Foto: Arhiv PMK Kočevje
Foto: Arhiv PMK Kočevje

Kot utemeljitelja slovenskega likovnoteoretskega snovanja pod naslovom Hommage Milanu Butini (1923–1999) postavljajo ob bok njegovima predhodnikoma, Klavdiju Zorniku in Zoranu Didku, sodobniku in prijatelju Marijanu Tršarju ter naslednikoma Jožefu Muhoviču in Juriju Selanu.

Foto: Arhiv PMK Kočevje
Foto: Arhiv PMK Kočevje

Likovnoteoretska zapuščina Milana Butine je sicer močno zaznamovala slovenski likovni prostor. Predvsem je s svojimi pristopi, utemeljitvami in novimi dognanji postavil temelje likovnoteoretskega dela in likovne pedagogike na Slovenskem, ki jo nadaljujejo in ohranjajo likovni pedagogi in vsi, ki se ukvarjajo z likovno umetnostjo.

Rojaka Milana Butino želijo predstaviti večplastno in na vseh ravneh njegovega ustvarjanja. Predstavili ga bodo kot likovnega teoretika, ki je prek slikarstva prihajal do likovnoteoretskih spoznanj in odkritij. V projektu so se povezali Pokrajinski muzej Kočevje, Galerija Staneta Kregarja, Slovenski gledališki inštitut in Galerija Hest v Mariboru. Novembra bo izšla tudi monografija, posvečena delu Milana Butine.

Butinova slikarska dela so oživili z avdiovizualizacijo, za katero je poskrbela skupina Beam Team, ki jo sestavljajo Anja Romih, Stella Ivšek in Črt Trkman.

Razstava bo na ogled do 2. decembra.

Galerija Staneta Kregarja bo med 5. 10. in 5. 11. 2023 predstavila Milana Butino kot izvirnega ustvarjalca tihožitij.

Slovenski gledališki inštitut bo od 9. 11. do 29. 12. 2023 Milana Butino predstavil kot slikarja in scenografa.

Galerija Hest v Mariboru pa bo med 28. 11. in 12. 12. 2023 Milana Butino predstavila kot avtorja številnih krajinskih upodobitev.

Foto: Pokrajinski muzej Kočevje
Foto: Pokrajinski muzej Kočevje
Foto: Arhiv PMK Kočevje
Foto: Arhiv PMK Kočevje

Milan Butina se je leta 1923 v rodil Kočevju. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani in Kočevju. Leta 1942 so ga italijanski okupatorji z bratom in očetom internirali. V internaciji je bil do italijanske kapitulacije, nato pa do osvoboditve v Zagrebu. Leta 1947 se je vpisal na Akademijo za upodabljajočo umetnost Ljubljani in na njenem slikarskem oddelku diplomiral leta 1951.

Leta 1950 je kot slikar in scenograf postal član Mestnega gledališča ljubljanskega. Med letoma 1962 in 1967 je bil tudi tamkajšnji tehnični vodja. Od leta 1970 je služboval na Srednji šoli za oblikovanje v Ljubljani, leta 1975 je na omenjeni akademiji postal docent za likovno teorijo ter likovno metodiko. Med letoma 1981 in 1990 je bil docent, izredni in redni profesor za likovno teorijo in barvne študije na oddelku za tekstilno tehnologijo ljubljanske Naravoslovno-tehniške fakultete. Nekaj let je bil tudi predstojnik katedre za oblikovanje tekstilij in oblačil.

Med letoma 1972 in 1974 je na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo honorarno predaval scenografija. Svojo pedagoško kariero je leta 1990 končal kot redni profesor ljubljanske univerze. Vse svoje poklicno obdobje se je ukvarjal tudi s študijem likovne teorije. Umrl je leta 1999 v Ljubljani.