Urška Šobak: kulinarična raziskovalka, ki pred pozabo rešuje recepte naših babic

Urška Šobak je Mariborčanka, ki jo je po diplomi na fakulteti za turizem začelo nositi v kulinarične vode. Leta 2017 je začela pisati blog ejbabi.si, čez nekaj let je ena od njenih strasti postal še kruh z drožmi, zato je opravila tudi nacionalno poklicno kvalifikacijo za peka. Nekaj časa je imela v Mariboru pekarno, v kateri je po naročilu pekla dobrote z drožmi. V zadnjih letih je pripravila več delavnic peke kruha in v različnih akcijah someščane spodbujala, naj se odločajo za slovensko, lokalno pridelano hrano.

Od kod izhaja vaše zanimanje za stare recepte?

Ko sem bila majhna, je babica, ki je živela na obrobju kraja, vsak mesec na zadnji dan prišla po pokojnino v Miklavž na Dravskem polju. Zjutraj se je tako zgodaj odpravila od hiše, da je počakala poštarja, preden se je odpeljal na teren. Vsak mesec me je vprašala, katero čokolado naj mi kupi, in moj odgovor je bil vedno enak: »Sirove štruklje mi naredi, prosim.« Vedeti morate, da sem ji to rekla vsakič znova, čeprav sem oboževala čokolado … Nato je šla v trgovino in kupila vse po­trebno.

Ko je pripravljala štruklje, sem jo opazovala, se vmes zaigrala po svoje, skuhala kaj iz peska in vode, in kot bi mignil, je bila babičina mojstrovina na mizi. Uživala sem v vsakem grižljaju. Ko sem si mnogo let pozneje zaželela teh babičinih sirovih štrukljev, je žal ni bilo več – jaz pa sem jo premalo pozorno opazovala, da bi jih znala pripraviti na njen način. Žal mi je bilo, da je vse njeno znanje šlo mimo mene. Pogledala sem v nebo in rekla: »Ej, babi, tega mi pa nisi pokazala.« Ta stavek bo naslov moje prve knjige, ki bo izšla v začetku oktobra.

Priporočamo Urškin recept: Štajerska juha s krompirjem in fižolom iz zvezka naših babic

V knjigi ste zbrali 130 receptov. Kje ste jih dobili?

V stavbi, kjer je redakcija Radia Maribor, sva imela z možem do nedavna restav­racijo, v katero so zahajali tudi radijski novinarji. Beseda je dala besedo, enkrat sem v pogovoru z Robertom Zajškom omenila, da bi rada zbirala stare recepte, in kmalu zatem me je Jasmina Bauman že gostila v jutranjem programu. Poslušalcem sem povedala, kaj začenjam zbirati in da bom vesela, če mi bodo poslali stare kuharske knjige in zapiske svojih mam in babic.

Prva v nizu jutranjih oddaj je bila malo pred prvim koronskim valom, nato sem bila gostja jutranjega programa še šestkrat. Odziv poslušalcev je bil neverjeten: mnogi so klicali in opisali oziroma narekovali recepte, veliko jih je po pošti prišlo v uredništvo. Kar me je presenetilo, je tudi to, da so se oglašali iz vse Slovenije, ne samo iz Maribora, saj se je v tistem obdobju, torej med karantenami, o kuhanju doma in receptih izredno veliko govorilo.



Kako stari so kuharski zvezki in knjige, ki ste jih zbrali v tej akciji?

Najstarejši kuharski zapiski nosijo letnico 1868, najstarejša kuharska knjiga, ki so mi jo posredovali poslušalci, pa je Slovenska kuharica – ena od tistih izdaj, ki so izšle, še preden je uredniško vlogo pre­vzela Felicita Kalinšek. Zanimive zgodbe hranijo, v eni sem denimo našla presunljivo ljubezensko pismo iz leta 1929 ...

Kako uporabni pa so stari recepti v sodobnem času?

Zelo. Večina je preprostih in hitrih, odlično pa je tudi to, da so stare jedi narejene iz poceni sestavin. Večina je prikladnih tudi za današnji delovni tempo in dni, ko ti zmanjkuje časa za kuhanje.

Ste morda šteli recepte, ki so vam jih poslali radijski poslušalci?

Tja do dva tisoč sem prišla, potem pa sem nehala šteti ...

Kako ste opravili izbor?

To je bil pravi izziv, saj sem želela zapisati raznolike recepte: za prigrizke, juhe in enolončnice, glavne jedi in priloge ter sladice. Nekako po občutku sem šla, fascinirali so me predvsem tisti, s katerimi iz malo sestavin ustvarimo super jed. Izbora sem se lotila tudi z mislijo, da bodo posamezne jedi šle v pozabo, če jih ne objavim v knjigi. Večina receptov, ki sem jih preizkusila, je dala čudovit rezultat in se je uvrstila v knjigo, nekateri, ki so se mi na pogled zdeli fini, pa niso bili optimalni, zato teh receptur pač nisem vključila. Zanimivo je tudi, da naše babice skorajda niso uporabljale mesa – morda le za dodatek, in še to zgolj kakšne ocvirke, klobaso, slanino ... Zato v knjigi ne bo mesnih jedi. Meso je bilo v preteklosti na mizi le redko, ob posebnih priložnostih.



Dve leti ste pripravljali knjigo. Kako je potekalo kuhanje in fotografiranje jedi?

Predvsem ob koncih tedna sem kuhala, ko sem imela dovolj časa. Da bi preizkusila recepture in fotografirala jedi, sem pripravila kosilo, ki smo ga nato pojedli skupaj, v družbi moževih staršev, s katerimi živimo v isti hiši. Ko je tašča ob kakšni jedi presenečeno rekla, da je to točno tisti okus, ki se ga spomni iz preteklosti, sem takoj vedela, da gre za res dragocen recept in ga je treba uvrstiti v knjigo.

Je v knjigi tudi recept za štruklje, ki ste jih omenili na začetku najinega pogovora?

Ni jih, saj nas je babica žal zapustila prej, preden je z nami delila vse skrivnosti priprave. Recepta tudi ni imela nikjer zapisanega, saj je vse delala na pamet in po občutku.

Kakšni pa so bili?

Posebni, saj so bili narejeni kot nekakšne blazinice. Ravno prav so bili puhasti, hkrati čvrsti in mehki. Neponovljivi. Malo sem razmišljala, ali bi v knjigo uvrstila kak drug recept za štruklje, pa sem si hitro rekla, da ne – pravi so zame takšni, kakršne mi je pripravljala moja babica, in če teh ne bo v knjigi, potem tudi drugih ne bo.

Vam je še za kak recept žal, da vam ga ni uspelo dodati v knjigo?

Šele zdaj, ko je knjiga tik pred izidom, sem izvedela za lemberško mlinčno potico, ki je narejena na poseben način. Če prav razumem, se ne zvija kot druge potice, temveč se dela po plasteh, podobno kot torta. Kako točno se speče, še ne vem, ker se dogovarjam, da obiščem domačinke iz Lemberga, to je blizu Šmarja pri Jelšah, ki jo znajo pripraviti.



Boste pripravo potem fotografirali, morda posneli?

To je moja velika želja – da v krajših filmih oziroma posnetkih predstavim gospodinje, ki do podrobnosti obvladajo pripravo posameznih jedi.

Podobno torej, kot to počne svetovno znana vlogerka Vicky Bennison. Njenim Pasta Grannies na spletu sledi že več milijonov ljudi.

Točno tako, Pasta Grannies so mi zelo všeč, spremljam jih in spoštujem način, na katerega kuharske spretnosti naših babic predstavljajo javnosti in mlajšim generacijam. Vicky Bennison je pred slabim deset­letjem, povsem spontano, začela snemati italijanske babice, ki spretno pripravljajo testenine. V kratkem času so ti posnetki postali svetovni fenomen. Mislim, da tudi slovenske babice obvladajo številne zanimive recepte, in te bi bilo treba, dokler je še čas, ohraniti za nas in za generacije, ki prihajajo za nami. Če tega ne bomo storili, se utegne zgoditi, da bo dragoceno kulinarično znanje utonilo v pozabo.

Saj res: koliko kuharskih knjig imate doma?

Ogromno (smeh). Prvo sem kupila na maturantskem izletu v Grčiji. Medtem ko so moje kolegice kupovale torbice, sem jaz vsepovsod iskala kuharske knjige. Doma imam štiri dolge police, potem pa so tu še te, stare, ki jih hranim na posebnem mestu.

Preberite tudi: Osnovna formula za krhko testo, ki si jo preprosto zapomnimo

Fotografije: Urška Šobak, Grega Neuvirt, Špela Ankele