Sorodna novica Dobitnica zlate palme je francoska srhljivka Anatomy of a Fall

Lahko en sam prepir, en slab dan povzame celo resnico nekega razmerja? Kje je meja med kompleksno naravo odnosov in manipuliranjem dejstev?

Justine Triet je svoj četrti celovečerec, ki preizkuša meje podžanra sodne drame, naslovila po analogiji z Anatomijo umora iz leta 1959, klasiko Otta Premingerja z Jamesom Stewartom v glavni vlogi. Tokrat sicer precizno seciramo vse dimenzije padca: padec, ki se je zgodil z drugega nadstropja brunarice, in metaforični padec ženske, v katero se po tragediji uperijo oči javnosti in njenih bližnjih. Padec družinskega življenja, padec družbenega statusa faliranega pisatelja in padec lutke, ki jo forenziki pri rekonstrukciji dogodkov kot vrečo krompirja zabrišejo skozi okno.

V francoskih Alpah se zgodba po kratkem prologu začne s truplom: odročna gorska koča, moški v lužici lastne krvi, odprto okno v drugem nadstropju. Mrtvec je Samuel Maleski (Samuel Theis), profesor in ne ravno uspešen pisatelj v štiridesetih; našel ga je njegov (skoraj) slepi 11-letni sin Daniel (Milo Machado Graner), ko se je vrnil z dopoldanskega sprehoda. Skoraj nobene možnosti ni, da bi v tej osami v hišo vdrl neznanec in Samuela umoril. Sandra Voyter (Sandra Hüller), od moža veliko bolj slavna pisateljica, ki je medtem dremala v prvem nadstropju, je po nesreči globoko pretresena. Pa je res? Njena reakcija je, roko na srce, precej hladnokrvna (protiargument: sinu dolguje zbranost), njeni izbruhi joka se priročno vedno zgodijo v družbi drugih ljudi. Morda pa nam je sumljiva zato, ker je v prvem prizoru očitno flirtala z veliko mlajšo študentko (Camille Rutherford), ali pa zato, ker je v njenem vedenju ves čas pridih arogance, občutka večvrednosti. Mogoče nam ni všeč, da je za odvetnika najela starega prijatelja Vincenta (Swann Arlaud), ki je bil nekoč zaljubljen vanjo, na kar se Sandra še vedno zelo očitno naslanja. Ali pa je vse skupaj še bolj banalno: Sandra premore vse lastnosti, ki jih pri ženskah obsojamo: hladnost, odločnost in ambicioznost, obenem pa se še požvižga na družbene norme. Jasno, da bi svojega samopomiljujočega moža porinila skozi okno!

Vsekakor je protagonistka kriva vsaj tega, da prepočasi dojame, v kako kočljivi situaciji se je znašla: po rekonstrukciji dogodkov na podlagi Danielovega pričanja, ki razkrije velike nedoslednosti (protiargument: normalno je, da je otrok, ki je pravkar izgubil očeta, zmeden), je Sandra osumljena umora. Okno je bilo previsoko, da bi Samuel skozenj padel po nesreči, sledovi krvi dopuščajo zelo različne interpretacije. Je s čim nakazal, da si namerava vzeti življenje? Protiargument: ali lahko kdaj zares vemo, kaj se dogaja v duši bližnjega?

Anatomija padca je sodna drama, ki s pretresanjem dileme "ali ga je umorila ali ne?" v resnici sprašuje nekaj drugega: po čem presojamo ljudi, ki jih ne poznamo? Kako hitro se v nas zasidrajo nezavedni predsodki in pristranske sodbe, in kako prepričani si upamo biti o stvareh, ki jih ne moremo vedeti zagotovo?

Naše najtemnejše sume – in morbidno radovednost – vsakokrat spretno ubesedi popadljivi tožilec (Antoine Reinartz), ki na zatožno klop postavi Sandrino nezmožnost ločevanja med zasebnim in javnim: na dan pridejo njena biseksualnost, skoki čez plot, žolčni zakonski prepiri in celo odlomki iz Sandrine avtofikcije, v kateri je zelo očitno popisovala svoje življenje. Podkasti in pogovorni šovi so obsedeni z analizami njenega obnašanja, pisanja, značaja. Pod drobnogledom sta pisateljski ego, neizogibno dejstvo tekmovalnosti med zakoncema v istem ustvarjalnem poklicu, in celo obtožba kraje ideje za roman. Teorija, da je uspešna pisateljica ubila svojega moža, je pač veliko bolj privlačna od deprimirajočega zaključka, da bi si neuspešen pisec v srednjih letih vzel življenje.

Pod ogromnim pritiskom se znajde tudi Daniel: vsak trenutek dneva ga spremlja socialna delavka, ki naj bi skrbela za to, da se mama z njim ne pogovarja o primeru. Francoski pravosodni sistem očitno dovoljuje pričanje in navzkrižno zasliševanje mladoletnikov, ki tako pomagajo obsoditi ali oprostiti svoje lastne starše. Na trenutke se zdi breme, ki ga mora prenašati ta otrok, skoraj nevzdržno: odločiti se mora, kateremu staršu bolj verjame, izbrati stran, izbrati različico resnice, ki jo bo podprl. (Za še bolj neizprosen portret francoskih sodnih dvoran si oglejte Saint Omer, novi film Alice Diop).

Film na inteligenten način uporablja razmerje med zvokom in sliko v funkciji destabilizacije gledalčevega odnosa do "resnice". Ko na sodišču predvajajo posneti prepir med Sandro in Samuelom, nas Triet kot vsevedna pripovedovalka popelje v preteklost s spominskim prebliskom – dokler slika v hipu ne izgine in se spet lahko zanesemo le na zvočni posnetek, veliko bolj nedorečen in odprt za različne interpretacije. Film, ki ad nauseam preigrava različice in teorije istih dogodkov, tako dobi skoraj ciklično, repetitivno strukturo, ki vzbuja vtis peklenske ujetosti v krog depresije, frustracij in smrti.

Podobno sistematični prehodi pridejo do izraza pri valovih diegetične rabe glasbe in pri soslednih posnetkih hiše z vse večje razdalje, ki nam "mesto zločina" pokažejo z različnih zornih kotov. Zaradi svoje preciznosti in posvečanja podrobnostim je Anatomija padca tako konceptualno kot v izvedbi tako rekoč film brez napak. Ogromno zaslug ima tudi Sandra Hüller, ki v dveh jezikih in nešteto registrih ustvari kompleksen, netransparenten ženski lik. Iz vsake njene geste in besede vejeta hladnost in preudarnost (morda: preračunljivost), in tudi prizori, v katerih je varna pred očmi okolice, o njej ne razkrivajo ničesar zares povednega.

Kljub vsemu povedanemu pa Anatomija padca ni in ne more biti pretirano razlagalen film: na koncu vedno ostaja manevrski prostor za interpretiranje okoliščin in značaja vpletenih. Tudi po dveh urah in pol kopičenja dokazov in argumentov igra ostaja enaka: na neki točki "se moraš pač odločiti", kot Danielu pove njegova skrbnica; resnica v sferi človeškega ostaja boleče subjektivna in nezanesljiva. Oznaki "nedolžnosti" in "krivde" sta nezadostni in reduktivni, tako kot ljudje ne spadamo samo v kategoriji "zlikovcev" in "všečnih glavnih junakov".

Ocenjujemo: 4,5