Foto: Cankarjeva založba
Foto: Cankarjeva založba

Torej generacijo, ki je odraščala v zlati dobi glasbenega undergrounda in hardcora osemdesetih let, tik preden so glasbene multinacionalke pograbile grunge in ga s trženjskimi posegi pognale v mainstream, obenem pa razvodenele še zadnjo avtentično rokovsko subkulturo.

Vernon Subutex ni naziv kakšnega proizvajalca kondomov, temveč ime glavnega junaka, spranega, deklasiranega in obubožanega ljubitelja rocka, ki je v zlatih letih uspešno vodil pariško ploščarno Revolver, potem pa prepozno zaznal usodne premike v glasbeni industriji in zamudil prehod v digitalno obliko, kar je njegov posel z analognimi nosilci zvoka pognalo na kant, njega pa na kavče prijateljev in znancev in nazadnje celo na cesto.

Prvi del trilogije (druga dva naj bi v slovenščini izšla letos in naslednje leto) Vernona že ujame na dnu; poln je spominov na čase izobilja, dobrih drog, alkohola in žensk; zdaj trka na vraga abrahama in melanholično hlini stare čase. Ampak ko se zdi, da bo roman postal jamrajoča kolekcija klišejev o ljudeh, ki se ne morejo spopasti s krizo srednjih let, Despentes razrahlja naracijo in vpelje kopico likov, ki sooblikujejo krešendo pariške subkulturne scene, npr. Vernonovo "bivšo", psihopatskega scenarista, bankirja, ki se počuti upornika, neuspešnega filmarja, nekdanjo porneso in senzacionalistično novinarko Lydio Bazooka, ki tekmuje za trofejo osebe z najbolj koloritnim imenom romana.

Medtem umre rockzvezdnik in Vernonov stari prijatelj Alex Bleach, povezovalni element, za čigar poslednji intervju (za zdaj) ni jasno, ali zares obstaja ali nastopa le v vlogi Macguffina, pretveznega objekta, ki pripoved poganja dalje. Stvar je v tem, da je lastnik posnetka Vernon, na polovici romana de facto brezdomec, čigar celotno premoženje je v nahrbtniku in ki se mu ne sanja, da ga zaradi morebiti dragocenih posnetkov išče pol Pariza.

Vernon Subutex, na površju križanec med profanimi romani Irvina Welsha in do mainstream okusa prijaznejšimi (in z rock erudicijo naphanimi) deli Nicka Hornbyja, ni le pripoved o pregorelih rokerjih, temveč tudi ogledalo sodobne Francije, ki jo zaznamujejo rasizem, mačizem, skrajni nacionalizem, za dobro vago pa še obilna porcija nihilizma, ki je ideje o morebitni revoluciji ("Revolucija? Imeli bomo tri dni slavja in dolga leta mačka.") že zdavnaj pospravila v predal.

Del atraktivnosti romana, ki je spisan (in navdihnjeno preveden) v malodane vulgarnem uličnem jeziku, leži tudi v prepričljivi in nevsiljivi artikulaciji življenjskih nazorov na različne načine ekstremih Francozov, ki so besni na priseljence, na naivne volivce socialistov, na politike, "ki državo prodajajo Rusom, Katarcem in poševnookim", na zastrupljeno meso iz Romunije, skratka ljudi brez iluzij, ki v 21. stoletju večinoma volijo Nacionalno fronto. Pod črto je prvi Vernon Subutex roman o usodnem prelomu med mladostnimi težnjami in realnostjo, ki jo po štiridesetem vsakemu človeku pripravi življenje. Počakajmo, morda bomo v drugi in tretji knjigi dobili odgovor na vprašanje, ali je še kdo drug kriv za njihovo mizerijo.