter vso drugo pomoč prvim okupatorjevim nasprotnikom, za partizane pomenil izgubljeno postojanko. (Le občasno so se med zapuščenimi stenami še zadrževali posamezni borci, nekajkrat tudi sam gospodar.)

Tine je postal borec Kokrške čete, od 18. junija 1942 naprej, ko se je ta preoblikovala, pa borec 2. bataljona Kokrškega odreda. Udeležil se je več pohodov, akcij in spopadov s sovražnikom v okolici Storžiča. Toda njegovo partizansko življenje je trajalo le pet mesecev. Julija je bolan celo nekaj dni preživel doma, najprej se je zdravil pri sosedih (Ledrarjevih), nato pa v svojem mlinu.