Prav nič ni dobrodošlo, da se otrok zelo zgodaj in brez posebnega truda navadi zmagovati. Foto: Vid Rotar
Prav nič ni dobrodošlo, da se otrok zelo zgodaj in brez posebnega truda navadi zmagovati. Foto: Vid Rotar

Talent je precej neoprijemljiva reč. Teoretično lahko rečemo, da je talentiran nekdo, ki brez vadbe, tako rekoč s kavča, pokaže precej zavidljive dosežke. Za odkritje takšnega talenta ne potrebujemo izostrenega čuta. Ta talent je bahav, vsem takoj očiten, jasno pa je, da bi si ga želeli imeti tudi zase.

Druga vrsta talenta pa je bolj skrita, ponižna in se pokaže šele s časom v tem, koliko lahko posameznik napreduje s treningom. Ta talent se skriva nekje globoko v prilagoditvenih zmožnostih našega telesa in tudi v čisto psiholoških prvinah naše pripravljenosti za delo. Da tak talent odkrijemo oziroma da ga sploh razvijemo, pa potrebujemo trud in potrpežljivost. Zelo pogosto se pri tem govori tudi o velikem odrekanju. Osebno pa menim, da sploh ne gre toliko za odrekanje, ampak za oceno, za kaj se je vredno potruditi, oziroma za odločitev, kaj nekomu pomeni več.

Kaj sem se naučil z leti spremljanja različnih talentov? Da ima talent, ki je takoj očiten in se nam zdi tako zelo zavidanja vreden, pogosto žal zelo kratko sapo. Otrok, ki se zelo zgodaj in brez posebnega truda navadi zmagovati, ostane porazov ne-vajen. Zato mu tudi ne uspe razviti potrebnih osebnostnih veščin, kako prebroditi obdobja, ko smo premagani. Ta obdobja pa v življenju slej kot prej tudi pridejo.

Da, zelo je vredno, da se trudimo. Je pa hkrati zelo smiselno, da najdemo v svojem trudu tudi užitek. Potem naš trud ni muka, ampak privilegij. Enako pa to velja za naše otroke.

Želim nam, da razvijamo talent vztrajnosti, postopnega napredka in preudarne odločnosti.

Obvestilo uredništva:

Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.