Ivan Ikić (1982) je študiral filmsko in televizijsko režijo na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu. Posnel je že več kratkih in dokumentarnih filmov, za svoj celovečerni prvenec Barbari je med drugim dobil posebno nagrado žirije na filmskem festivalu v Karlovih Varih. Foto: Kino Otok
Ivan Ikić (1982) je študiral filmsko in televizijsko režijo na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu. Posnel je že več kratkih in dokumentarnih filmov, za svoj celovečerni prvenec Barbari je med drugim dobil posebno nagrado žirije na filmskem festivalu v Karlovih Varih. Foto: Kino Otok

Mladostniki z motnjo v duševnem razvoju so s pomočjo večletnega procesa vaj in delavnic pridobivali igralske izkušnje.

"Mogoče je bilo, da ne bi nič, kar sem si zamislil, delovalo. Vsakdo, ki je bil del produkcije, je moral biti tudi pripravljen na to, da vse, kar ve o snemanju, vrže skozi okno. Urniki, načrti, kar koli je še takšnega … no, tega ni bilo," razlaga filmar, ki je svoj drugi celovečerec pred kratkim predstavil na 17. Mednarodnem filmskem festivalu Kino Otok – Isola Cinema.

Oaza sledi zgodbi treh najstnikov, ki živijo v zavodu za osebe s posebnimi potrebami, med njimi pa se nepričakovano splete romantični trikotnik. Ikić zaplet opisuje kot tragično ljubezensko zgodbo. V glavnih vlogah so Marijana Novakov, Tijana Marković in Valentino Zenuni, ob varovancih doma Sremčica pa v filmu nastopata slovenska igralka Maruša Majer in hrvaški igralec Goran Bogdan. Slovenski del ekipe sestavljajo še slovenska oblikovalka maske Tina Šubic Dodočić ter producenta Miha Černec in Jožko Rutar. Film je srbsko-slovensko-nizozemsko-bosansko-francoska koprodukcija, pri njegovem nastajanju pa je sodelovala slovenska produkcijska hiša Tramal. Glavna producenta Milan in Marija Stojanović sta iz srbske produkcijske hiše Sense.

Film je imel svetovno premiero na beneškem festivalu in prejel nagrado za najboljši evropski film v sekciji Dnevi avtorjev (Giornate degli autori), na filmskem festivalu Cinedays v Skopju je prejel nagrado za najboljši film jugovzhodne Evrope, sledila je nagrada za najboljšo režijo na kitajskem festivalu Pingjao, nato posebna omemba žirije na festivalu El Gouna v Egiptu, na filmskem festivalu lani novembra v Zagrebu pa je prejel nagrado za najboljši igrani film.

Ikić je že v svojem celovečernem igranem prvencu Barbari iz leta 2014 v glavne vloge postavil naturščike. Tedaj so bili to mladi nogometni navijači tudi v resničnem življenju pripadniki ene od huliganskih skupin. V najinem pogovoru v Izoli je med drugim govoril o tem, kako se razlikujeta ti dve izkušnji režijskega dela z naturščiki, in tudi o tem, zakaj ni bilo preprostih kadrov, na kakšen način je to vplivalo na življenja mladih varovancev in kako je film na srbskem ministrstvu za socialne zadeve spodbudil nova razmišljanja o programih zavodov za otroke in mlade s posebnimi potrebami.

Vabljeni k branju intervjuja.


Tudi v tem filmu ste, kot že prej v Barbarih, uporabili svojevrsten način iskanja igralcev, vzpostavljanja igralske ekipe. V Barbarih so bili to mladi nogometni navijači, tokrat pa varovanci v zavodu. Ponovno gre torej za naturščike, ki ste jih snemali v resničnem življenjskem okolju, a v fiktivni zgodbi. Kaj je bilo tokrat drugače?
Že od začetka je bil to zelo specifičen film. Želel sem najti ljudi iz ustanove Sremčica, ki sem jo že dobro poznal. Pred tem sem že preživel precej časa tam, ker sem snemal dokumentarec. Zatem sem napisal scenarij, in sicer po navdihu bivanja v tej ustanovi. Želel sem prav tam tudi najti ljudi, ki bi odigrali filmske junake. Seveda takšen proces ne more takoj steči, več kot leto dni sem potreboval, da sem našel način snemanja tega filma, in ugotovil, kateri od ljudi, s katerimi sem bil v stiku, bi bili primerni za igro. Proces je bil poln neuspehov in predvsem v začetku je moj način dela deloval negotov, a je na koncu dal rezultate. Vsi so bili zelo skeptični, da mi bo to res uspelo izvesti, v smislu, da so obstajali dvomi, da bodo lahko ljudje, ki živijo v tej ustanovi, lahko ugodili režijskim zahtevam. Nihče tega prej ni poskusil, ni bilo znanih izkušenj, tako da smo imeli prostor za eksperimentiranje, kar se je izkazalo za dobro odločitev.

Kako pa je potekal proces pri Barbarih, ko ste v igralce prelevili nogometne navijače? Je mogoče ta dva procesa na kakršen koli način primerjati?
Pri prejšnjem filmu so bili liki veliko podobni ljudem, ki so jih igrali. V film so vgradili sebe. Scenarij se je spreminjal, da bi se prilagodil njim. Tokrat pa je bil proces veliko bolj pod nadzorom, popolnoma brez improvizacij. Samo ena stvar se je zgodila nepričakovano, zunaj scenarija, in je tudi ostala v filmu, a gre res le za eno stvar. Že takoj je bilo jasno, da jim ne bo udobno, če bodo morali improvizirati. Da bi se s tem nanje preložilo breme, ki ga ne morejo obvladati. Blokiralo jih je, ko smo poskušali. Njihova gotovost je izhajala iz jasnih navodil. Na to so lahko dograjevali čustva, svojo igro.

Po izolski projekciji filma ste dejali, da ni bilo niti enega enostavnega kadra. Kaj ste mislili s tem?
Dobesedno ni obstajal niti en kader, ki ga je bilo lahko posneti. Vsak je zahteval popolno pozornost ekipe, veliko potrpljenja, ker smo posamezne kadre izredno velikokrat ponovno snemali, a s tem obenem tudi izredno napredovali. Z vsakim ponavljanjem so igralci bolje osvojili mizansceno, ob čemer smo tudi mi vedeli, kaj je v redu, kaj bi veljalo spremeniti. Potem se je to vse prepletalo s tem, kako uporabljati kamero in dobiti gibanje, ritem, flow, ki so odgovarjali filmu. Vsak kader je imel 50 do 60 ponovitev.

Oaza pripoveduje o treh najstnikih, ki živijo v zavodu za osebe s posebnimi potrebami in se morajo spopasti z novoodkritimi čustvi poželenja in zavisti, ko se med njimi nepričakovano splete ljubezenski trikotnik, ki mu grozi, da se bo sprevrgel v spor in iskanje skrajnih poti do kakršnega koli izhoda. Foto: SFC
Oaza pripoveduje o treh najstnikih, ki živijo v zavodu za osebe s posebnimi potrebami in se morajo spopasti z novoodkritimi čustvi poželenja in zavisti, ko se med njimi nepričakovano splete ljubezenski trikotnik, ki mu grozi, da se bo sprevrgel v spor in iskanje skrajnih poti do kakršnega koli izhoda. Foto: SFC

To pomeni štiri, pet ur za vsak kader?
Da, toliko je vzel najenostavnejši kader. To bi hitro postalo frustrirajoče za ekipo, ki je navajena na tekoče menjavanje kadrov in si prizadeva za to, da bi čim hitreje posneli in čim manj sebe investirali v dogajanje, zato smo morali skrbno izbrati ekipo, ki lahko to zdrži.

Kako pa je bilo vnaprej zastavljati tako nepredvidljivo produkcijo?
Težko je dobiti denar za takšen projekt, ker ne vrača finančnega vložka in nihče ne more nič zaslužiti. Vnaprej veš, da ne bo preprosto končati takšnega filma. Ko ljudje producirajo, običajno želijo, da bi bilo čim bolj brez bolečin, da čim prej dobijo nazaj denar, da bo čim več gotovosti, da bo film res narejen. V našem primeru ni bilo nič gotovo, ne to, ali bo film sploh posnet in dokončan, in ne to, ali bo kakovosten. Mogoče je bilo, da ne bi nič, kar sem si zamislil, funkcioniralo. Vsakdo, ki je bil del produkcije, je moral biti tudi pripravljen na to, da vse, kar ve o produkciji, vrže skozi okno. Urniki, načrti, kar koli je še takšnega … no, tega ni bilo.

To je to, kar mislite z "extreme filmmaking" (snemanje v ekstremnih okoliščinah)?
Da, to zame pomeni, da ne veš, kaj pričakovati, saj se morda ne bo zgodilo čisto nič v celem dnevu snemanja. Predvsem se je oblikovala zelo majhna in mobilna ekipa, ki hitro reagira. Vse je bilo podrejeno igralcem, spremembam. Če neka scena ni delovala, smo v hipu vse spremenili.

Kako velika pa je bila ekipa? In koliko vas je sodelovalo pri pripravah na snemanje?
Na snemanju nas je bilo dvajset, pol ekipe je bilo vključene že v priprave, preden smo začeli snemati.

Vsi glavni igralci so se prek snemanja ovedli, da lahko nekaj nastane skozi vajo, igro, delo in da lahko postanejo dobri v tem. To je zelo pomembno za samopodobo. Če se zate vse življenje predvideva, da nisi dober v ničemer, nato pa se izkaže, da si v nečem zelo dober, se spremeni, kako vidiš sebe, in spremeni se tudi to, kako te vidijo drugi. Obstoji nova perspektiva, ki lahko popolnoma spremeni to, kako živiš.

-

Kako se je spreminjala dinamika življenja v ustanovi, glede na to, da ste bili tam z 20-člansko filmsko ekipo? In kako je bil videti kasting?
Dinamika se niti ni spremenila. Zanimivo jim je bilo tri, štiri dni, potem pa sploh ne več. Doživljali so nas kot nekakšen nov segment osebja, ki dela tam. Nekateri so najprej želeli sodelovati, potem pa videli, koliko dela to zahteva, in se odmaknili. Nekateri pa so v sodelovanju našli način, kako napredovati, odkrili nove sposobnosti, se zavedeli, da so dobri v nečem, o čemer prej niso nikoli razmišljali. Tako je bilo denimo z Marijano Novakov, ki igra Marijo. Res se je zavzela za svoje sodelovanje pri ustvarjanju. Sprva ni bilo videti, kot da želi biti del ekipe, bila je defenzivna, brez želje ali motivacije. Skozi proces se je prebudila, v njej se je izkazal velik talent za igro, ki ga ni bilo mogoče predpostaviti vnaprej. Skozi vajo se je njen talent osvobodil. Vsi glavni igralci so se ovedeli, da lahko nekaj nastane skozi vajo, igro, delo,in da lahko postanejo dobri v tem. To je zelo pomembno za samopodobo. Če se zate vse življenje predvideva, da nisi dober v ničemer, nato pa se izkaže, da si v nečem zelo dober, se spremeni, kako vidiš sebe, in spremeni se tudi to, kako te vidijo drugi. Obstoji nova perspektiva, ki lahko popolnoma spremeni to, kako živiš.

Kako so bile videti vaje? Ste veliko govorili o njihovih okoliščinah življenja v ustanovi?
Da, v glavnem smo govorili o njihovem življenju, oni so mene učili o tem, kako živijo, jaz pa sem njih učil o tehniki igre, o osnovah, skozi katere grejo vsi igralci. To zaupanje do vzajemnega učenja je bilo bistveno od samega začetka. Vsi, ki smo snemali film, smo bili namreč eni redkih ljudi, ki jih ti mladostniki poznajo zunaj ustanove.

Ste njihove siceršnje odnose kako vpletali v film? Kako je vplival njihov vsakdan v ustvarjanje filma?
Poznajo se vse življenje, glavni igralki sta že dolgo sostanovalki, živita v isti sobi. Marijana je bila zelo skrbna do Valentina, ki igra Roberta. Ker je dve leti starejša, ga je kot otroka veliko čuvala, skratka zelo dobro se poznajo. Ko smo začeli snemati, sicer ravno nista govorila, zdaj pa sta spet v zelo dobrih odnosih.

Kako je nastajal scenarij? Pravzaprav gre za univerzalno ljubezensko zgodbo, lahko bi jo postavili v kateri koli kraj in čas.
Scenarij je nastajal dve leti, preden smo začeli snemati. Ko sem v Sremčici snemal dokumentarec, so mi povedali za zgodbo, ki me je navdihnila. Pred 17 leti sta tam živeli dve dekleti, zaljubljeni v istega fanta, in si zato rezali žile. Ta tragična ljubezenska zgodba mi je bila zanimiva kot osnova. Iz tega sem začel pisati scenarij, vendar pa sem vse drugo spremenil, ničesar drugega nisem obdržal iz resničnih dogodkov tiste zgodbe. To je bila le začetna premisa za fikcijo, ki pa v marsičem ni daleč od resničnega življenja v ustanovi.

Srbsko-slovensko-nizozemsko-bosansko-francoska koprodukcija je imela svetovno premiero na letošnjem festivalu v Benetkah v programu Dnevi avtorjev (Giornate degli Autori), kjer je prejela nagrado za najboljši evropski film. Foto: SFC
Srbsko-slovensko-nizozemsko-bosansko-francoska koprodukcija je imela svetovno premiero na letošnjem festivalu v Benetkah v programu Dnevi avtorjev (Giornate degli Autori), kjer je prejela nagrado za najboljši evropski film. Foto: SFC

Rekli ste, da je šlo za izjemno nepredvidljivo koprodukcijo. A vendar je bilo vključenih ogromno koproducentov, med drugim je film tudi slovenska manjšinska koprodukcija, skupno se je oblikovala srbsko-slovensko-nizozemsko-bosansko-francoska koprodukcija.
Če sem čisto iskren, koprodukcij med državami nekdanje Jugoslavije ne doživljam kot koprodukcij. Sam bi v tem primeru ukinil izraz manjšinske koprodukcije, saj s tem razdelimo kulturni prostor, morali pa bi delati skupaj. Alternativa temu je, da izgineta jezik in kultura. Če se doživljamo kot skupen filmski prostor, v katerega vsi vlagamo, kolikor lahko, ne da to predpiše neka evropska ustanova, morda lahko obstanemo. Sicer pa se bomo zapirali v vse manjše kulturne gete, do neobstoja. To grozi vsem narodom nekdanje Jugoslavije. Če upoštevamo padec rodnosti in migracije, v sto letih ne bo več nobenega od teh narodov. Če bi radi nekaj naredili v smislu kulture, moramo najti skupni model. Gotovo ne bodo prišli Skandinavci in nam pomagali, tega ne verjamem.

Film je zelo uspešen na festivalih, vpliv pa ima tudi zunaj polja kulture. Na srbskem ministrstvu za socialne zadeve so prav zaradi tega filma začeli na novo zastavljati programe v okviru ustanov za otroke in mlade s posebnimi potrebami ...
S filmom smo jih na ministrstvu soočili z nekaterimi stvarmi. Nihče ni dovolj razmišljal o tem, kako se lahko najdejo novi modeli življenja za mladostnike zunaj ustanove. Poskušali so že zmanjšati število ljudi, ki tam živijo, opogumljati starše, naj ne pustijo otrok v tem domu vse življenje. Zdaj se končno pogovarjajo o tem, ali obstajajo programi, znotraj katerih bi se dalo varovance resocializirati, jih učiti živeti samostojno zunaj ustanov. To ne bo šlo niti hitro niti zlahka, ampak se je pa vsaj začelo spraševati o možnostih. Junaki našega filma so pokazali, da so lahko v več stvareh dobri, da obstajajo neraziskane stvari, ki bi jih lahko počeli, a jih nikoli ni nihče niti poskusil naučiti. Ob vseh ljudeh, ki delajo in se izobražujejo v tem polju, je ostalo še ogromno neraziskanega in nepreizkušenega.