Ljubljana pol ure pred proslavo ni bila posebej razburljiva. Središče mesta je bilo prazno, tu in tam kak posameznik s sladoledom, a to bi lahko bil tudi vpliv pandemije. Na družbenih omrežjih so se delile informacije, da je policija ogradila večji del mesta, a v takih primerih se je priporočljivo prepričati na lastne oči.

Blizu Trga republike, prizorišča uradne proslave ob 30. obletnici države, je vzdušje postajalo vse bolj živahno, a v resnici samo zaradi policistov, ki jih je bilo tokrat res veliko. In tudi ograj; te res niso zagradile vsega mesta, bilo pa jih je bistveno preveč, da bi se človek počutil sproščeno in trenutku primerno veselo. Ograjeni del je imel obseg kilometra in pol, znotraj pa so se poleg običajnih parlamenta in Trga republike znašli banka, vlada pa tudi veleblagovnica, park Sveta Evrope, picerija Parma in kot nekakšen zajeti talec, ki obupano kriči v svobodo, kip Borisa Kidriča.

Policisti so precej prijazno opozarjali vsakogar, ki bi nevede skoraj zašel v prepovedano območje, sicer pa so prav miroljubno zabijali čas in se hladili v senci. Improvizirani vhod na Trg republike je bil organiziran povsem v slogu carine na letališču z detektorji kovin in rentgenskim trakom za prtljago, takšen pa ni deloval vabljivo, zato je bilo treba pogledati še na Prešernov trg na prizorišče napovedane alternativne proslave, kamor je povabila Protestna ljudska skupščina, napovedali pa so glasbene nastope in govore.

Incident za uvod

Tukaj pa je šlo takoj zares: tik pred 19. uro je podnožje kipa Franceta Prešerna, kjer je bilo že pripravljeno ozvočenje za nastopajoče, zasedla skupina nasprotnikov ljudske proslave, ki je kljub srditemu ogorčenju večine razvila domoljubni transparent in se ni dala premakniti s kipa. Težko je bilo takoj vedeti, kakšno vlogo je odigrala policija: sprva je bilo videti, da varujejo diverzante, saj so okoli njih sklenili varovalni obroč in jih zaščitili, kar je protestnike do konca razbesnelo.

Skupinico – med njimi so nekateri nosili simbol črnega panterja – so ozmerjali s fašisti, policistom pa kričali, da jih je lahko sram, ker jih varujejo. A ko je v prerivanju prvi diverzant skupaj s transparentom sestopil s spomenika in za seboj potegnil nekaj tovarišev, so jih policisti v hipu odpeljali do sosednje stavbe, popisali in nekatere od njih odpeljali. Opazujoči je imel na koncu občutek, da so dobro opravili svoje delo.

Oder se je tako izpraznil za alternativno proslavo, ki je po besedah organizatorjev temeljila na uporu, odločnosti, združevanju in pogledu v prihodnost. Člani protestne skupščine so potrebovali še nekaj minut, da so ponovno usposobili ozvočenje in se umirili po šoku od spopada, potem pa so se na kamnitih stopnicah začeli vrstiti glasbeniki in govorci ob moderiranju Jaše Jenulla.
 

Glasovi manjšin in prezrtih

Predstavnica Ženskega lobija Slovenije Nevenka Lekše je v svojem nagovoru opozorila, da imajo ženske še vedno slabše plače, kriza pa je razmere še poslabšala, čeprav so bile v prvih vrstah. »Brez davčne pravičnosti in obsodbe korupcije boljšega ne bo,« je bila jasna. 



Predstavnik veteranov vojne za Slovenijo Miloš Šonc, je opozoril, da si en sam človek ne sme lastiti zaslug, spomnil je tudi na razprodajo družbenega premoženja in številne korupcijske afere vladajoče politike. »Z uničevanjem neodvisnih institucij, podrejanjem policije, uničevanjem STA in novinarstva, dokazujete svojo nedržavotvornost,« je sporočil Šonc. Opozoril je tudi na številne mlade ljudi, ki so iskali boljše življenje, a se zaradi »Cerarjeve žice na meji, utopili v Kolpi. Dovolj je! S političnega prizorišča oditi vsi, ki ne zaslužite, da predstavljate državljane,« je pozval predstavnik veteranov in dodal, da »ponovitve klerofašizma v Sloveniji ne bomo dovolili.«



Predstavnik Izbrisanih Ratko Stojilković je opozoril, da so bili izbrisani žrtev osamosvojitve, državi pa še vedno vladajo isti politiki. »Danes agresivno brišejo nevladne organizacije, novinarje, delavske pravice in neodvisne institucije,« je dejal Stojilković. »Čas je, da odrežemo tiste, ki nas zadnjih trideset let vodijo v pogubo,« je dejal in pozval k udeležbi na referendumu za vodo enajstega julija, ki ga je ocenil, kot »drugi slovenski plebiscit.«



K udeležbi na referendumu je pozvala tudi predstavnica okoljevarstvenih organizacij Gaja Brecelj​, ki je opozorila, da je bil »zakon sprejet na zelo sporen način in nikoli ni šel čez tridesetdnevno javno razpravo.« Okoljevarstvenica je opozorila, da je zakon zelo škodljiv za okolje in vodo. Predstavnica sindikatov Lidija Jerkič je spomnila, da gre sindikatom zasluga, da je Slovenija še vedno razmeroma socialna država in pozvala ljudi naj se organizirajo in vključijo v sindikate, kajti le organizirano je mogoče kaj doseči. 



Predstavnica študentov Sara Svati Sharan je v imenu študentov od vlade zahtevala izredno podaljšanje študentskega statusa za vse študente, umik zaostritev pogojev za tuje študente in več študentskih domov. Jaka Virant z Radia Študent pa je v imenu medijev, opozoril na vladne napade na medije, žrtev katerih je tudi Radio Študent. »Neodvisnost medijev je osnova demokracije, nikoli ne bomo podaljšek politikantov,« je pojasnil.



Filozof Rado Riha in nekdanji član Odbora za varstvo človekovih pravic, je poudaril, da so petkovi protesti nadaljevanje tradicije Odbora za varstvo človekovih pravic iz časov osamosvajanja. Protesti opozarjajo na neustavne in nelegalne prakse oblasti, je opozoril in dejal, da »enotno ljudstvo ne bo nikoli premagano, enotno ljudstvo pa smo mi, tu in zdaj, in ne bomo pristali na poraz.« 

​ 

Med govorniki so se med drugim zvrstili predstavnica Ženskega lobija Slovenije Nevenka Lekše, predstavnik veteranov vojne za Slovenijo Miloš Šonc in predstavnik Izbrisanih Ratko Stojiljković. Predstavnica okoljevarstvenih organizacij Gaja Brecelj​ je pozvala k udeležbi na referendumu o zakonu o vodah, predstavnica sindikatov Lidija Jerkič pa, naj se ljudje v čim večjem številu organizirajo in vključijo v sindikate. Na svoj položaj so opozorili še predstavnica študentov Sara Svati Sharan in Jaka Virant z Radia Študent, o pomembnosti protestov pa je govoril filozof Rado Riha.
 

Zlatko, Jani in zvonovi

V glasbenih nastopih so protestnike bolj ali manj uspešno poskusili razvneti med drugimi Jani Kovačič, Zoran Predin in Zborke, pri tem pa je bil spet daleč najbolj uspešen Zlatko, ki je že drugič dokazal, da ima na takšnih prireditvah največ občutka in posluha za energijo množic. Čisto ob koncu je po skrbno načrtovanem scenariju Jani Kovačič zapel svojo že skoraj uradno himno petkovih protestov Revolucijo, ki je pet minut pred 21. uro vsaj na Prešernovem trgu preglasila usklajeno državniško zvonjenje, s katerim se je na lučaj oddaljenem Trgu republike začela uradna proslava.

Ob koncu proslave so organizatorji za naslednji petek napovedali drugo ljudsko skupščino. Pojasnili so, da je čas, »da ljudstvo vzame zadeve v svoje roke in da se skupaj povsem konkretno borimo za uresničevanje naših zahtev«.