»Izrojena leva umetnost« na Radiu Slovenija

Janez Janša se sprašuje, kam je padla RTV Slovenija

Izrojena leva umetnost, tako ji ne samo ljubkovalno pravijo, ne da miru bivšemu predsedniku vlade. Domača kulturna sfera je več kot prepoznavno bila v času njegovega zadnjega mandata deležna posebne obravnave in res se je dr. Vasko Simoniti kot kulturni minister obnašal, kot da je na posebni misiji grobega ideološkega oranja kulturne krajine. Potrebna je bila nekakšne deložacije, celo dobesedno, kot vedo povedati kulturniki na Metelkovi 6. Ker če je kaj potrebno iztrebljenja, je to neskončno izrojena umetnost slovenskih levičarjev, so propagandistično in s prav temi besedami ponavljali eksekutorji.

Varuhi Slovenije

Kar je tokrat zmotilo Janeza Janšo, je predstavitev pesniške zbirke z naslovom »Bog si ga drka na nas« v radijski oddaji Ars humana. Stranka SDS je državo letos že okrancljala z jumbo plakati »Bog varuj Slovenijo« in sklicevanje na vsemogočnega zavzema vedno bolj osrednje mesto v njeni propagandni terminologiji. Zato je tokrat reakcija in obsodba bogokletne asociacije na nečistovanje vsemogočnega, ki si ga drka, bila nekako pričakovana, sploh v času, ko se je ravnokar izrojene kulturnike poudarjeno licitiralo in preštevalo v kleti Fotopuba.

Janša je v svoji stari maniri oddajo takoj izrabil za energičen napad na RTV Slovenija, znova v kombinaciji dveh svojih zimzelenih »vojaških« taktik: poskusa nove prisvojitve in okupacije svežega terena, tokrat Radia Slovenija, in legitimacije dosedanjih političnih bojev, ki potekajo na javni radioteleviziji. Zgražanje, češ kam je padla RTV Slovenija, kjer sta Sodoma in Gomora tako rekoč dve podobi RTV Slovenija, ki mora nujno pasti, nam daje slutiti njegovo namero – če je TV Slovenija že politično okupirana, bo potrebno program ARS vrniti na prava pota visoke kulture. Kako? Tako, da se bo Radio Slovenija osvobodilo peklenskega obroča izrojene levice, ki ga po njegovem obvladuje. In tja namestilo umetnike s Trstenjakove.

Nad pesniško zbirko s peticijo

Ene teren je že osvojen, drugi stranko še čaka. Resnici na ljubo je potrebno povedati, da Janša ni čisto osamljen. Društvo slovenskih pisateljev (DSP) se je pred tem že odpovedalo omenjeni izdaji antologije mladih slovenskih pesnikov, menda po odločitvi Dušana Merca. Še več, zaradi njene domnevne oporečnosti je kasneje celo nastala peticija, v kateri sta literata Kristian Koželj in Muanis Sinanović zbrala več kot petdeset podpisnikov, po trditvi pošiljateljev pa potem še okrog 130 predstavnikov javnosti, lahko preberemo v Delovi analizi, ki jo je pripravil Dušan Rebolj.

Naslovno drkanje je očitno tukaj metafora za uživanje, naslajanjem Boga nad zlom, ki se poraja v tem svetu; tako lahko razberemo v eni od objavljenih pesmi, kar seveda razpira klasično in staro teološko temo o tem, zakaj bi vsemogočen, če je res tako dober, dopuščal vse gorje tega sveta in ali morda ob tem, ko ga dopušča, celo uživa? Menda blasfemični naslov antologije je potencialno sporen, ker menda žali verska čustva, ampak če pomislimo, jih žali le z vulgarno metaforo, zato ostaja v »varni« sferi prostaškosti. Da bi bil res žaljiv za verska čustva, pač ne.

Fatva na javnem zavodu

Doslej smo se v domačem prostoru o tovrstni blasfemiji največ pogovarjali ob naslovnici albuma Bitchcraft skupine Strelnikoff, kjer so glasbeniki brezjanski Mariji v roke položili podgano namesto Jezusa. Izbira naslova pesniške antologije je zanesljivo daleč od nivojev takšne žalitve, ki je razprla staro dilemo med svobodo umetniškega izražanja in spoštovanjem verskih prepričanj. Prav tako v sami vsebini tokratne zbirke ni mogoče najti ničesar, kar bi zvenelo bogokletno.

In vendar nas primer, četudi zelo različen in nedvomno neprimerljiv, spomni na reakcijo ob izidu Satanskih stihov, četudi avtorjev, tako lahko vsaj upajmo, ne bodo obsodili na smrt, kot je to s Salmanom Rushdiejem storil ajatola Homeini. Bodo pa fatvo na javnem zavodu izvajali čistilci izrojene umetnosti, ko bodo znova na oblasti.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**