REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Zakaj »Dan zmage« nad nacifašizmom NI tudi »Dan Evrope«?

Zakaj »Dan zmage« nad nacifašizmom NI tudi »Dan Evrope«?Morda bi imel Dan Svetega Schumana - ko se konča kanonizacija - večji simbolni pomen… Vir: Posnetek zaslona, Twitter

Evropa te dni praznuje poraz nacistične Nemčije, ne pa tudi nacizma kot takega, o čemer priča dejstvo, da so številni kolaboranti Tretjega rajha svojo podobo in delo vgradili v temelje Evropske unije.

Zakaj torej Dan zmage ni Dan Evrope?

Prijazen, zmeren, velikodušen, načitan. Odvetnik. Človek, ki je postavil temelj sodobne Evrope. Na korak do razglasitve za svetnika v Katoliški cerkvi. In sodelavec nacističnih kolaborantov v drugi svetovni vojni.

To je le del biografije Roberta Schumana, kot poroča francoski časopis Le Point.

Številni drugi biografi pa »pozabijo« omeniti to drobno podrobnost, ki se nanaša na Schumanovo sodelovanje z nacističnim sodelavcem maršalom Philippom Pétainom.

Podobno so se pisale biografije še nekaterih drugih ustanovnih očetov Evropske unije, zato se danes upravičeno postavlja vprašanje, kaj v resnici Evropa praznuje 9. maja?

Uradno Dan Evrope, ko je s Schumanovo deklaracijo predlagana ustanovitev Evropske skupnosti za premog in jeklo in s tem formalno zasnovana evropska ideja, in dan zmage nad fašizmom v spomin na 9. maj 1945, ko je nacistična Nemčija v drugi svetovni vojni podpisala kapitulacijo.

Slavi se torej poraz nacistov, ne pa nacizma kot takega, o čemer priča dejstvo, da so mnogi, ki so pomagali Tretjemu rajhu, svojo podobo in delo vgradili v temelje Evropske unije.

Druga svetovna vojna je Roberta Schumana zatekla v vladi francoskega premierja Paula Reynauda, ​​kjer je bil zadolžen za begunce, svoj položaj pa je ohranil tudi v prvi Pétainovi vladi.

Spomnimo, maršal Philippe Pétain je, ko je postal premier, Nemčiji nemudoma ponudil premirje in z njihovim soglasjem organiziral lastno vlado v Vichyju ter postal vodja tistega, kar bo v zgodovino zapisano kot vichyjevska Francija - tvorba, ki je najbolj znana po kolaboraciji z Adolfom Hitlerjem.

10. julija 1940 je prijazni in velikodušni Schuman izglasoval predajo oblasti maršalu Pétainu, kar so mimogrede uredniki spletne strani fundacije Roberta Schumana pozabili omeniti. Poudarjeno pa je, da ga je aretiral gestapo, kar je bila, kot kaže, le šala med prijatelji, saj na srečo ni končal tam, kjer so bili mučeni in ubiti resnični Hitlerjevi sovražniki.

Srečanje med maršalom Pétainom in Hitlerjem v Franciji, leta 1940. Vir: Posnetek zaslona, Wikipedia

Po vojni se je Schumanova kariera strmo vzpela, čeprav je imel nekaj težav. Schuman je bil namreč kot nekdanji Pétainov minister razglašen za neprimernega za opravljanje javnih funkcij, glede na to, da je bilo v osvobojeni Franciji z zakonom določeno kaznivo dejanje »nacionalne nedostojnosti«, ki je kvalificiralo različne oblike kvizlinškega ravnanja, ki izvira iz vichyjske Francije.

Septembra 1944 je general Jean de Lattre de Tassigny, poveljnik francoske prve armade, zahteval, da Schuman postane politični svetovalec, vendar je André Diethelm, ki je vodil vojno ministrstvo v de Gaullovi vladi, zahteval, da se »ta vichyjski izdelek takoj zavrže«.

Schuman se je pozneje obrnil na generala de Gaulla in ga prosil za pomilostitev; in glej ga zlomka - kmalu mu je uspelo povrniti vse državljanske pravice, kar mu je omogočilo, da je še naprej aktivno sodeloval v francoski in evropski politiki.

Družbena omrežja glede obeležitve 9. maja: Vesel nazzi dan! Vir: Posnetek zaslona, Twitter

Tako se spreobrnjeni nacist Schuman začel zavzemati za nadnacionalno, demokratično organizacijo na evropski ravni, ki bi se ji lahko pridružila tudi »postnacistična in demokratična Nemčija«. (To pa je bilo res hitro!)

»Ta nadnacionalna struktura bi ustvarila trajen mir med državami članicami,« je agitiral Schuman.

9. maja 1950 so bila načela nadnacionalne demokracije objavljena v tistem, kar je postalo znano kot Schumanova deklaracija, ki je bila že naslednje leto utelešena kot Evropska skupnost za premog in jeklo, da bi se ta prelevila v današnjo Evropsko unijo v polnem sijaju demokracije in nadnacionalnosti. Še posebej, če razumemo nadnacionalizem kot idejo, da so nekateri narodi nad drugimi.

Schuman je bil tudi prvi predsednik predhodnika današnjega Evropskega parlamenta, ki ga je razglasil za očeta Evrope. Imel je ključno vlogo tudi pri nastanku Severnoatlantske zveze (NATO).

Saga o Prečastitem Robertu: In kaj bi si človek poleg vseh teh časti sploh še lahko želel? Navadni smrtnik morda ničesar, a Katoliška cerkev si je domislila, da že leta 1990 začne postopek Schumanove kanonizacije, torej razglasitve Roberta Schumana za - svetnika.

Najprej so ga razglasili za »božjega služabnika« – s čimer bi se nedvomno strinjali vsi, ki jim je bil Führer bog –, nakar je leta 2021 dobil status »častitljivega«.

V poročilu Vatikana, objavljenem 19. junija 2021, je navedeno, da je papež Frančišek podpisal odlok o »priznanju junaških dejanj« Schumana, »predanega katolika«.

Od statusa svetnika Schumana loči le nekaj čudežev, ki naj bi se zgodili bodisi na njegovem grobu bodisi ob uporabi stvari, ki jih je sam uporabljal.

Glede na to, kako je služil nacistični Nemčiji, nato Evropski uniji in bloku držav NATO, in da tisti, ki danes vodijo te organizacije, delajo čudeže po vsem svetu, lahko domnevamo, da so vsi pogoji - več kot izpolnjeni.

A Robert Schuman ni edini ustanovitelj Evropske unije, ki je bil nespodobno povezan z nacistično Nemčijo.

Walter Hallstein, nemški pravnik in diplomat, je prav tako eden od ustanovnih očetov EU. Med drugo svetovno vojno je kot prvi poročnik služil v nemškem Wehrmachtu v Franciji.

Čeprav formalno ni bil član Hitlerjeve Nacionalsocialistične stranke, je bil član številnih drugih organizacij pod njenim nadzorom, kot sta Nacionalsocialistično združenje univerzitetnih predavateljev ali Nacionalsocialistična liga za zaščito zakonov.

Poleg tega je bil v začetku leta 1944 predlagan za Nationalsozialistischer Führungsoffizierja, častnika, zadolženega za poučevanje vojakov glede temeljev nacistične ideologije.

Preprosto povedano, bil je nacistični ideološki komisar.

Nato je postal prvi predsednik Evropske komisije.

Srečanje med Hallsteinom in ameriškim predsednikom Johnom F. Kennedyjem v Beli hiši, 1961. Vir: Posnetek zaslona, Wikipedia

Že leta 1946 je postal rektor Univerze v Frankfurtu, leta 1948 pa je bil leto dni gostujoči profesor na ameriški univerzi Georgetown, zato lahko sklepamo, da ZDA niso veliko vztrajale pri spremembi učnega načrta v primerjavi s tistim, kar je predaval Hallstein nacističnim soborcem leta 1944.

Hallstein je bil eden od arhitektov Evropske skupnosti za premog in jeklo in prvi predsednik Komisije Evropske gospodarske skupnosti, ki bo kasneje postala Evropska unija. Do prihoda Ursule von der Leyen na čelo Evropske komisije je bil edini Nemec na tem položaju.

Sebe je označil za »nekakšnega evropskega premierja« in zavrnil nacionalno suverenost kot »doktrino preteklosti«.

Zanamci so si ga zapomnili po Hallsteinovi doktrini, zahodnonemški politiki, ki je diplomatsko izolirala Vzhodno Nemčijo.

Idejo je oblikoval leta 1955 in po njej je Zahodna Nemčija predstavljala edinega legitimnega predstavnika celotnega nemškega ljudstva. Možnost priznanja Nemške demokratične republike (NDR) so v Bonnu videli kot »sovražno dejanje« in ga kaznovali s prekinitvijo diplomatskih odnosov z državami, ki so priznale NDR.

Prvič leta 1957, v primeru Jugoslavije.

Dan Svetega Schumana: Da Schuman in Hallstein nista osamljena primera, dokazuje tudi primer Adolfa Heusingerja, ki je bil med vojno Hitlerjev načelnik operativnega oddelka generalštaba.

Vendar po vojni tudi temu Adolfu niso sodili, temveč je prevzel vojsko Zahodne Nemčije – Bundeswehr, leta 1961 pa je bil imenovan za predsedujočega Vojaškega odbora NATO pakta.

Takšen je tudi primer generala Hansa Speidela, ki je bil med vojno načelnik štaba v vojski Erwina Rommla, znanega kot Puščavski lisjak. Po letu 1945 je bil eden ključnih vojaških poveljnikov v Bundeswehru, potem pa – kakšno presenečenje! - je bil med letoma 1957 in 1963 vrhovni poveljnik Natovih kopenskih sil v srednji Evropi.

Walther Funk je bil minister za gospodarstvo Nemškega rajha, Hitlerjev osebni gospodarski svetovalec in Goebbelsov državni sekretar na ministrstvu za informiranje, ki je, čeprav obsojen vojnih zločinov po drugi svetovni vojni, že v poznih petdesetih letih prejšnjega stoletja nadaljeval politično kariero in vgradil svoje »dragocene izkušnje« nekdanjega člana nacistične Nacionalsocialistične nemške delavske stranke v temelje same EU.

Glede na vse naštete (in mnoge druge, ki tu niso omenjeni), ki so v potu svojega obraza gradili EU, bi se jim Evropa lahko oddolžila tako, da bi za svoj dan izbrala nek drug datum.

Ker Dan Evrope in Dan zmage nad nacifašizmom očitno nikakor ne gresta skupaj.

Morda pa bo imel Dan Svetega Schumana - ko se konča kanonizacija - večji simbolni pomen…

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke