Molk organa: Hrvaško zunanje ministrstvo po novem predlogu o rešitvi mejnega spora s Slovenijo - ostalo brez besed!

Mejni spor med Slovenijo in Hrvaško še vedno ni rešen. Kljub Hrvaškem vstopu v schengen se na tem področju ni spremenilo prav nič. Ljubljana spor ignorira in trdi, da je že rešen z arbitražno razsodbo, Zagreb pa odgovarja, da je ta zanj nična in neveljavna in vztraja pri svoji, enostransko določeni mejni črti.

Slovenski in hrvaški ribiči imajo zato še vedno velike težave.

Predvsem slovenski ribiči ne morejo loviti niti v delu morja, ki po razsodbi pripada Sloveniji, zaradi kazni hrvaške policije pa se morajo soočati še s sodnimi postopki.

Nedavno so se slovenski ribiči za rešitev svojih težav s hrvaškimi kaznimi obrnili na še najvišjo in zadnjo pravosodno instanco.

Slovenski ribiči, ki od Hrvaške dobivajo kazni za ribolov v Piranskem zalivu, so se, potem ko so izčrpali vse pravne možnosti za pritožbo na Hrvaškem, obrnili na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v Strasbourgu.

Hrvaški organi slovenskim ribičem še vedno zaračunavajo kazni za ribolov na območju v Piranskem zalivu, ki je po arbitražni razsodbi pripadlo Sloveniji.

Hrvaška razsodbe ne priznava in vztraja pri meji v zalivu po sredinski črti. Ne glede na spor pa je Slovenija pristala, da Hrvaška postane del schengenskega območja.

Čeprav so tudi vidni politiki - na primer zunanja ministrica Tanja Fajon - še pred leti zagotavljali, da tega ne bodo dopustili:

Ampak zarečenega kruha se v politiki največ poje.

Ribiči so se zato sedaj obrnili na ESČP, ker so na Hrvaškem izčrpali vse pravne možnosti, vključno s hrvaškim ustavnim sodiščem.

Hrvaške sodbe jih močno bremenijo, tudi psihično, kazni prejemajo vsakodnevno, je povedal koprski ribič Matjaž Radin.

Slovenska država ribičem v skladu z zakonom o uveljavitvi arbitražne razsodbe financira pravno pomoč, pri postopku pred ESČP pa, kot poudarjajo viri na zunanjem ministrstvu (MZEZ), ne sodeluje.

Pojasnili so, da Slovenija kot država pri vlaganju tožb na ESČP niti ne more sodelovati, saj bi se sodišče v tem primeru zagotovo razglasilo za nepristojno za zadevo.

Kot je pojasnil koprski ribič Matjaž Radin, od ESČP-ja še niso prejeli nobenega obvestila o tem, ali bodo tožbe ribičev na sodišču v Strasbourgu sploh vzeli v obravnavo.

Viri na MZEZ so sicer nedavno menili, da bo na ESČP, če bodo zadevo vzeli v obravnavo, verjetno glavno vprašanje, kje je ribič lovil.

Če bi sodniki pritožbam ribičev ugodili, bi sodišče v Strasbourgu na neki način legitimiralo arbitražno razsodbo, so prepričani slovenski diplomati.

Tožb ribičev je ogromno, ker ločeni postopki tečejo za vsako kazen, ki jo ribiči dobijo. Radin je dejal, da je kazni toliko, da jih sploh ne štejejo več.

Toda to sodišče v Strasbourgu je dejansko pristojno za reševanje zadev s področja človekovih pravic - spor o tem, kje poteka meja, pa je meddržavni spor, ne pa spor zaradi človekovih pravic.

Kaj pa Piranski zaliv

— Florjana68 (@florjana68) January 2, 2023

Če bo sodišče v Strasbourgu tožbe sprejelo v obravnavo, bi lahko zadeve združilo in nato sprejelo pilotno razsodbo, kot je to storilo v primeru varčevalcev nekdanje Ljubljanske banke oziroma v t. i. zadevi Ališić.

Vstop Hrvaške v schengensko območje sprememb za ribiče ni prinesel, saj od hrvaških organov kazni dobivajo zaradi protizakonitega prehoda meje in nedovoljene gospodarske dejavnosti.

Viri na slovenskem zunanjem ministrstvu ob tem opozarjajo, da Hrvaška, ki javno poudarja, da je treba predvsem reševati praktična vprašanja ljudi, še naprej dosledno izvaja jurisdikcijo nad polovico Piranskega zaliva (ki je na Hrvaškem Savudrijska vala), morda tudi v upanju, da bi lahko kdaj v prihodnosti dokazala, da je to ves čas počela.

A Piranski zaliv, pardon Savudrijski.

— Dr Stockmann (@veliki_drmr) January 3, 2023

Vsi dosedanji poskusi, da bi kljub nesoglasju med Slovenijo in Hrvaško glede uveljavitve arbitražne razsodbe, rešili vprašanje ribolova v Piranskem zalivu oziroma probleme ribičev, so bili neuspešni.

Za slovensko stran bi bil sprejemljiv dogovor v okviru sporazuma o maloobmejnem prometu in sodelovanju (Sops), a Hrvaška na to ne pristaja.

Prav tako po pa navedbah neimenovanih virov lani ni želela, da bi se iz uredbe Evropske unije o ribolovu umaknila navedba v zvezi z arbitražo, ki bi rešila problem ribičev.

Pri tem pa se zastavlja drugo vprašanje - zakaj se Slovenija in Hrvaška ne obrneta skupaj na edino še preostalo mednarodno sodno instanco, ki bi lahko dokončno rešila spor.

Skratka - zastavlja se vprašanje, zakaj se pred zadnjo pravno instanco borijo slovenski ribiči, ne pa slovenska in hrvaška država, ki sta najbolj odgovorni za to, da spor sploh obstaja?

Zakaj je glavno vprašanje, kot pravijo na MZEZ, kje je ribič lovil, pa še to pred napačnim sodiščem, ne pa, ali arbitražna razsodba velja ali ne - pred za to zadevo pravim sodiščem?

Slovenija in Hrvaška spor sedaj rešujeta s kaznovanjem ribičev in tako, da sprejemata enostranske izjave. To je farsa, ki je tudi v nasprotju z mednarodnim pravom in obveznostim držav v zvezi z mirnim reševanjem sporov.

V Insajderju smo že januarja letos pojasnili, da je to mogoče storiti s postopkom pred Meddržavnim sodiščem (ICJ) v Haagu.

Od pristojnih organov Slovenije in Hrvaške smo tudi zahtevali, da se opredelijo do tega predloga.

Škoda ker si Piranski zaliv podaril hrvatom. Ukrajinci ga ne bi.

— BoDark (@boi3_bozic) January 12, 2023

Iz slovenskega ministrstva za zunanje in evropske zadeve so nam odgovorili tako: »Meja med Slovenijo in Hrvaško je natančno določena z arbitražno razsodbo z dne 29. 6. 2017 in je za obe strani zavezujoča in dokončna. Slovenija je razsodbo že implementirala v nacionalno zakonodajo. Meja na morju je z arbitražno razsodbo natančno določena, na kopnem pa se lahko državi - v okviru demarkacijske komisije - dogovorita o morebitnih prilagoditvah mejne črte z namenom, da bo le-ta potekala bolj življenjsko za prebivalce z obeh strani meje. Slovenija je Hrvaško že večkrat pozvala k pogovorom o tej temi. Enostranska odločitev Hrvaške, da zavrača arbitražno razsodbo, je v nasprotju z mednarodnim pravom. Slovenija je vedno izrazila pripravljenost za nadaljevanje pogovorov o uresničitvi arbitražne razsodbe in ne išče novih pravnih poti za uresničitev arbitražne razsodbe. Svoje aktivosti usmerja v implementacijo obstoječe arbitražne razsodbe.«

Res je, da je o tem, ali arbitražna sodba velja ali ne, svojo sodbo podalo tudi samo Arbitražno sodišče (da velja) in da se je o tem po drugi strani (obratno, da ne velja) odločil hrvaški Sabor, prav tako pa je nesporno, da o tem vprašanju med državama obstaja odprt spor.

Zanikati, da spor obstaja, pomeni potiskati glavo v pesek. Takšna nojevska politika lahko vodi le do zamrznitve spora in do njegovega izbruha v bolj akutni fazi enkrat v prihodnosti.

Slovensko ministrstvo odgovarja, da ne išče pravnih poti za uresničitev arbitražne razsodbe, toda to sploh ni odgovor na vprašanje, ki smo ga zastavili.

Namesto da bi nam odgovorilo na zastavljeno vprašanje, nam je MZEZ odgovorilo s puhlicami.

Kdaj bodo vrnili mejni prehod Sečovlje Plovanija Sloveniji in se premaknili na mejni kamen ob kamnolomu na hrvaški strani? Ko bodo, bo ves Piranski zaliv slovesnki ...

— Andrej (@endi_got) March 28, 2023

Tako pa se zunanje politike ne da voditi. Oziroma - se da, a s tragičnimi rezultati.

Pravo vprašanje je - zakaj Slovenija ne prizna, da spor s Hrvaško kljub arbitražni razsodbi obstaja in zakaj tega spora ne reši, skupaj s Hrvaško, pred za te spore pristojnim sodiščem? Še posebej zato, ker so se nekdanji slovenski predsednik in sedanja slovenska zunanja ministrica velikokrat srečevali s hrvaškim državnim vrhom; ministrica Tanja Fajon pa ob srečanjih s hrvaškim kolegom prijateljsko kramlja in očitno ne odpira težkih tem - kot je vprašanje meje.

Le zakaj potemtakem ne rešijo te zadeve prijateljsko še tako, kot to predvidevajo mednarodna pravila in obveznosti, ki sta jih Slovenija in Hrvaška sami sprejeli, ko sta postali članici OZN?

Hrvati so mu neskončno zahvalni za piranski zaliv.

— hermelin (@R10Vojko) November 30, 2022

Če bi bilo to nemogoče - bi nam MZEZ zagotovo odgovorilo in navedlo te razloge. A takšnih strokovnih razlogov - očitno ni.

Ker MZEZ vztraja pri napačni opredelitvi problema -, da gre le za uresničitev arbitražne sodbe - pa zato ne more doseči niti rešitve tega spora. In slovenski ribiči ostajajo v pasti.

Že danes ta spor predstavlja izjemno veliko obremenitev za slovenske ribiče, zato bi si morali obe državi, še zlasti pa Slovenija, prizadevati, da ta tleči, nevaren mednarodni spor zaključita.

Če bi sodniki pritožbam ribičev ugodili, bi sodišče v Strasbourgu na nek način legitimiralo arbitražno razsodbo. https://t.co/vqfKOdh4qc

— Primorske novice (@PrimorskeNovice) March 14, 2023

Odgovor slovenskega ministrstva za zunanje in evropske zadeve pa na to na žalost ne kaže.

Zanimal pa nas je tudi odgovor Hrvaške.

Že 27. januarja letos smo poslali vprašanja hrvaškemu ministrstvu za zunanje in evropske zadeve. In to tako samemu ministrstvu in ministru kot tudi tiskovnemu predstavniku ter mednarodnopravnemu oddelku oziroma na štiri naslove tega ministrstva.

V pismu hrvaškemu zunanjemu ministrstvu oziroma ministru Gordanu Grliću Radmanu smo postavili samo tri enostavna vprašanja, dejansko zrcalna vprašanja tistih, ki smo jih postavili tudi sloveneskemu zunanjemu ministrstvu:

»1. Ste Sloveniji že predlagali, da Slovenija in Hrvaška dokončno rešita sporno vprašanje pred Mednarodnim sodiščem v Haagu?

2. Kakšen je bil odziv Slovenije, ko ste to predlagali?

3. Če (še) niste predlagali – zakaj niste?«

Odziv je bil zelo presenetljiv. S hrvaškega MZEZ nismo dobili nobenega odgovora.

Nihče nas ne bo napadel, ker mi kar sami podarjamo svoje ozemlje. 1941. Istro 2017. pa še Piranski zaliv.

— BoDark (@boi3_bozic) March 22, 2023

To je povsem očitna kršitev evropske in hrvaške zakonodaje, ki državnim organom nalaga, da odgovorijo na vprašanja novinarjev.

V zvezi s tem smo se obrnili tudi na hrvaškega poverjenika za dostop do informacij javnega značaja, vendar smo dobili odgovor, da gre v tem primeru za molk organa, ki ga je potrebno nasloviti s pritožbo organu in njegovemu poverjeniku za informacije.

Vprašanja smo nato poslali še enkrat.

In nato še enkrat.

In še enkrat.

In še enkrat... Neko pismo se lahko morda spregleda enkrat. Ne pa štirikrat, petkrat.

In ne, kadar je poslano na več naslovov hkrati. Gre torej za nameren molk organa.

Nikakršnega interesa seveda nimamo, da sedaj sprožamo drage postopke pred hrvaškimi organi in sodno terjamo - verjetno vsebinsko prazen - odgovor od hrvaškega zunanjega ministrstva na vprašanje, ob katerem so očitno ostali »brez teksta.«

V urejenih državah in v Evropi se na novinarska vprašanja praviloma odgovarja.

Tudi kadar nek organ na neko vprašanje noče ali ne more odgovoriti je zakonska obveznost držav, da na vprašanja odgovorijo. Ne zaradi spoštovanja do novinarjev, pač pa javnosti.

Toda Hrvaška, ki je po oceni vlade v Ljubljani zadovoljevala vse kriterije, je medtem s takšnim odnosom do javnosti in z dovoljenjem Slovenije vstopila celo v schengenski sporazum.

Pri tem pa ni nikakršnega dvoma, da so na hrvaškem ministrstvu za zunanje in evropske zadeve vprašanja dobili. Dobili smo namreč elektronsko potrdilo, da je njihov tiskovni predstavnik (glasnogovornik) pismo - napisano v hrvaščini - vendarle odprl.

Le odgovora nanj nismo dobili vse do danes, čeprav je imelo hrvaško MZEZ več kot dva meseca časa, da ga sestavi.

To vsekakor kaže na veliko stisko, v katero so naša vprašanja postavila hrvaško diplomacijo.

Hrvaško MZEZ se je očitno odločilo, da krši hrvaško in evropsko zakonodajo, ki državnim organom nalaga obveznost do odgovarjanja na novinarska vprašanja.

V konkretnem primeru so tako ravnali celo do tujega medija in pri vprašanjih, ki se dotikajo pomembnega vprašanja dveh evropskih, sosednjih držav, kar je po svoje še bolj presenetljivo.

Ob tem smo svojevrsten odgovor Hrvaške morda dobili novinarji Insajderja. Ob prestopanju zunanje, schengenske meje sva bila novinarja Igor Mekina in Svetlana Vasović v zadnjem času večkrat deležna posebne obravnave, torej ustavitve na meji, odvzema potnih listov zaradi nekakšnega posebnega pregleda, ki pa ga nato, po večurnem čakanju - ni bilo.

Zaradi tega smo v uredništvu protestirali pri slovenskih in hrvaških organih, obeh obmejnih policijah in na slovenskem veleposlaništvu v Zagrebu, zahtevali smo tudi vpogled v podatke schengenskega sistema, vendar vse do danes nismo izvedeli, kaj so bili razlogi za omenjeno šikaniranje novinarjev, razen da smo izvedeli, da je bil poseben nadzor zahtevan »od zgoraj« in se je ta zahteva za posebno »kontrolo« izpisala hrvaškim obmejnim policistom na njihovih računalnikih ob prehodu zunanje schenghenske meje, torej je bila izrecno zapisana ob imenih obeh novinarjev Insajderja.com.

Edini razlog za takšno ukrepanje hrvaških policistov bi lahko bilo novinarsko delo novinarjev Insajderja.

A tudi slovenska policija je medtem obema novinarjema sporočila, da uradnih ukrepov zoper njiju v schengenskem sistemu - nimajo zabeleženih. Morda jih uradno ni, a v praksi se očitno izvajajo na schengenski zunanji meji zoper tiste, ki postavljajo vprašanja, na katera politiki nimajo odgovorov.

Tako deluje nov schengenski sistem na Hrvaškem. To so preverljiva in dokazana dejstva (dokaze hranimo). Pa še to: Od ljubljanskih odvetnikov smo nato izvedeli, da je bil ob vstopu Hrvaške v schengenski sistem menda narejen seznam nekaj sto oseb iz Slovenije (naj bi se številka zaenkrat sukala okoli 500), ki jim hrvaški obmejni organi grenijo življenje na zunanji meji EU. Poslanci v Državnem zboru pa se medtem, kot da bi bili obsedeni, ves čas okvarjajo le z integriteto Ukrajine.

Da je istočasno kršena ozemeljska celovitost Slovenije - pa jih očitno ne zanima.

ste vi obsedeni z Ukrajino? 1945 so nam Britanci, Američani vzeli : Trst, Gorico, Kanasko dolino, Benečijo, Koroško. Američani nam niso pomagali niti pri razrešitvi mejnega spora za Hrvaško(Piranski zaliv), Hrvatje pa so zasedli mejni prehod Sečovlje-Plovanija.

— Andrej (@endi_got) April 6, 2023

Pravilen postopek hrvaških državnih organov bi bil seveda drugačen - tako kot bi morali upoštevati arbitražno razsodbo, bi tudi na novinarska vprašanja morali zgolj odgovoriti.

Če bi bila naša vprašanja neutemeljena, če bi bila pot na Meddržavno sodišče za Slovenijo in Hrvaško zaprta ali nemogoča ali kako drugače neizvedljiva, bi diplomati Slovenije in Hrvaške to zagotovo zapisali v svojih odgovorih.

A nič od tega se ni zgodilo. To pomeni, da je naš predlog izvedljiv.

Kar manjka, je volja obeh držav. In prav to so razkrila naša vprašanja obem diplomacijam.

Slovensko MZEZ je poslalo vsebinsko netočen odgovor in negiralo obstoj spora, ki dejansko obstaja, hrvaško MZEZ pa se je preprosto zavilo v molk.

To je dodaten dokaz, da bi Slovenija morala prav na tem predlogu, na katerega hrvaška diplomacija nima odgovora - vztrajati. Zakaj tega diplomacija ministrice Tanje Fajon ne počne - ni jasno.

Slovenska zunanja ministrica se srečuje tudi z ameriškim zunanjim ministrom, a tega vprašanja očitno ni na njenem dnevnem redu.

Res je užitek. A ste ga vprašali kako kaj Ukrajina 2014 in njegova prijateljica Nuland. Ali o Palestini, Siriji, Libiji, Iraku,... Sramota za socialno demokratsko da se smeji in druži z največjim militaristom. pic.twitter.com/cXoe9j2TwX

— iztok (@iztok20) April 6, 2023

Namesto da je Slovenija pasivna pri vprašanju dokončne določitve meje, bi morala biti aktivna in s svojim predlogom Hrvaško pripraviti do skupnega iskanja rešitev - ali pa jo potisniti v diplomatsko defenzivo.

Hrvaški molk in neodzivnost bosta namreč v mednarodni areni razumljena kot še en dokaz, da je Hrvaška in ne Slovenija tista, ki ne želi rešiti odprtega vprašanja in da je Hrvaška in ne Slovenija tista, ki zaničuje mednarodno pravo.  

Skupno reševanje spora med Slovenijo in Hrvaško pa bi bilo v tem trenutku, ko se nevarnosti konfliktov v svetu zaostrujejo pomembno tudi za regijo in svet.

Besedičenje slovenskih in hrvaških diplomatov o miru in mednarodnem pravu ter o na pravilih zasnovanem redu ne bi bilo samo del priložnostnih govorov brez prave vsebine, pač pa bi postalo del prakse in rešitev, ki bi bile zgled tudi za celotno regijo, Evropo in svet.

Slovenija in Hrvaška, ki sta naslednicam nekdanje Jugoslavije s svojim sporom o meji in vrsto enostranskih dejanj dali slab zgled bi ta vtis popravili s praktičnim primerom in prikazom, kako je zares potrebno na pravilen način, z diplomacijo in dogovorno, reševati mednarodne spore.

Medtem pa se na družbenih omrežjih, prav zaradi nesposobnosti diplomacij obeh držav, uporabniki posmehujejo puhlicam o tem, kako meje v EU niso in ne bodo pomembne...

tako i vi vidim koristite Piranski zaliv

— Napoleon Prasac  (@Napoleon_prasac) March 24, 2023

Znano je tudi, da nihče ne more biti sodnik v lastnem primeru in na to se očitno vsaj posredno sklicuje Hrvaška, ki zavrača arbitražno razsodbo, čeprav je sodba v resnici (vsaj za organe Slovenije) veljavna in v skladu z mednarodnim pravom.

Države, še posebej tiste, ki visoko cenijo pravo pa imajo v mednarodni skupnosti tudi orodja za mirno reševanje sporov.

Najpomembnejša institucija, ki služi za reševanje takšnih sporov je zagotovo Meddržavno sodišče v Haagu (International Court of Justice - ICJ).

Na tem primeru lahko lepo vidimo, kam je pripeljalo dosedanje preigravanje slovenske diplomacije s Hrvaško. V slepo ulico. Zato je posredovanje sodišča še toliko pomembneje.

Državi se obnašata neresno, infantilno, kot ob prepiru v peskovniku. Vsaka trdi svoje, kakor da bi lahko obstajali dve resnici hkrati.

Slovenija tako trdi – idejo je zagovarjal svetovalec predsednika vlade za zunanjo politiko Vojko Volk –, da je Hrvaška s svojim vstopom v schengensko območje pritrdila arbitražni razsodbi.

Ja seveda. Mejo so že vrisali na kovanec, za vsak slučaj;) pic.twitter.com/5B5YlzNTWY

— Janez Posedi (@JanezPosedi) July 21, 2022

A to se v resnici sploh ni zgodilo, kar dokazuje hrvaška enostranska izjava, s katero so ob vstopu v schengenski sporazum znova zanikali veljavnost arbitražne razsodbe za Hrvaško.

Slovenska meja s Hrvaško zato – ostaja sporna.

Situacija je ob tem absurdna in nevarna. Ena država trdi, da spora ni, ker arbitražna razsodba velja, druga pa, da je neveljavna, saj je Zagreb zaradi kršitev Slovenije (nedovoljenega pogovora na relaciji sodnik Sekolec- agentka MZZ Drenikova) najprej odstopil od arbitražne pogodbe in nato izstopil iz arbitražnega postopka.

Medtem spor zastruplja odnose med državama. Izgubljajo ljudje, odnosi so občasno slabši, najbolj zagrenjeni pa so slovenski ribiči, ki si ne upajo čez polovico Piranskega zaliva.

Uničevanje ribištva pomeni konec panoge, ki morda za Slovenijo ni več zelo gospodarsko pomembna, a pomeni konec dela pomembne pomorske tradicije Slovencev in slabo vpliva na turizem, saj slovenska obmorska mesta izgubljajo svojo tradicionalno podobo, del katere so seveda tudi ribiči in ribiške barke.

Naslednji korak je zato logičen, a se ga nobena slovenska vlada še vedno ni domislila. Kar je res presenetljivo, saj bi obe državi morale skupaj pred Meddržavno sodišče v Haagu.

Slovenija je pred tem Hrvaško tožila pred Sodiščem EU v Luksemburgu, toda neuspešno, ker se je sodišče razglasilo za nepristojno za spor.

Povsem drugače pa bi bilo v postopku pred Meddržavnim sodiščem. V tem primeru bi bilo za reševanje spora in za začetek postopka potrebno soglasje Slovenije in Hrvaške, da se spor reši s pomočjo sodne odločbe ICJ.

Če Hrvaška na to potezo Slovenije ne bi pristala, pa bi se sama znašla v zunanjepolitični in diplomatski defenzivi.

Videti bi bilo, da si Hrvaška ne želi reševati spora po pravni poti, to pa bi Sloveniji dalo zaslombo in temelj za druge diplomatske poteze.

Žal pa slovenska diplomacija znova vztraja - na napačni poti.

Kakšno pa je vaše mnenje o tem vprašanju?

Svoje mnenje nam lahko poveste tudi v zgornji anketi.

Morda bo pri odločitvi pomagalo tudi slovenskim in hrvaškim diplomatom...