Dr. Ninna Kozorog se je v odprtem pismu poslovila od društva Humanitarček – kot je zapisala naj bi šlo za predah zaradi preobremenjenosti, “Čas je pravi, da odložim nekaj teže tega sveta,” je med drugim zapisala v žalosten zapisu.

Delala neprestano, dokler je ni opozorilo telo

“S Humanitarčkom sem živela 24 ur / 7 dni v tednu / 356 dni v letu. Z njim smo preživeli begunski val, vzpostavili mednarodni dan prijaznosti, z Mrežo brezdomni do ključa Dan brezdomcev (ter se naučili, kako se lahko pravila spreminjajo, če delaš z marginalno skupino), opozarjali o nasilju nad starejšimi … Vzpostavili prvega Božička za brezdomce, ki je praznoval 10 let, pa 30 dni za 30 srčnih dejanj …”

Kot je opisala je delala neprestano, tudi med dopusti, “ker nikoli nisem znala in zmogla postaviti ločnice, kje se ‘bom spočila’, ‘kdo bo počakal’. Ko je pred dvema letoma moje telo prvič pokazalo, da imam tudi sama limite, smo se po mojem povratku iz bolnišnice družno odločili, da nekoliko upočasnimo tempo … nenazadnje smo prostovoljno društvo, z rednimi službami, družinami … in naši dnevi imajo le 24 ur …”

Toda kot je opisala vodja društva, je udarila epidemija in tempa niso mogli zmanjšati. V največjem obsegu so imeli 3.411 “vid”. Ob tem je zapisala, da jih ni nihče od pristojnih vprašal, kako zmorejo ter niso dobili niti jabolka navdiha.

Krute zgodbe o zapuščanju starih staršev v nepredstavljivih okoliščinah

“Do trenutka, ko nam je COVID-19 za vedno zaznamoval eno izmed članic, mojo desno roko. Izpad ene osebe med 10 je enormen, ne samo statistično. Ampak smo rinili naprej … Topli obroki, WOLT dostave, e-hrana, integrirana oskrba, Dobrodelko …” je nadaljevala Ninna in povedala, da niso nikoli imeli kakšnih “stricev iz ozadja” ali “botrov”, ampak samo spremljevalce društva.

“Ko se je zgodil klon Humanitarčka, sem na svoji koži občutila vso podlost naše družbe, v obliki, ki si je nisem predstavljala. Takrat sem prvič začutila, da moja koža ni več tako debela, kot je bila nekoč … da mi preprosto zmanjkuje izgovorov za podlost ljudi … za pritlehnost komunikacije … zgodbe, ki so sledile v naslednjih mesecih, so bile samo še dokaz slednjega … Vnuk, ki je želel, da skrbimo za 92 letno babico, ker bi rad šel na potovanje. Odklonili smo. Čez 3 dni je nekdo “anonimo” prijavil, da je ta ista gospa brez vode in hrane že nekaj dni. Vnuk kot uradni skrbnik je bil nedosegljiv …”

Vnuk, ki je želel, da skrbimo za 92 letno babico, ker bi rad šel na potovanje. Odklonili smo. Čez 3 dni je nekdo “anonimo” prijavil, da je ta ista gospa brez vode in hrane že nekaj dni. Vnuk kot uradni skrbnik je bil nedosegljiv …

Vodja društva je ob tem delila še več podobnih zgodb, ki so pokazale nehvaležnost in podlost, s katerimi so se morali soočati. “Nešteto vrat. Nešteto zgodb. Izločki, na vonj katerih sem postala imuna. Hladilniki, ki me ne presenečajo več, pa čeprav je v njih plesen v tisoč in eni obliki … Male sobice, brez osnovnih pogojev – in nečaki nekaj metrov stran, v hiši z bazenom.

“To ni zbogom, to je na svidenje. Do kdaj? Nimam pojma”

Kot je še opisala, se epidemija ni in ni končala, ob tem pa so izgubljali “vide”, se prepirali s pogrebnimi zavodi, svojci … Zato je počasi prišla do odločitve, da se mora od dela odklopiti. “Takrat sem sama pri sebi začela opažati, da je Humanitarček tako zelo povezan z mojim življenjem, da sta pravzaprav eno. Da ne morem odklopit niti en vikend – ker se v petek ob 14.45 eden izmed CSD spomni, da nujno potrebuje pomoč za gospo Angeliko … po mailu preda kontakte, prilepi slike in … zapre vrata. Jaz vrat svojega srca nisem mogla.” Kot je zapisala se je zaradi smrti bližnjih začela zavedati smrtnosti na drugačen način.

Ob koncu še je predsednica društva povedala, da projekt Vida ne zapira vrat. Kot je pojasnila, so izoblikovali mrežo, ki so jo začeli postopno izobraževati in jim sedaj predajajo projekt. Naprej živijo tudi drugi projekti, Dobrodelko, Naključna prijaznost, 30 dni za 30 srčnih dejanj …

“Čas je pravi, da odložim nekaj teže tega sveta. Čas je, da (p)ostanem Ninna. Samo Ninna. Kdaj s kakšno kolumno. Skuštrana. Razigrana. S čopičem, ruzakom in kitaro. Ninna pač. Tista, ki se mora naspati. Tista, ki mora ponovno začeti verjeti … v dobro. Do takrat pa – verjamem v vsakega od vas, da bo še namesto mene verjel v dobro … in širil naprej tisto, kar smo vas Humiji učili vsa leta … VSAK od vas/nas je pomemben. Vsak lahko spremeni svet. Pa četudi samo ostareli sosedi. Hvala, ker ste bili del moje zgodbe. To ni zbogom, to je na svidenje. Do kdaj? Nimam pojma,” se je v zapisu poslovila Ninna.