Društvo za razvoj filmske kulture in Lutkovno gledališče Maribor od leta 2017 v prekrasnem ambientu Avditorija Lutkovnega gledališča Maribor v juliju in avgustu organizirajo Letni kino Minoriti. Prikazani so filmski vrhunci preteklega leta in predfilmi, ki predstavljajo okoliške filmske festivale. Letni kino Minoriti vsako leto gosti okoli štiri tisoč ljudi, so pa program sedaj že razširili čez celo leto.

FOTO: Marko Golnar, (od leve) Rene Puhar, Aljoša Ternovšek, Žiga Brdnik (Intimni kino)

Potreba po mestnem kinu

Kako se je vse skupaj sploh začelo? Naša sogovornika Žiga Brdnik in Rene Puhar odgovarjata, da se je začelo pravzaprav takoj po tem, ko se je končalo. “Ko je pred kakšnimi dvajsetimi leti zaprl vrata še zadnji mariborski mestni kino in smo začeli prisegati na trgovinske centre, multiplekse, kino-zabaviščne centre, smo v stanovanju na Jurčičevi 4 Boštjan Lah, prvi predsednik društva, Lidija Gornik, Robi Petrovič bili prepričani, da se ne smemo samo pasivno predati novi dogmi, ampak da je potrebno takoj začeti opozarjati na potrebo po mestnem kinu: po izbranem filmskem programu, po filmskih pogovorih, filozofiranjih dolgo v noč. Leta 2004 so ustanovili Društvo za razvoj filmske kulture in začeli organizirati Filmozofske večere na ŠTUKu. Boštjan je med drugim tudi redno pisal članke, kjer je odlično artikuliral, zakaj je mestni kino potreben; Hana Repše, ki se je pridružila malo kasneje, je začela izvajati delavnice stop-motion animiranega filma; Robi pisat filmske kritike.”

FOTO: Gregor Salobir, Black Box GT22

 

Začetni entuziazem

Postopoma so se priključevali tudi drugi. In vse to je pripeljalo do prvih srečanj na temo resnično nujne potrebe po mestnem kinu, ki so vključevale posameznike iz različnih društev. Med ustanovitelji Zavoda Udarnik je bilo leta 2010 13 posameznikov iz vsaj 7 različnih nevladnih organizacij v mestu.

“Polje našega delovanja je bilo širše od kina, kar je bila logična poteza, glede na to, da smo vedeli, da bomo morali resnično združiti vse mogoče resurse, da bomo lahko programsko zapolnili tako imeniten prostor, kot je Kino Udarnik in nenazadnje tudi plačevali relativno visoko najemnino. Ob tem je bil Udarnik potreben tudi udarniške obnove. Začetki so bili neverjetno entuziastični in uspelo nam je nemogoče . Postali smo člani združenja evropskih kinematografov EUROPA CINEMAS in Art kino mreže Slovenije. Medtem ko so se po drugih krajih v Sloveniji ustanavljali javni zavodi za področje kinematografije, smo mi bili neka povsem druga zgodba: entuziastična ekipa filmskih ljubiteljev in ljubiteljic, ki smo ob minimalni finančni podpori javnih virov financiranja z udarniškim delom in zagonom oživljali kultno kinodvorano. V Art kino mreži in tudi širše na sceni smo bili deležni tako občudovanja in podpore, kot tudi nerazumevanja naše skrajno prekarne situacije in v skladu s tem tudi drugačnih pogledov na našo zgodbo.”

V Kinu Udarnik so v 5 letih izvedli 1535 art kino projekcij in 83 kinotečnih projekcij, ki jih je obiskalo več kot 50.000 gledalk in gledalcev.

Brez podpore

V Zavodu Udarnik so takrat upali na gradnjo strokovne in dolgoročne zgodbe z Mestno občino Maribor pa tudi z Zavodom Maribor 2012 – Evropska prestolnica kulture, a sta javno sofinanciranje, predvsem pa podpora z nujno potrebno infrastrukturo po letu 2012, ko je Udarnik postal tretji kino po obisku v Sloveniji, vztrajno padala. Na koncu se je izkazalo, da brez tovrstne podpore, predvsem pa razumevanja po nujnosti takšne institucije s strani občine in države ne bo šlo in Kino Udarnik je bil primoran zapreti svoja vrata.

FOTO: Gregor Salobir, Milena Zupančič v GT22

Sodelovanje z GT22 in Lutkovnim gledališčem Maribor

V nadaljevanju se je ekipa najprej povezala projektom Ekstremno Slovensko – pogovori s slovenskimi filmskimi ustvarjalkami in projekcijami na prostem. Razkropili so se po vsem mestu: na Piramido, v mestni park, nekdanji kino Partizan, nekdanji kino Union, na Prvo in Drugo gimnazijo…

“Če nimamo več mestnega kina, pa dajmo vso mesto preplaviti s filmskimi pogovori in podobami, smo razmišljali. Nismo se dali ustaviti, saj se je Maribor znova znašel pred prelomnico, ko je ostal brez mestnega kina in rednega kakovostnega filmskega programa. Kmalu zatem je dozorela ideja o tem, da bi letni kino, ki se je do leta 2015 odvijal nasproti Udarnika v Vetrinjskem dvoru, preselili v takrat še v veliki meri neizkoriščen avditorij na Minoritih. Ekipa se je leta 2017 ob dobri ideji hitro spet združila in v sodelovanje pritegnila še Lutkovno gledališče Maribor, ki upravlja z objektom, Maribox, ki je imel takrat neizkoriščen digitalni projektor, in številne filmske festivale v mestu in bližini, da so prispevali kratke predfilme in se tako predstavljali mariborskemu občinstvu. Ker nam po več kot 300 projekcijah letno, ki smo jih izvajali v Udarniku, nekaj poletnih projekcij nikakor ni bilo dovolj, smo kmalu zatem v GT22 v sodelovanju s tam razvijajočo umetniško skupnostjo zagnali še Intimni kino.”

FOTO: Gregor Salobir, Festival Enimation

Letni kino Minoriti

Ambient avditorija v Minoritih je fascinanten in vsi smo ga seveda takoj prepoznali kot vrhunsko lokacijo za letni kino na prostem, nadaljujeta sogovornika.  “Pobude so prihajale tudi iz strani lutkovnega gledališča, kjer je v tistem obdobju delovala tudi Nina Kirbiš. Naša ekipa, ki smo jo takrat sestavljali Miha Horvat, Žiga Brdnik in Rene Puhar, pa je tudi s pomočjo povezovalne direktorice Lutkovnega gledališča Maribor Katarine Klančnik Kocutar uspela za isto mizo zbrati tri akterje, ki smo bili ključni za začetek tovrstne zgodbe: torej lutkovno gledališče s prostorsko-infrastrukturnimi kapacitetami, Maribox s tehničnimi kapacitetami in pomembnim deležem na trgu filmskega prikazovanja ter Društvo za razvoj filmske kulture, ki je skrbelo za programsko-kreativni del projekta. Izvedbeno in promocijsko smo vzpostavili odlično sodelovanje med javnim zavodom, d.o.o.-jem in nevladno organizacijo in naredili izjemno uspešno zgodbo, katere odmevnost rase iz leta v leto.”

Digitalni projektor, ki ga je v upravljanje medtem dobilo Lutkovno gledališče Maribor, je seveda nov korak v tej zgodbi, saj jim zdaj ni potrebno prenašati ali najemati tovrstne opreme.  “Je pa ob vsej hvaležnosti potrebno povedati, da smo kot mesto za tovrstno investicijo v vrednosti približno 50.000 evrov potrebovali neverjetno dolgo. Na potrebo po projektorju smo namreč opozarjali že vse od odprtja Kina Udarnik, ko se je začel pripravljati prvi val digitalizacije v Sloveniji. Ta korak nam je uspel med zadnjimi v državi, po več kot desetletju vztrajnega opozarjanja in res uspešnih projektov (ne le našega društva, ampak tudi Pekarne Magdalenske mreže, Film Factoryja, Zavoda Mars in Mitre). Upamo, da bo zgodba odslej tekla bolj gladko.”

FOTO: Andrej Firm, Pogovor z Milado Kalezić

Postavljanje višjih ciljev

Obisk v Minoritih iz leta v leto raste, to je pomemben kazalnik njihovega uspeha, vendar še zdaleč ni edini. “Mestoma zavestno uvrščamo na program filme, za katere vemo, da ne bodo imeli tako visokega obiska, saj so naši cilji vezani tudi na izobraževanje in predstavljanje širokega razpona filmske produkcije. Vsako leto uspemo na program umestiti kakšen film, ki razproda avditorij. Odziv v mestu je resnično fantastičen in publika prepoznava naš dogodek kot enega ključnih poletnih kulturnih dogodkov v mestu. V ekipi si vsako leto zastavimo nove in višje cilje. Finančno naša zgodba večinsko temelji na prihodku od prodanih vstopnic, ki predstavljajo skoraj polovico financiranja. Nikakor ne bi šlo brez podpore, ki nam jo na večih nivojih daje izjemen gostitelj, to je Lutkovno gledališče Maribor, upamo da se bo vzpostavilo razvojno sodelovanje tudi z Minoritsko četrtjo. Pomembna deleža v finančnem kolaču prihajata tudi s strani Mestne občine Maribor ter sponzorjev in donatorjev. Slednjim smo še zlasti hvaležni, da nas podpirajo, saj to danes nikakor ni več samoumevno.”

Tudi obisk v Intimnem kinu raste iz leta v letu: letos so na primer razprodali več projekcij dokumentarnih filmov 2017 in Sarajevo Safari, festivala LGBT in migrantskega filma pa sta postopoma razvila svoje občinstvo, ki se postopoma veča.

Številne druge dejavnosti

Poleg omenjenih aktivnosti organizirajo tudi mednarodni festival otroškega in mladinskega filma ENIMATION, ki je v lokalnem in mednarodnem prostoru vedno bolj uveljavljen in gradi svoja izobraževalno-filmska sodelovanja s šolami, izobraževalnimi platformami in festivali po vsem svetu. Leta 2021 se mu je pridružil tudi Feministični filmski festival, ki je po njihovem mnenju pokril še eno doslej spregledano področje ustvarjanja filmark in oblikuje mrežo sodelovanj s filmskimi fakultetami v Sloveniji in regiji, ponovno odkriva zamolčano plat filmske zgodovine in predstavlja najbolj aktualne avtorice.

Društvo skupaj s konzorcijem Film in Maribor, Lutkovnim gledališčem Maribor in kulturno četrtjo Minoriti od predlanskega leta soorganizira tudi projekcije art filmov, ki se v Lutkovnem gledališču Maribor enkrat tedensko odvijajo pozimi in pomladi, ko v mestu zeva največji filmski manko.

FOTO: Andrej Firm. Maruša Majer med pogovorom

O art kinu

Veselijo se tudi art kina, ki naj bi dobil prostore v nastajajočem Centru Rotovž. Upajo pa, da bo vlaganjem v zidove sledilo tudi primerno vlaganje v strokovni kader in tehnično infrastrukturo, ki sta za razvoj filmske kulture nepogrešljiva. “A k temu bi radi dodali, da majhna dvorana z 80 ali 90 sedeži ne bo zadostila vsem filmskim potrebam v mestu. Kot rečeno, smo Kino Udarnik, Minorite, zdaj tudi Lutkovno gledališče Maribor pa tudi druge lokacije že večkrat razprodali in zapolnili do zadnjega kotička, ne le mi, ampak tudi druge filmske organizacije v mestu, zato se nadejamo, da je to le prvi korak h kinematografski renesansi v mestu, ki se je nekoč ponašalo ne le z eno, ampak več kultnimi dvoranami s po več sto sedeži.”

“Maribor se žal še vedno ne more kosati z drugimi mesti – predvsem pri pomanjkanju rednega kakovostnega filmskega programa za odrasle in otroke. Šele tak, strokovno izbran, izveden in s strokovnimi vsebinami podprt vsakodnevni program bi pomenil pravi prelom. Ko bi ljudje, ki se jim zahoče dober film v vrhunskem ambientu, lahko zgolj pogledali na program in se kadarkoli odpravili v kino. Tako bi lahko tudi presekali z neprestanim lovljenjem občinstva, ki ga moramo zdaj vedno na novo nagovarjati in graditi. Za kaj takšnega nam še vedno manjka mestni kino, ne le kot stavba s projektorjem in platnom, ampak kot strokovna organizacija s programsko, tehnično, filmsko-vzgojno in promocijsko ekipo ter kakopak z zadostnim in rednim javnim sofinanciranjem in podporo vse deležnikov, kar nam doslej še ni uspelo.”