UČINEK DOMIN NA PRIMORSKEM

Ko je veter pihal z morja, smo vdihovali rezek jedek zrak

Saša Petejan/revija Jana
15. 8. 2022, 13.32
Deli članek:

Ali ste vedeli, da so prebivalci koprske občine pred četrt stoletja v okoljskih protestih in akcijah sprožili pravi učinek domin? Bili so izjemno prodorni in uspešni. Pravzaprav to, kakšna tveganja in onesnaženja je Koordinacijski odbor za čisto okolje preprečil v Koprskem zalivu in celotni Istri, jemlje dih.

Mateja Jordovič Potočnik
Pionirke okoljskega aktivizma v krajih ob pristanišču.

Prvo domino v nizu so leta 1995 podrli krajani Bertokov, kjer živim. Potrebovali so štiri leta, da so z argumenti in po sodni poti preprečili gradnjo terminala za utekočinjeni naftni plin v neposredni bližini svojih domov in kmetij. Na tem območju ob slovenskem pristanišču so se in se še vedno vrstijo poskusi, ki bi znižali kakovost bivanja in vplivali na zdravje ljudi. Leta 1999, ko so krajani ugotovili, da institucije sledijo le svojim interesom, ne da bi se ozirale na ljudi, so koprske krajevne skupnosti – na koncu jih je bilo 11 – ustanovile Koordinacijski odbor za čisto okolje. Pobudnica skupnostnega nastopa je bila Marija Štajber. Ni je več med nami, da bi povedala, česa se spominja o okoljevarstvenem prebujanju v krajih ob enem glavnih evropskih prometnih koridorjev.

Večina Koprčank in Koprčanov se te povezanosti in izjemnih skupnostnih dosežkov za zaščito zdravja ljudi in okolja ne spominja. Pogovarjala sem se s tremi članicami nekdanjega Koordinacijskega odbora za čisto okolje, z Majo Bavdaž Gross, Martino Jakomin in Zofijo Paulin Slabe, ki so bile operativna skupina tega odbora.

Več spomina imamo, bolj smo ljudje

Z argumenti, vztrajnostjo in podporo doma in v tujini je Koordinacijski odbor za okolje preprečil sežigalnico nevarnih kemičnih odpadkov v Kemiplasu, plinski terminal v Luki Koper, veliko povečanje skladišč nafte v odprtih bazenih na Serminu, sežigalnico odpadkov v carinskem območju Luke Koper, pozneje pa še plinski terminal v Tržaškem zalivu v italijanskih Miljah.

To je bil čas, ko zelenih strank v Sloveniji nismo več volili. Uspevale so iniciative, kot je bila ta v Mestni občini Koper. Od ustanovitve do zaprtja kemične tovarne Kemiplas leta 2014 se je Koordinacijski odbor za čisto okolje postavljal po robu ministrom, gospodarstvenikom, županom, prodajalcem umazanih tehnologij. Pripomogel je, da imajo velikanski rezervoarji naftnih derivatov na Serminu srebrne kupole, ki preprečujejo izhlapevanje strupenih snovi v zrak, ki ga dihamo. Pritisnil je na občino, da je financirala neodvisno raziskavo, vodil jo je dr. Ivan Eržen, tedaj z Zavoda za zdravstveno varstvo Celje, danes direktor NIJZ. Izsledki so leta 2003 pokazali, da so pri otrocih v koprski občini pogosta obolenja dihal. Koper je imel najbolj onesnažen zrak v vsej Sloveniji in visoke stopnje ozona. Ženske v koprski občini so umirale zaradi rakavih obolenj – predvsem pljučnega raka. Tudi za sladkorno boleznijo so obolevale pogosteje kot ženske drugod po Sloveniji. Moški v koprski občini pa so umirali zaradi sladkorne bolezni in bolezni dihal pogosteje kot drugi moški v Sloveniji.

Med prvimi pobudami Koordinacijskega odbora za čisto okolje sta bili tudi uvedba katastra onesnaževalcev v Mestni občini Koper in namestitev naprav za merjenje onesnaženosti zraka. 

Zofija, okoljevarstvenica in okoljska aktivistka ste postali kmalu po osamosvojitvi, ker ste bili v to prisiljeni.

Zofija: Oče je imel hišo in kmetijo na Serminu, kjer je danes AMZS. To je dolga zgodba. Luka Koper oziroma občina je hotela imeti prostor za razvoj pristanišča in so v Jugoslaviji nacionalizirali celotno območje, vse kmetije – bilo jih je pet ali šest, ves Škocjanski zatok in vse vmes do železnice. V zameno smo pričakovali zemljo in hišo nekje drugje. O tem niso hoteli nič slišati.

Hoteli so, da zapustite družinsko posest in se odselite za širitev pristanišča? Ste imeli pri tem podporo krajevne skupnosti ali ste bili označeni, da zaustavljate razvoj?

Zofija: Podpore takratnega vodstva krajevne skupnosti nismo imeli. Videli so nas kot tiste, ki kompliciramo. Pa je kmalu prišla napoved, da bodo blizu naše hiše zgradili plinski terminal. To je bilo leta 1995. Postaviti so ga želeli tam, kjer je danes obrtno-gospodarsko razvojna cona Sermin. Takrat pa so se tudi drugi krajani zavedeli, kako bi to vplivalo na njihovo življenje in okolje.

Tega plinskega terminala niso zgradili. Kako ste ustavili gradnjo?

Zofija: To je bilo takrat, ko smo izvolili nov svet krajevne skupnosti, ker stari ni zastopal interesov svojih krajanov. Zato smo se krajani v Bertokih organizirali v civilno iniciativo. Zbrali smo podpise za nove volitve, izvolili nov svet, in ta je prinesel nov veter v odnosih z Mestno občino Koper. Od občine smo zahtevali umik soglasja za gradnjo plinskega terminala. Krajevna skupnost in skupina krajanov sta nato vložili zahtevo in pobudo na ustavno sodišče za oceno ustreznosti in zakonitosti občinskega odloka. Potrebovali smo štiri leta, da smo blokirali to sporno gradnjo.

Ste se ve tri v tistem času že poznale in sodelovale?

Zofija: Ne. Zdaj že pokojna predsednica krajevne skupnosti Marija Štajber je dala pobudo, da smo leta 1999 ustanovili Koordinacijski odbor za čisto okolje in se povezali z drugimi koprskimi krajevnimi skupnostmi. Spoznale smo se na prvem sestanku Koordinacijskega odbora. Naša prva skupna akcija je bilo onesnaževanje zraka, vode in zemlje, ki je izviralo iz kemične industrije v Dekanih. V tej kemični tovarni je bilo veliko nesreč, nezgod in onesnaževanj. Iz njihove sežigalnice sta se dvigala dim in ogenj, kadar so kurili kemikalije. V vodo so spuščali pene, občasno je smrdelo. Kemična pena je padala iz zraka po poljščinah, kot bi snežilo. Inšpekcijske službe pa kljub prijavam niso ukrepale.

Maja, V Kopru vas poznamo v več vlogah, a po izobrazbi ste diplomirana veterinarka, in odkar pomnim, delujete v okoljevarstvu. Kdaj ste se opredelili za varovanje okolja in zdravje ljudi?

Maja: Že v času Jugoslavije sem aktivno sodelovala pri ekološki sekciji ZSMS. Bila sem tudi ena od ustanovnih članic Zelenih Slovenije. Pozneje sem se aktivirala pri alternativah sežigalnicam, kar me je potegnilo v mednarodne okoljevarstvene vode. Leta 2000 sem na mednarodnem okoljevarstvenem seminarju za čisto proizvodnjo v ZDA sodelovala pri ustanovitvi Globalne zveze za alternative sežigalnicam (GAIA). To je bil čas, ko je bilo gibanje zero waste že ena od alternativ sežigalnicam. S kolegico Eriko Oblak sva ga takoj predstavili v državnem svetu, prav tako projekt Zdravstvena nega brez škodovanja (HCWH), ki je temeljil na odpravi PVC plastike v zdravstvu. Vpisala sem se tudi na znanstveni podiplomski magistrski študij Znanosti o okolju na Politehniki v Novi Gorici.

Zofija, vi ste v 90. letih po šolah govorili o recikliranju ...

To je bila posledica dela in sodelovanja v okviru Koordinacijskega odbora za čisto okolje. Ker smo imeli veliko opravka s sežigalnicami, smo delovanje razširili na ozaveščanje o pravilnem ločevanju, kompostiranju in odlaganju odpadkov. Dosegli smo, da so v šoli v Pradah vpeljali mednarodni program Eko šola kot način življenja. Ta program je spodbujal razvoj odnosa do okolja. Povezali smo se s komunalnim podjetjem na Vrhniki, kjer je bil prvi center za ločeno zbiranje odpadkov v Sloveniji. Zagotovili smo učna gradiva, zvezke, z njimi smo otroke učili, kako ločevati odpadke in kako zmanjševati njihovo količino.

Zahtevali ste raziskavo o zdravju prebivalk in prebivalcev Mestne občine Koper in povezavi obolenj s kakovostjo zraka. Izsledki so pokazali, da je na koprskem visok delež otrok z obolenji pljuč. Obolevnost za rakom je bila dvakrat večja kot v Sloveniji, kar je bila verjetno posledica izpostavljenosti škodljivim snovem v zraku.

Martina:  Lahko povem primer iz življenja v Dekanih. Ko je veter pihal z morja, smo vdihovali rezek jedek zrak. Domov sploh nismo mogli zračiti. Tako je bilo od leta 1975. Imeli smo zbor krajanov, poklicali vodilne s Kemiplasa, a potem ni bilo nadaljevanja te akcije. Oče prijateljice je delal na Kemiplasu. Zgodaj je umrl za rakom. Lucijan Korva, ki nam je pomagal, je raziskal po hišnih številkah v Dekanih in ugotovil, da je skoraj v vsaki hiši en rakav bolnik. Ni pa bilo dokazov, da je vzrok v tovarni Kemiplas.

Zofija: Dokazov ni. Tedaj je bila definicija, da je formaldehid, ena od snovi v izpustih, sumljivo rakotvoren. Ker je bil tako opredeljen, so ga lahko spuščali skozi dimnik.

Martina: Najhujše pri tem je bilo, da je meritve naročil onesnaževalec in jih tudi plačal. Rezultati so bili vedno v zakonskih mejah. Področje nadzora onesnaževanja bi moralo biti drugače urejeno. Nenapovedane meritve ali pa kontinuirane.

Omenjeno raziskavo je leta 2003 za koprsko občino izdelal sedanji direktor NIJZ, Ivan Eržen. V njej piše, da je bil takrat zrak v koprski občini zelo onesnažen, celo najbolj onesnažen v Sloveniji. So vas rezultati presenetili?

Maja: Ne, potrdili so naše sume.

V študiji je razbrati, da onesnaženje ne pozna meja in da je tudi jeklarna v italijanskih Žavljah vplivala na kakovost zraka v občini …

Maja: … in da imamo ogromne količine ozona, ki je škodljiv zdravju, saj pušča posledice na dihalnem sistemu ljudi in živali. Količine so bile previsoke. Verjeten izvor so bili odprti naftni rezervoarji v Žavljah in velika kemična industrija na drugi strani meje.

Na Serminu so veliki rezervoarji državnih naftnih rezerv, od daleč so vidne njihove svetleče srebrne kupole. Kako ste dosegli, da so tako sodobno in tehnično izpopolnjeno pokriti ter gorivo ne izhlapeva v zrak, ki ga dihamo?

Zofija: Obrnili smo se direktno na Istrabenz, ki je nameraval širiti rezervoarje na območju Sermina, in pritisnili nanje z zahtevo, da morajo biti rezervoarji sodobni in v skladu z vsemi zakonskimi predpisi. Pri oblikovanju tega pisma so anonimno sodelovali strokovnjaki s pravnega in tehničnega področja. Če te naše zahteve ne bi bilo, bi se odločili za najcenejšo rešitev in postavili odprte rezervoarje, iz katerih bi hlapela nafta ravno tako, kot je to še vedno na italijanski strani meje.

Ne morem si kaj, da ne bi pomislila na prizadevanja krajanov Anhovega, ki so brez pitne vode ter v primežu tamkajšnje sežigalnice in lokalne oblasti.

Maja: Enako je s ponovno pobudo po 20 letih za sežigalnice v Sloveniji. V Ljubljani so kot primer dobre prakse pokazali dunajsko. Vendar ob tem ne povedo cele zgodbe. Na Dunaju je njihova stara sežigalnica eksplodirala in zgorela, zato so morali Greenpeaceu in meščanom obljubiti brezhibno obratovanje z dodatnimi zagotovili okoljevarstva, preden so zgradili to Hundertwasserjevo sežigalnico. Poleg izredno dragega vzdrževanja filtrov izpolnjuje tudi zahtevo za črpanje in zniževanje podtalnice pod odlagališčem pepela, kar naj bi trajalo do konca obratovanja. Si predstavljate, koliko to stane? Slovenskim trgovcem z novci je v resnici zgled poceni sežiganje v vzhodnoevropskih državah. Tako kot v Liberecu na Češkem, na primer. Tam Nemci poceni kurijo svoje odpadke, pepel pa izgine neznano kam. Mislim, da je vse to simptom iste bolezni. Slovenija je v naboru držav, v katere se odrivajo umazane industrije iz razvitejših evropskih držav, ker pri njih doma to ni dovoljeno.

Kaj bi predale sodržavljanom, ki jim je mar za ljudi in naravo?

Martina: Spomnim se stavka: »Vztrajajte, kajti vse strukture samo čakajo, da izgubite pogum, da odnehate.« Ne vem, kdo je to rekel. To bi rekla tudi civilni iniciativi v Anhovem. Vztrajajte, tudi če je videti brezupno.