Razstavo slik Nine Čelhar v Ravnikar Gallery Space v Ljubljani lahko ujamete do 20. maja. Foto: Marijo Zupanov
Razstavo slik Nine Čelhar v Ravnikar Gallery Space v Ljubljani lahko ujamete do 20. maja. Foto: Marijo Zupanov

Ena vidnejših slikark mlajše generacije se trenutno predstavlja v galeriji Ravnikar Gallery Space, kjer pod naslovom Čakajoč življenje (nemara je naslov sicer bolj sugestiven v angleščini Still (Waiting) Life predstavlja serijo interjerjev. Umetnica pri svojem delu ves čas niha med pogledom od zunaj in oziranjem v zaprt prostor, vselej pa so v središču njenega zanimanja arhitektura oz. prostor in vpliv, ki ga ima ta na človeka.

Nina Čelhar (1990) je leta 2018 magistrirala iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) v Ljubljani pod mentorstvom prof. Marjana Gumilarja. Svoje znanje je izpopolnjevala na študijski izmenjavi na Hochschule für Grafik und Buchkunst v Leipzigu v Nemčiji. Leta 2012 je prejela nagrado ALUO-ja za izjemne študijske dosežke, leta 2015 pa posebno nagrado Collector’s Invitation (nagrada ESSL). Živi v Pivki in Ljubljani. Foto: Simon Avsec
Nina Čelhar (1990) je leta 2018 magistrirala iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) v Ljubljani pod mentorstvom prof. Marjana Gumilarja. Svoje znanje je izpopolnjevala na študijski izmenjavi na Hochschule für Grafik und Buchkunst v Leipzigu v Nemčiji. Leta 2012 je prejela nagrado ALUO-ja za izjemne študijske dosežke, leta 2015 pa posebno nagrado Collector’s Invitation (nagrada ESSL). Živi v Pivki in Ljubljani. Foto: Simon Avsec

Naj gre za zunanjščine ali notranjščine, podobe Nine Čelhar so izčiščene tako v formi kot koloritu. S skopimi likovnimi sredstvi nakazane mogočne stene stavbe ali drobceni predmeti našega bivanjskega vsakdana zahtevajo dolg in zahteven slikarski proces preverjanja in nenehnega uravnoteževanja kompozicij. To je proces večnega iskanja morda nikoli zares uresničljivega idealnega bivanjskega prostora, ki pa ga slikarki vendarle uspe nakazati v sublimno ujetem občutku miru, neskaljeni tišini prostora, slečenega nepotrebne vsakdanje navlake, da je lahko primerno zatočišče človeku.

Idealni bivalni prostor išče umetnica z nam znanim predmetnim svetom oken, arhitekturnih elementov in predmetov, ki pa se ves čas izmikajo oprijemljivosti in se zdijo kot v abstraktne ploskve potopljene podobe naših sanj in hrepenenj. So podobe popolnoma mogočih, realnih prostorov, ki se v nežnem, skoraj prosojnem koloritu vedno zdijo obenem skoraj kot prividi.

Na platnih velikega in malega formata prevladujejo bela, zelena in siva barva. To so barve sten, svetil, rastlinja in zaves, in čeprav so povsod okenske odprtine, nam pogled na zunaj ni omogočen. Ustavi jih odsev svetlobe v oknu ali pa zagrnjene zavese, ki so ravno toliko prosojne, da spomnijo na zunanji svet, ki pa je ob našem vstopu v prostor ostal pred vrati. Smo sami s seboj, v svojem notranjem svetu in s tem v svojem najbolj intimnem trenutku.

Premislek o prostoru je premislek o nas samih
“Močna arhitektura nas ne naslavlja takšnih, kot smo, temveč kot bi želeli biti: uprizarja našo idealno verzijo; kar še posebno velja za kakovostno bivanjsko arhitekturo, ustvarjeno za specifično osebo. Zanašamo se na hiše, da nas bodo kot nekakšen psihološki kalup držale blizu idealne verzije nas samih,”
je umetnica pred tremi leti razmišljala ob razstavi v Bežigrajski galeriji. Prostori Nine Čelhar so torej le izhodišče za premislek o nas samih in idealni podobi, ki bi si jo želeli zgraditi.

Več pa v spodnjem pogovoru.


O prostoru, ki nas obdaja, in človeku v tem prostoru, v svojem delu premišljujete v tako v eksteriernih kot interiernih pogledih. Tokrat postavljate pred nas le druge. Zdi se mi, da se vam je preusmeritev v izključno notranji prostor zgodila po zaprtju v času pandemije. Ali gre torej za zavestno navezavo na ta fenomen ali je bil razlog za ukvarjanje z notranjščino in vsakdanjimi predmeti nekaj, kar se vam je zgodilo po naključju, morda celo zaradi popolnoma drugih vzgibov?
Ob začetku pandemije mi je vidik miru in upočasnitve sprva ustrezal. Nadaljevala sem začrtano delo in motiviko arhitekture, vpete v krajino. Ko se je pandemija zavlekla v drugo leto in je tesnoba začela naraščati, zaprtost pa je postala breme, sem se intuitivno preusmerila v notranji prostor. Delno sem izhajala iz lastnega prostora, delno pa se zatekla k spletu, saj je le ta postal edini stik z zunanjim svetom. Glede na to, koliko časa smo bili primorani preživeti doma, se je bivanjski prostor zdel pomembnejši kot kdaj koli; ni ga bilo več mogoče spregledati.

Foto: Marijo Zupanov
Foto: Marijo Zupanov

Vaše slike lahko razumemo tudi kot poskus iskanja nekega idealnega bivalnega prostora. Sprva ste pri razmišljanju o odnosu do bivalnega prostora izhajali iz lastnega okolja, pozneje pa iz fotografij domov, modernih hiš, ki ste jih našli na spletu. Zakaj ta preusmeritev? Verjetno je lažje začutiti neki mir in prijetnost v domačem domu kot v nekih fiktivnih domovih s spleta? Ali pa gre ravno za to, da nam ti predstavljajo hrepenenje po idealnem bivalnem prostoru, ki ga sami morda nimamo?
Še med študijem sem naredila zelo osebno serijo slik, poimenovano Dnevniki, katerih center je bila figura. Ob njenem umiku je ostal le prostor, ki ga je ta figura naseljevala – bivalni prostor. Sprva sem res izhajala iz lastnega prostora, ko pa je domska študentska soba postala utesnjujoča, sem začela raziskovati po spletu in odkrila svet sodobne arhitekture, ki me je popolnoma prevzela. Vajena belih kockastih dvokapnic, me je variacija, materialnost in prilagodljivost teh prostorov posamezniku fascinirala. Moje delo je redko linearno – iz interierjev sem prešla na fasade in zdaj nazaj. Če je eksterier namenjen širšemu občinstvu, je interier najprej zasebni prostor in posledično bolj intimno zrcali posameznika, ki v njem živi. Ob pisanju magisterija sem prišla do knjige Alaina de Bottona The Architecture of Happiness, ki se veliko ukvarja prav s tem, kako arhitektura preslikuje človeka, njegova iskanja in hrepenenja. V prebivališču nas redko zanima le vidik uporabnosti, ko je le mogoče, pa tudi estetike. Obdamo se s predmeti, ki prek barv in oblik govorijo o tem, kdo smo. Včasih zato, da bi se s tem predstavili zunanjemu svetu, predvsem pa, da bi na to v težkih trenutkih opominjali sebe.

Četudi gre za idealizirano idejo, se o okolju, v katerem živimo, zagotovo splača razmišljati. Sploh v teh negotovih časih sprememb, ko stari kalupi ne funkcionirajo več.

...

Naslov razstave v galeriji Ravnikar Gallery Space Still (Waiting) Life na eni strani nakazuje odsotnost življenja in s tem človeške figure, pojem čakanje pa vseeno spomni na človeško navzočnost, na nekoga, ki ga sicer ne vidimo, zaznamo pa njegovo oz. njeno navzočnost prav s temi elementi, prostori, predmeti, s katerimi biva. Čeprav ves čas govoriva o prostoru, v resnici torej ne gre za prostor, ampak za človeka, ki biva v njem, s tem pa ne gre le za iskanje idealnega prostora, ampak ravno za to, kar omenjate – idealne verzije nas samih?

Drži. Gre za iskanje tistega, kar je sodobnemu človeku v tem instantnem in kaotičnem svetu, ostalo kot vrednota. Kaj pričakujemo od sebe, kaj od sveta in kako se to preslikuje na nas in na naš prostor. Česa imamo preveč in kaj nam primanjkuje. Gre za neke vrste introspekcijo, ki se zgodi prek samega prostora. Zdi se mi, da je osebni prostor tisto najintimnejše, kar nam je ostalo.

Kakšno je za vas idealno bivalno okolje? Kako razumete ta prostor, ki ga iščete oz. ga skušate ovekovečiti na slikah? Kaj vam prinaša mir, če sploh kaj – sam proces slikanja ali končno delo?
Sam proces dela zna biti velikokrat zelo stresen zaradi same tehnike slikanja in odločitev, ki jih moram sprejeti. Če mi v sliki uspe zajeti občutje, ki sem ga iskala, s tem pride tudi mir – do naslednjega problema. Nikoli pa ne trdim, da sem našla idealen prostor, gre zgolj za raziskovanje same ideje. V resnici se mi zdi, da ga ne bom nikoli zares našla. Gre za ta večni poskus idealizacije, ki jo opazimo v vsej zgodovini umetnosti. Za iskanje idealne verzije, po kateri hrepenimo, pa v dejanskem življenju ni dosegljiva. Tako je tudi z mojimi slikami, ki so abstrahirane in brez prostora, četudi predstavljajo prostore. In zaradi tega nerealistične, četudi utemeljene na obstoječih prostorih.

Nina Čelhar je sodelovala na mnogih skupinskih razstavah v Sloveniji, Nemčiji, Avstriji, Grčiji in Italiji. Njena dela so umeščena v več likovnih zbirk, kot so Essl, Riko, Imago Mundi – Luciano Benetton Collection, Miklova hiša, Galerija Božidar Jakac, Univerza v Ljubljani, AIR Collection. Foto: Marijo Zupanov
Nina Čelhar je sodelovala na mnogih skupinskih razstavah v Sloveniji, Nemčiji, Avstriji, Grčiji in Italiji. Njena dela so umeščena v več likovnih zbirk, kot so Essl, Riko, Imago Mundi – Luciano Benetton Collection, Miklova hiša, Galerija Božidar Jakac, Univerza v Ljubljani, AIR Collection. Foto: Marijo Zupanov

Koliko so te slike prostorov tudi odsev vas samih? Navsezadnje slikate objekte, ki prihajajo iz vaše lastne intime oz. bivanjskega prostora, ves čas na neki način kažete tudi sebe oz. svoje hrepenenje?
Zagotovo vedno preslikujejo moja občutja oziroma osebna iskanja. Moje prostore, bodisi fizične ali mentalne. Svoje slike vidim kot dodatne prostore, s katerimi širim ali procesiram svojo resničnost, lovim nedosegljivo. In pogosto je to tudi večno izmuzljivi mir.

Vam je razkrivanje te izredno intimne strani kdaj naporno?
Pogosto ni preprosto. V bistvu je to tudi eden od razlogov, zakaj sem se s popolnoma intimnih slik preusmerila na tematiko arhitekture. Slika je še vedno lahko osebna, vendar šifrirano, zgolj za moje oči. Ampak med pandemijo sem spet začutila potrebo po večji introspekciji. Še vedno veliko delam po fotografijah in izhajam iz tujih prostorov, ki jih ponotranjim prek interpretacije in manipulacija končnega izraza. Hkrati pa v te prostore ponovno umeščam tudi osebne predmete, tako da gre za nekakšen kompromis.

Omenili ste, da si pri slikanju pomagate s fotografijo. Torej interierje najprej fotografirate in od tam prenašate na platno ali papir. Je to postopek, ki mu vedno sledite?
Odkar sem začela slikati hiše, vedno delam po fotografijah, je pa odvisno, kako zvesto. Včasih gre zgolj za začetno predlogo, osnovo kompozicije, zgodi pa se tudi, da sliko skombiniram iz več različnih fotografij. Pomembno mi je, da je slika utemeljena na obstoječem arhitekturnem prostoru, ki ga je nekdo izbral za svoj dom. Se pravi, da kompozicija ni izmišljena, ampak odseva neki dejanski trenutek.

Foto: Marijo Zupanov
Foto: Marijo Zupanov

Predmete, ki jih slikate, zaznamuje tudi svojevrstno protislovje. Gre torej za tiste predmete, s katerimi se obdamo, da bi se počutili dobro, obenem pa jih prav zaradi vsakodnevnega obstoja sploh ne zaznamo več.
Res je. Nekaj slik na razstavi prikazuje zgib pisarniške svetilke in nemalo ljudi je prišlo do mene navdušenih, češ da imajo takšno svetilko tudi sami doma. To so predmeti, ki bi jih pogrešali, če bi nam jih vzeli, saj so del naše zgodovine, ampak ker jih imamo ves čas pred seboj, jih skoraj ne vidimo več. Postali so del našega vsakdana, nepogrešljivi in podcenjeni hkrati.

Ali se vam zgodi, da zaradi takšnega premišljevanja in slikanja sami uvidite določen prostor drugače, kot ste ga prej? Bi rekli, da se vam je zaradi tega spremenil pogled?
Mislim, da sem bila že prej vedno pozorna na prostore, v katerih sem bila, gotovo pa sem zdaj še toliko bolj. Vedno sem pozorna na vse, kar se gradi, in na učinek, ki ga ima posamezen prostor na moje razpoloženje. Čisto prepogosto za svoje zdravje sem razočarana, ko grem mimo hiše, ki so ji naredili grdo fasado, ali tiste, ki so jo porušili, namesto da bi jo obnovili.

Predmeti oz. segmenti, ki se jim pri tej seriji morda izraziteje posvetite oz. se na slikah vedno znova pojavljajo, so rastlinje, svetila in okna. Zakaj ravno ti predmeti? Ali imajo za vas kak poseben pomen?
Vsi interierji, ki sem jih naslikala, so introspektivni. Nikoli ne vidimo pogleda skozi okno – tega zakriva bodisi zavesa bodisi neprebojnost same beline okna. Prostor torej gleda sam vase. Po drugi strani so tu svetila kot vir svetlobe in nekakšna točka upanja. Rastline so edina živa stvar na mojih slikah, in kot take pričajo o tem, da je nekje blizu človek, ki rastlino zaliva, torej skrbi, da ostaja živa. So opomnik krhke kontinuitete življenja.

Foto: Marijo Zupanov
Foto: Marijo Zupanov

Ključna barva vaše palete ostaja bela, h kateri se vedno znova vračate zaradi več razlogov, eden od teh je tudi ta, da kot ste nekoč dejali, slike z belo nikoli ne moreš preveč zasičiti. Zdi se, da vam je ključna zračnost del. Bela pa se zdi, da ohranja tudi stik s samim materialom ne le platna, ki navsezadnje lahko govori s svojo nepobarvano površino, ampak tudi z iluzijo arhitekture, prostora, ki ga slikate. Daje možnost ustvarjanja iluzije med nečim ploskovitim in skoraj otipljivim materialom prostora na sliki.
Res je. Zlasti nepobarvano belo platno omogoča posebno svetilnost, ki jo barva sama izgubi. Rekla bi, da daje 'ploskovito globino'. Z belim platnom se slika prek različnih delov dneva spreminja, zato ker drugače vpija svetlobo – včasih je bolj vijoličasta, drugič bolj prosojna, ob določenih razmerah postanejo slike skoraj nevidne. Vsekakor mi daje neko spremenljivost. Bela je zelo neulovljiva, s čimer izzivov ne zmanjka.

Verjetno pa je zaradi te neulovljivosti sam ustvarjalni proces toliko zahtevnejši?
Tako je. Že v samem procesu dela sliko vidim vsakič drugače – odvisno od tega, ali sije sonce, je oblačno, ali jo osvetljuje umetna svetloba. Zato moram biti pozorna, da deluje v različnih okoliščinah. Delam izključno ob dnevni svetlobi, saj se drugače hitro zgodi kakšno neskladje in slika je posledično uničena.

Glede na minimalizem vaših del in tanek nanos barv verjetno potem tudi ni veliko prostora za popravke?
Popravki praktično niso mogoči. Prišla sem celo tako daleč, da zavržem vsako drugo sliko, kar pomeni ogromno materiala in predvsem dela, saj sliko delam tudi po več mesecev.

Foto: Marijo Zupanov
Foto: Marijo Zupanov

Samo pripravljalno delo s skicami je verjetno lahko le deloma v pomoč?
Skic skoraj ne delam. Šele ko imam pred seboj velike površine drugo ob drugi, se pokaže medsebojno vplivanje barv. Če ne sodelujejo med sabo, kot sem predvidevala, je to zelo težko popraviti.

Minimalistične slike dajejo morda lažen vtis, da so hitro narejena dela, v resnici je, kot vidimo pri vašem delu, v ozadju zelo kompleksen, tudi dolg, ponekod celo mučen proces.
Vsekakor. Pri minimalizmu je pomemben vsak najmanjši detajl, vse, kar dodaš ali odvzameš, nosi svoje posledice. Gre za ohranjanje krhkega ravnovesja. Menjava odtenka majhnega segmenta lahko spremeniti vzdušje cele slike. Zato gre za kompleksen postopek, ki zahteva veliko načrtovanja, da minimalizem sploh ohranimo. Gre za človeško ustvarjen konstrukt, ki se bojuje proti naravnemu kaosu, in zato ni nekaj samoumevnega. Zadaj je torej vedno veliko več, kot je videti.

Koliko vam je pomembno, da bo vaša slika s časom, ki zna biti precej neizprosen predvsem do bele barve, ohranila prvotne tone?
Ohranjati stvari nove, vidim kot večen osebni izziv. Mislim pa, da smo pri tem vsi že vnaprej obsojeni na poraz. Gre za nenehen boj človeštva, saj se vse, kar ustvarimo, začne takoj starati. Zgradimo hišo in v tistem trenutku, ko je delo končano, se že začne proces propadanja.

Eden od postopkov, ki ga opažam pri vašem delu, je redukcija. Slikate prepoznavne objekte, ampak vedno zgolj v segmentih ali obrisu. Tudi v likovnem smislu greste v smeri ploskovitosti, predmetom odvzamete sence. Zdi se, da vas zanima poigravanje s tem, na kako malo elementov je mogoče zredčiti podobo, da je gledalcem še razumljiva?
Drži. Ne želim podajati podob, kot so, ampak takšne, da spomin in asociacije še vedno odigrajo vlogo pri priklicu naslikanega predmeta. Nekateri vidijo v slikah popolnoma druge stvari kot jaz, in to me ne moti. Do tega pride, ker so njihove asociacije drugačne od mojih. Če je slika odprta, vsak gledalec dobi možnost osebnega vživetja, lastne interpretacije.

To je še en vidik vaših slik, ki mu ustreza belina.
Vsekakor, saj lahko gledalec nanjo preslika, kar želi oziroma kar v tistem trenutku potrebuje.

Foto: Marijo Zupanov
Foto: Marijo Zupanov

S ploskovitostjo, ki sva jo omenjali, objekt obenem preneha biti realen objekt in se povzdigne na raven ideje – se pravi postane ideja samega bivanjskega prostora in človekovega odnosa do njega.
Res je. Želim preseči sam fizičen objekt in mu omogočiti, da postane nekaj več – asociacija iz preteklosti, utelešenje sedanjosti, želja za prihodnost ali stanje mimo tega. To me v resnici tudi zanima, torej ne zgolj objekt kot objekt, ampak naša emocionalna povezava z njimi. Kot na primer ravno linijo beremo kot mirnost in valovito kot dogajanje, tako s temi objekti odslikujemo pomene, ki za vsakogar drugačni.

Ko se pripravljate na razstavo, koliko ob slikanju razmišljate tudi o tem, kako bodo slike delovale v konkretnem razstavnem prostoru?
Vedno poskušam delati v seriji in vedno stremim k temu, da bi slike delovale v vseh svetlobah. Všeč mi je, kadar vem, da bo šla slika v konkreten prostor, ker potem lahko razmišljam o tem vidiku, ampak večino časa ne vem, kako točno bo. Galerija Ravnikar Gallery Space je s svojo belino in naravno svetlobo zares idealna za moje slike in jim omogoči, da pridejo do polnega izraza. Zlasti pri belih slikah je tako, da so ob umetni svetlobi manj vidne in lahko delujejo kot popolnoma drugačna dela. Včasih se zgodi, da šele v razstavnem prostoru vidim, kaj bi morala narediti drugače, kaj pride do izraza in kaj se preveč izgubi.

Foto: Marijo Zupanov
Foto: Marijo Zupanov

Vaše razmišljanje o prostoru izhaja iz spoznanja, da podcenjujemo vpliv, ki ga imata bližnji in daljni prostor, interier in eksterier, v katerem živimo, na naše počutje. Zakaj mislite, da pride do takšne samoumevnosti v zaznavanju prostora? Je to nekaj, kar je povezano nemara tudi že s pomanjkljivo pozornostjo, ki je temi namenjena v sklopu splošnega izobraževanja?
Mislim, da je razlogov ogromno. Gotovo so pomanjkljivosti v izobraževalnem sistemu, izgubilo se je tudi splošno kulturno zanimanje. Estetika lepote in skladnosti je postala zaničevana, v modi je vse, kar je grdo. Velikokrat je problem v finančnih sredstvih in vsem, kar je s tem povezano. Čeprav menim, da je v javnem prostoru proračun redko glavni krivec. Konstruiranje kakovostnih prostorov zahteva načrtovanje in vzpostavitev širše strukture pravil in nadzora. In to bi morali zaupati strokovnjakom, ki jih sicer ne manjka, če bi jih le poslušali. Ljudje se premalo zavedajo, kako prostor vpliva nanje, koliko je mogoče s spodbudnim, svetlim in čistim okoljem spremeniti vsakdan. Ne gre pa spregledati, da je za ogromno, predvsem mladih ljudi, lasten bivalni prostor popolnoma nedosegljiv. Četudi gre za idealizirano idejo, se o okolju, v katerem živimo, zagotovo splača razmišljati. Sploh v teh negotovih časih sprememb, ko stari kalupi ne delujejo več.