Vedno je boljši humor kot strah

Pred kratkim so v Knjižnici Toneta Pretnarja v Tržiču gostili prejemnika mednarodne Pretnarjeve nagrade 2023 in častnega naslova ambasador slovenskega jezika dr. Kozmo Ahačiča. Otroštvo je preživljal v Tržiču, zase pa pravi, da je lahko vesel, da rad dela, kar dela, in da je njegova služba pravzaprav tudi njegov hobi.

Čeprav je njegovo ime dobro poznano v jezikoslovnih krogih in je njegovih sadov že toliko, da se človek vpraša, kdaj sploh spi, slovenski jezikoslovec, esejist in literarni zgodovinar ostaja skromen. »V resnici ni tako grozno, kot je videti. Sam bi rekel, da živim čisto normalno. Zvečer mi umske sposobnosti zelo upadejo, tako da takrat rad lenarim, in tudi čez dan sem navajen na čisto običajno življenje. Zelo dobro pišem ob hrupu in menda vmes celo odgovarjam na vprašanja, ne da bi vedel,« je pojasnil Ahačič in ob tem dodal, da zares rad dela to, kar dela. Ahačič je predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša – ZRC SAZU, znanstveni svetnik, izredni profesor in raziskovalec v sekciji za zgodovino slovenskega jezika. Ukvarja se z zgodovino jezikoslovja in jezikovne rabe, javnost pa ga pozna kot izjemno aktivnega in kritičnega misleca ter prejemnika številnih slovenskih in tujih nagrad.

Najprej latinščina, potem slovenščina

Je sin tržiških gora, po očetovi strani Kajtanov del Ahačičev, po mamini Grosov. »V resnici sem po vseh vejah iz Tržiča. Moram reči, da se vedno raje vračam sem. Vedno bolj čutim povezanost s tem krajem, nekakšen mir, ki si ga vsak zapomni iz tistih prvih let življenja. Čeprav smo odšli v Škofjo Loko in Ljubljano ter tudi po svetu, tista prva leta človeku ostanejo. Četudi se sprva slepiš, da niso pomembna, potem kasneje v življenju začneš premišljevati in spoznavati, da so prva leta zelo pomembna komponenta.« Pot ga je kasneje vodila na ljubljansko Gimnazijo Poljane, ki se je rad spominja. Kot je povedal, ima še danes zelo dobre stike s kar nekaj sošolci, s katerimi so bili zelo svojeglav, zanimiv in naporen razred. Ahačičevo srednješolsko obdobje je tudi čas, ko se je navdušil nad slovenščino in latinščino ter preko slednje tudi nad slovnico. Povedal je sicer tudi, da ga je slovenščina zanimala že v osnovni šoli, predvsem kot medij za literaturo, ki se je je vedno lotil zelo organizatorsko. »Študiral sem potem slovenščino in klasično filologijo ter imel veliko srečo, da sem se takoj, ko sem diplomiral, že v resnici tudi angažiral kot mladi raziskovalec na Inštitutu za slovenski jezik. Že med študijem pa sem tudi poučeval latinščino na škofjeloški gimnaziji. Tako da me ves čas nekako spremlja razpetost med poučevanjem, raziskovanjem in literarnim ustvarjanjem.« Letošnji Pretnarjev nagrajenec se je spominjal tudi, da je imel vse življenje najboljše učitelje maternega jezika, ki so tudi zaslužni za njegov razvoj. »Tako v osnovni kot tudi v srednji šoli sem imel markantne učitelje slovenščine, tako da je moja izkušnja z jezikom zelo dobra. Drugače pa imam tudi nasploh občutek, da nas ima večina dobre izkušnje z jezikom, ampak smo se naučili, da lahko o njem govorimo samo tako, da ga pljuvamo,« je delil svoje misli. Dejal je, da če v Sloveniji želi nekdo povedati nekaj o jeziku, je to na način, da ga kritizira. »Ne boste verjeli, ampak o jeziku se lahko pogovarjamo mnogo drugače. Da se ga celo pohvaliti, da se v njem uživati, da se razmišljati o tem, kako ljudje različno uporabljajo jezik, kako so mladi pri svojem jeziku ustvarjalni. Zelo slabo je, da predajamo iz roda v rod načine, da o tem, kar bi morali imeti najraje, torej naš jezik, govorimo samo negativno, da rečemo: vse je bilo narobe, vse je narobe in še bolj bo narobe,« je pojasnil in dodal, da se ljudje pritožujejo nad sklanjatvami, izginjanjem dvojine, napačnimi besedami, vseeno pa iz znanstvenih virov lahko ugotovimo, da so ljudje pred mnogimi leti jezik uporabljali podobno kot mi danes. »Dvojina v zadnjih petsto letih ni niti malo bolj ali manj rabljena, kot je bila nekdaj. Jurij Dalmatin ali Primož Trubar sta delala popolnoma enake napake. V resnici pa je dobro zasidrana v nas, nihče ne bo rekel dva možje.«

Fran, Franček in slovnici

Ahačič je tudi idejni oče in urednik spletnih portalov Fran in Franček. Prvi združuje slovarje, slovenistične jezikovne vire in portale, drugi pa je njegova »pomlajšana« različica, namenjena predvsem osnovnošolcem in učencem začetnih razredov srednjih šol. »Portal Fran je pravzaprav nastal iz neke nuje. Inštitut za slovenski jezik je bil okoli leta 2014 v hudi krizi, politika nam ni želela dati dovolj sredstev, hkrati so nas določeni kolegi iz jezikoslovja napadali, da kot Inštitut nismo dovolj vidni, da nismo dovolj sodobni, da ne naredimo dovolj. In v resnici je bil Fran nekakšen odgovor na to, da smo bili stisnjeni ob zid. Danes pa lahko rečemo, da je Inštitut zelo prepoznavna znamka in da smo si utrdili svoj položaj dovolj, da lahko normalno dihamo.« Ahačič je ob tej še dejal, da so inštituti jezika povsod po Evropi v veliki meri odvisni od trenutnih oblasti, saj je ukvarjanje z jezikom več kot le raziskovanje, gre za aktivno delovanje, ki zahteva določena finančna sredstva.

Tudi on je bil že stisnjen ob zid in takrat sta nastali Kratkoslovnica: slovenska slovnica za osnovno šolo in Slovnica na kvadrat: slovenska slovnica za srednjo šolo. »Po dolgem času opozarjanja na to, da se jezikovna situacija spreminja in da se mora temu prilagoditi tudi pouk slovenskega jezika, mi preprosto ni preostalo nič drugega, kot da pripravim osnutek za dober pouk jezika. Kot zgodovinarja jezikoslovja me je osupnil podatek, da tako malo slovnic, kot smo jih imeli od leta 1970 naprej, Slovenci nismo imeli nikoli v zgodovini.« Ob tem je poudaril, da je Toporišičeva slovnica zelo dobro narejena znanstvena slovnica, vendar je za šolsko rabo problematična, ker temelji na skladenjski delitvi besednih vrst, ki zelo zakomplicira primerjavo s slovnicami drugih jezikov. »V tem sodobnem času je zato še večja potreba, da šolsko slovnico poenotimo, da poenotimo osnovni pogled na jezik in da potem lahko z znanjem naše slovnice raziskujemo in preučujemo tudi druge jezike, na primer angleščino ali pa nemščino.«

Veliko spoštovanje do Primoža Trubarja

Ahačič je Pretnarjevo nagrado, ki jo od leta 2004 dalje na pobudo Iva Stropnika podeljujeta Književna asociacija Velenika in Ustanova Velenjska knjižna fundacija, prejel na sam dan Primoža Trubarja, ki mu je prav posebno ljub. »Trubarja res cenim, ker si je upal. Izdal je prve knjige za bralce, ki niso želeli brati knjig, napisal pa jih je v slovenščini za bralce, ki niso želeli brati v slovenščini. Kljub temu pa je vztrajal in si pridobil bralce. Če si Trubar takrat ne bi upal, še dolgo ne bi imeli takega jezika in tako razvite literature, kot ju imamo, zato tudi nič ne pretiravamo, če Trubarja zares poveličujemo. Tudi danes potrebujemo take ljudi, ljudi, ki si upajo, in ne ljudi, ki bodo imeli svoje mnenje o tem, o čemer se tako ali tako vsi prerekajo. Potrebujemo ljudi, ki bodo sposobni novih idej in se lotiti nečesa, za kar mi sploh ne vemo, da obstaja in da je izziv.«

Ahačič v svojih delih velikokrat piše o večni dilemi: braniti ali ljubiti slovenščino. Ob tem je poudaril, da je vsak knjižni jezik nekaj umetnega in izmišljenega, zato je povsem običajno, da se ga je treba naučiti, kar pa seveda zahteva določen napor. »Brez napora znanja jezika v resnici ne more biti. Pred znanjem pa mora biti nujno ljubezen do jezika, kar pomeni, da začutimo jezik v vseh njegovih zvrsteh. Torej v pogovoru, narečju, tudi kot knjižni jezik, da smo sposobni imeti radi tudi sleng naših otrok. V tem, da imamo jezik radi, tako radi, da se v njem upiramo. Skratka, naprej ljubezen, saj če te ljubezni ni, ampak obstaja le želja po znanju, se začnemo jezika bati in izogibati.« Ahačičevo mnenje ostaja, da so jezikoslovci v zelo zapleteni situaciji, saj je njihova dolžnost, da spodbujajo ljudi, da bo raven jezikovne rabe čim višja, po drugi strani pa je pomembno to, da je čim več ljudi, ki govorijo in pišejo v slovenščini na katerikoli ravni. »To dvoje se da dosegati predvsem z ozaveščanjem, in ne z napadanjem vsake še tako drobne posebnosti v jeziku. Na drobne napake je bolje gledati z nasmehom; vedno je boljši humor kot strah.«