Kaj Moliѐrove ženske loči od sodobne ženske? O tem so razmišljali sogovorniki v oddaji Umetnost igre urednice in voditeljice Marjane Ravnjak.
Oddajo si lahko ogledate danes, 14. marca, ob 23.00, na 1. programu TV Slovenija.
"Veliki liki Moliѐrovega gledališča so skoraj po pravilu moški," opozarja dramaturginja Diana Koloini. "Okrog njih je skonstruiran komični univerzum in predstavlja središče sveta, ki ga je Moliѐre uprizarjal. Seveda je to povezano s časom, v katerem je Moliѐre ustvarjal, ne le z osebno izbiro. Ampak dejstvo je, da so svet v tistem času, še dosti bolj kot danes, v resnici obvladovali moški. Čeprav je Moliѐrovo gledališče znano po velikih likih, kot so Tartuffe, Ljudomrznik ali Don Juan, ob njih vendarle stojijo tudi zelo izrazite ženske, in še celo zelo dosti jih je."
Dve osrednji slovenski narodni gledališči, ljubljanska in mariborska Drama, v isti sezoni uprizarjata dve najbolj znani Moliѐrovi komediji: Skopuha v klasični režiji Slobodana Unkovskega in Tarfuffa v avtorski režiji Diega de Bree. Skopuštvo in svetohlinstvo, dve univerzalni človeški značilnosti, se s časom ne spreminjata. Spreminjal pa se je odnos do žensk, vse od Moliera do danes. Kakšna je vloga ženske v Molièrovem opusu? Npr. Elmire v Tartuffu?
"Molière odpira ženstvenost, ki se je danes morda zaradi socialnega ustroja in funkcij, ki smo jih podeljevali, zelo zameglila. Kaj je ta prava ženstvenost?" se sprašuje režiser Diego de Brea. "Elmira je tipičen primer, ki ruši današnje feministične okvire, ker z dominacijo Tartuffa ne more premagati, zato je bolj kot licemerstvo zanimivo zapeljevanje."
Eden najbolj priljubljenih evropskih komediografov se je v večini svojih komedij posvečal zlasti moškim, ki jih predvsem obsedajo obsesije in strahovi. To velja tudi za Skopuha. Uprizoritvena strategija Skopuha režiserja Slobodana Unkovskega je bila eklekticizem žanrov, kolaž različnih stilov, od historičnih do sodobnih, ki je ponudil priložnosti za odlične kreacije, med njimi je glavni junak Harpagon, ki ga je izvrstno upodobil Bojan Emeršič.
O liku pravi: "Naš Harpagon, glavni lik, Skopuh, je v bistvu bolj veder, kot pa je bil v vseh drugih predstavah, kjer je bil običajno tečen, zloben, nergač. Režiser Unkovski je hotel, da je skopuštvo njegova lastnost, katere suženj je, in si ne more pomagati. Če denar postaviš na prvo mesto, si postavil človeške odnose in vrednote na drugi nivo."
V Molièrovem času, ki je bil izrazito patriarhalen, je prevladovala težnja po podrejanju ženske prek njenega telesa. Položaj žensk in njihove pravice v preteklih stoletjih so seveda neprimerljivi z današnjimi, čeprav tudi danes še vedno ne moremo govoriti o popolni enakopravnosti žensk. Drama Nebesje sodobne britanske dramatičarke Lucy Kirkwood govori o položaju ženske v 18. stoletju, v podtonu pa daje v razmislek položaj sodobne ženske.
"Nekje sem prebrala, da je ženska zgodovina zgodba o ženskih telesih," pove igralka Nataša Barbara Gračner. "Dolgo so bile ženske le telesa kot reproduktivni stroj za potomstvo, hišne sužnje, popolna lastnina moških, ki so jih posiljevali."
Sodobna urbana ženska danes! Kdo je in kako živi? Avtorica avtofikcije Toxic, Eva Mahkovic, piše o osmih mesecih življenja ženske sredi 30-ih let, ki se ukvarja s sabo, svojimi strahovi, travmami in željami. Igralki dveh različnih generacij Nataša Matjašec Rošker in Liza Marijina se interpretacije lotita avtorsko. "Zdi se mi, da je ta predstava, po tem besedilu iskala občo žensko, ki je ne opredeljujejo leta in trendi. Kaj je tisto, kar je žensko in presega generacijske luknje," ugotavlja Nataša Matjašec Rošker.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje