Prešernov smenj

Minil je še en 8. februar, dan kulture, še en Prešernov smenj, ki v Kranj privabi nastopajoče, obrtnike, rokodelce, obiskovalce, kulturnike, občinske in državne politike, firbce, sprehajalce, kupce … Če bi bil Kranj vsak dan tako poln, kot je na 8. februarja dan, bi bilo nevzdržno, čeravno se ljudje pritožujejo, da je sicer Kranj prazen in mrtev. Sploh ni res. Pridite v Kranj, kadar je kak dogodek, koncert, prireditev, in teh ni malo. Okusili boste lahko gnečo, množico ljudi, ki se le sprehajajo, kupujejo, drugi prodajajo, opazujejo, fotografirajo, nastopajo, pojejo, plešejo. Organizatorji skrbno pazijo na koncept, strukturo, vsebino, da ne bi nastalo kar nekaj, vaška veselica, navaden sejem s polno plastike in krame … V svoji prvi službi sem bila v vlogi organizatorja podobnega dogodka v Škofji Loki. Med potencialnimi rokodelci je vsako leto še mnogo pred datumom za prijavo poslal prošnjo za postavitev stojnice prodajalec sladkorne pene in pokovke. Vedno smo ga prijazno zavrnili, češ da želimo imeti avtentične rokodelce, ki izdelujejo neke tradicionalne, avtohtone izdelke. Spomnim se, kako smo prepričali gostince, naj na takem dogodku ne prodajajo pomfri krompirja, hot doga, hamburgerjev, čevapčičev. Ker smo bili vztrajni in smo vedeli, kaj hočemo, smo uspeli – ponudili so recimo temu srednjeveške jedi. Na takšni prireditvi ima vsak svojo vlogo, organizator, stojničar, nastopajoči, obiskovalec, fotograf, električar, napovedovalec … Tokrat sem bila na sejmu v Kranju »stojničar«. Predstavil se je naš šolski center z izdelki, prodajalci so bili študenti, jaz sem bila bolj kot ne nadzorni – mentor. Tako nalogo vedno rada sprejem. Sejem bil je živ, prodal sem prav volov, tako je napisal Anton Aškerc. Če greš na sejem slabe volje in ti je to muka, potem to ni prava naloga zate. Sejem je srečanje z ljudmi, pogovor z obiskovalci, ki so popolni neznanci. Veliko ljudi je prišlo z različnih koncev Slovenije, ogledali so si muzej in Prešernovo hišo, stopili na zvonik. Nekaj jih je prišlo s kolesom iz Ljubljane. Če jih ogovoriš, rečejo kakšno besedo, sploh ni nuno, da kaj kupijo, zgolj radi se pogovarjajo. Prodajaš vedno sebe, to, kar si, v to, kar verjameš. Če so izdelki ali storitve vrhunski, potem ni dileme, da ne bi bil samozavesten. Poslušali smo glasbo, ki so jo izvajali nastopajoči, in bili so odlični. Izbor obrtnikov in ponudnikov je bil zelo kakovosten, nobene plastike in kiča, domača hrana, lončeni, leseni, tekstilni izdelki, kovaštvo, nakit, steklo … res so se potrudili. In tako je minil še en Prešernov smenj, še ene recitacije, pesmi, razstave, plesi, ki jih na dan kulture izpostavimo še bolj. Zelo ponosni moramo biti na ta naš prav poseben praznik.