Asperger teče

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 22. maj 2023 / 11:17  

Nejc Pogačar prihaja iz Šempetra v Savinjski dolini. Leta 2008, ko je bil star 14 let, so mu postavili diagnozo Aspergerjev sindrom, ki sodi v skupino motenj avtističnega spektra. Diagnozo je dobil dokaj pozno, ker je bil, kot pravi, intelektualno preveč uspešen.

»V osnovni šoli sem bil vseskozi odličnjak. Nato sem bil zelo uspešen na umetniški gimnaziji glasbene smeri (s tolkali) v Celju. Sem profesor edukacijskih ved, zaključujem magisterij socialne pedagogike na Pedagoški fakulteti v Kopru. Zelo sem aktiven. Pojem, igram tolkala, saksofon, sem ponosen inPlaninec GOGO in na pohodih pomagam gibalno oviranim osebam, julija se v okviru mednarodnega projekta kot prostovoljec odpravljam za eno leto na Madžarsko ... in seveda tečem,« je pojasnil Nejc Pogačar. V zadnjih tednih ga je slovenska javnost lahko spoznala po kampanji Asperger teče, katere namen je bil ozaveščanje o avtizmu in zbiranje donacijskih sredstev. Aprila in v začetku maja je s podporo Društva ASPI tekel v modrem, ki je barva ozaveščanja o avtizmu. Opravil je osem tekov, za vsako črko v besedi Asperger po enega. Tekel je tudi na Bledu. Start in cilj je bil pri Glasbenem centru Do Re Mi, prav zato, ker v njem glasbeno znanje pridobivajo tudi otroci z avtizmom, vmes pa je kilometre nabiral okrog Blejskega jezera in na Blejski grad.

Teče zadnja leta, kar pomembno vpliva na kvaliteto njegovega življenja. »V času šolanja nisem imel prijateljev. Odkar tečem, sem razširil svojo socialno mrežo. Tek je terapija tudi za jecljanje, ki me spremlja že od petega leta.« Teči je začel v času študija. »Prej sem veliko rolal, ko pa sem prišel na fakulteto, se zaradi vseh obveznosti nisem več ukvarjal s športom. Prijatelj Klemen me je opozarjal na to in mi predlagal tek. Imel sem tisoč in en izgovor. Vedel je, da imam rad številke, tako da mi je predstavil aplikacijo, ki za posameznika izdela program treninga in omogoča zbiranje značk. To me je nekako motiviralo. Dobro se spomnim 8. avgusta 2019, ko sva ob desetih dopoldan prvič odšla na stadion v Žalcu. Odtekel sem prvih deset minut. Takrat se je zgodila ljubezen na prvi korak. Čas in dolžino sem nato le še povečeval. Pred dvema letoma sem v aprilu v modrem pretekel štiri teke, lani že sedem, letos sem dodal še enega,« je povedal 28-letni strasten tekač. Tudi po koncu projekta nadaljuje v tekaškem slogu. V soboto je prvič tekel na Nočni 10ki na Bledu. Za sabo ima tudi že nekaj polmaratonov.

V življenju ima jasne cilje. Po koncu magisterija si želi službe v svoji stroki, rad bi postal tudi glasbeni terapevt, zato se izobražuje na Knoll Inštitutu. Na vprašanje, ali meni, da bo njegova diagnoza na tej poti ovira, ne more podati enoznačnega odgovora. »Verjetno da. Če pa bi delodajalci diagnozo poznali, bi lahko v svoj prid izkoristili naša izjemno močna področja, saj tudi osebe na spektru avtizma zmoremo opraviti – vsak svojo stvar – na izjemno visoki ravni. Po drugi strani vidimo, kakšen je današnji svet. Ljudje se osebam s posebnimi potrebami še vedno vse prevečkrat posmehujejo, čakajo na naše napake. Osebno menim, da moja diagnoza ne bi smela predstavljati ovire za zaposlitev, če mi bo le kdo dal priložnost, da to dokažem. Večjo oviro vidim v jecljanju, pri čemer gre za govorno-jezikovno motnjo, ki se z velikim naporom da kontrolirati – in jaz to zmorem,« še pravi.

Prihodnje leto bi v aprilu znova rad tekel v modrem. »Upam, da bo tako. Letošnja izvedba je bila uspešna. Imel sem veliko podporo tekaških prijateljev, medijev, škoda le, da nam ni uspelo pritegniti kakšnega podjetja. Projekt se je zaključil na Fakulteti za šport z okroglo mizo z naslovom Šport in avtizem. Udeležba je bila žal veliko preskromna, čeprav je bil pogovor zelo zanimiv, koristen in poučen. Tudi to je odraz stanja,« je zaključil.